Februarja je množica na vrhuncu protestov zažgala poslopje kantonalne vlade v središču Tuzle. Poslopje je osem mesecev pozneje v enakem stanju, vlada pa deluje na drugem kraju. Foto: Boris Vasev
Februarja je množica na vrhuncu protestov zažgala poslopje kantonalne vlade v središču Tuzle. Poslopje je osem mesecev pozneje v enakem stanju, vlada pa deluje na drugem kraju. Foto: Boris Vasev

Izidi oktobrskih volitev bodo lahko kaplja čez rob. Ta kaplja bo lahko lačna pomlad po dolgi in lačni zimi.

Zlatan Begić, profesor na pravni fakulteti o možnosti novih protestov
Delavci več propadlih privatiziranih tovarn že štiri leta vsak teden protestirajo. Tarča protestov je tožilstvo, ki ga delavci krivijo za namerno neukrepanje v spornih privatizacijskih poslih. Foto: Boris Vasev

Tako je, kot da si na zelo grd način končal razmerje. Tako grdo si ga končal, da ne želiš imeti več nobene zveze z njim.

Dušica Ikić (BIRN) o doživljanju februarskega upora po osmih mesecih
Tuzla je bila močno industrijsko mesto, povojno obdobje pa je uničilo gospodarstvo, ki je delovalo celo na vrhuncu vojne vihre. Foto: Boris Vasev

Februarja je gorelo, a ogenj še ni pogašen. V Tuzli bo veliko prelivanja krvi. Revolucija se bo začela v Diti. Tudi tisto zažiganje se je zgodilo zaradi Dite,

Delavec Dite Hrustan Muminović

mesecev pozneje je mesto v podobnem položaju kot pred uporom. Podobnem, a ne enakem.

"Zdaj se je zgodilo, kar se je, in mislim, da Bosna in Hercegovina po tem ne bo več ista. Politiki bodo odslej gotovo bolj razmislili in se resneje lotili svojega dela," je, prepričan o zgodovinskosti dogajanja, nekaj dni po izbruhu februarskih protestov v Tuzli za MMC dejal tuzelski raper Frenkie. Res, dogajanje v Tuzli je predramilo naprej mesto in tuzelski kanton, takoj potem pa tudi preostanek države oziroma vsaj pretežno bošnjaško-hrvaško Federacijo BiH.

Neznosen socialni položaj vse večjega dela družbe je v povezavi z neperspektivnostjo izbruhnil v največje nerede in nemir po vojni v devetdesetih letih. Dolgoletni delavski protesti in zahteve po oživitvi propadlih podjetij in tovarn so ob podpori študentov, navijačev, upokojencev, brezposelnih in drugih segmentov družbe v kontekstu neupoštevanja in posmehovanja oblasti doživeli vrhunec v napadih na njene institucije. Goreli sta poslopji vlade tuzelskega kantona in občine, kantonalna vlada je odstopila, organizirali so se množični plenumi. Upor in z njim ogenj se je hitro razširil v druga mesta, tudi Sarajevo. Razlogov za Frenkiejev optimizem je bilo precej.

Preberite tudi MMC-jevo februarsko reportažo iz Tuzle


Ostal le grenak okus

Osem mesecev pozneje delavci v Tuzli ostajajo na ulici. Razlogov za proteste vsako sredo pred tožilstvom – tega namreč krivijo za neukrepanje v primerih sumljivih privatizacijskih procesov, ki so uničili nekoč močno industrijo – ni nič manj kot februarja. Kakšna je potemtakem dediščina februarskega upora? Je ta pustil kakšno sled v mestu? "Ne, razen grenkega okusa v ustih velikega števila ljudi, najmanj vseh 800, ki so prihajali na plenume," odgovori Dušica Ikić iz Balkanske mreže za raziskovalno novinarstvo BIRN. Ikić, ki se je sprva tudi sama udeleževala plenumov, takratno dogajanje opiše kot "nekakšno eksotično potovanje", na katerem pa ni bilo po njenih besedah nič doseženo. Dušica Ikić je slikovito opisala razočaranje Tuzelčanov in Tuzelčank nad izkupičkom februarskega dogajanja. "Tako je, kot da si na zelo grd način končal razmerje. Tako grdo si ga končal, da ne želiš imeti več nobene povezave z njim."

Za razočaranje pa februarja ni bilo prostora. Kmalu po protestih so se razširile govorice, da je skupščina tuzelskega kantona spremenila izjemno nepriljubljen zakon, ki funkcionarjem omogoča številne privilegije, tudi t. i. "beli kruh" oziroma pravico do prejemanja nadomestila po končanju mandata. To se v resnici ni zgodilo, dane so bile le obljube. Tudi obljube o revitalizaciji ugaslih podjetij se niso izpolnile, poudarja Dušica Ikić.

Vzpon in padec plenumov
Protesti so vseeno proizvedli nekaj pomembnega, in sicer plenume. Odločno nestrankarski pojav, ki je bil sicer vključujoč in je odpiral vzporedni prostor političnega delovanja, pa je nekaj mesecev po začetku usahnil. "Ljudje ne morejo ostati zainteresirani, če niste nič dosegli v treh ali štirih tednih," je upad zanimanja pojasnila Dušica Ikić. Začelo je prihajati do notranjih nesoglasij, razširjeno je mnenje, da so za propad obetajočih plenumov "zaslužne" velike stranke. Dandanes plenumov nihče več ne omenja, "razen v smislu, da se je tam izgubljal čas," pojasnjuje. Ne glede na to pa vztraja pri tem, da je bil pojav plenumov v tistem trenutku izjemno pozitiven. "Predstavljajte si, da bi se zažiganje nadaljevalo še kakšne tri dni. To bi bila vojna."

Podobno dramatično razmišlja tudi eden vidnejših udeležencev plenumov Zlatan Begić, profesor ustavnega prava na tuzelski pravni fakulteti. "Če bi takrat nekdo umrl, bi bila tu zdaj državljanska vojna. Manjkalo je čisto malo," je dejal za MMC. Plenumi so imeli po Begićevem mnenju jasno vlogo. "Po demonstracijah smo vzpostavili plenume, da bi vse to nezadovoljstvo in energijo pretočili v konkretne zahteve, te zahteve pa prenesli pristojnim institucijam. Tu se je naša zgodba končala in takrat bi morale pristojne institucije prevzeti primat." Kar se ni zgodilo. Kot pojasnjuje Begić, je bila po odstopu kantonalne vlade oblikovana t. i. izvedenska vlada, kar so ljudje sicer zahtevali, a so bili v njej spet strankarski ljudje, vse zato, da bi ohranili moč. Nekaj ljudi v vladi je bilo res nestrankarskih strokovnjakov, ki pa so dobili neka nepomembna ministrstva, je dejal, drugo pa so bili strankarski ljudje.

Razloge za zamrtje plenumov vidi Begić tudi v odnosu novih oblasti. Nova t. i. izvedenska vlada je namreč po nekaj časa nenadoma prenehala komunicirati s plenumom in delovnimi skupinami. "Mi smo poskušali vrniti proces odločanja v institucije," je dejal, a so oblasti njihove zahteve spravile v predal in z njimi prenehale govoriti.

"Na koncu smo na istem"
Med delavci, ki vsak teden že štiri leta protestirajo v Tuzli, je tudi 62-letni Mehmet, dolgoletni delavec propadle tovarne detergentov Dita. Razlika med vlado, ki je odstopila, in izvedensko, ki jo je nasledila, je bila zanj le v komunikativnosti. "Nova vlada je veliko obljubljala, a na koncu smo na istem," meni Mehmet. Razlog, zakaj protestirati pred poslopjem tožilstva, je za tuzelske delavce jasen. "Za vsem stoji politika. Tudi za tožilstvom stoji politika," pojasni Mehmet. Medtem ko je tožilstvo preganjalo ljudi, ki so sodelovali pri zažiganju poslopja vlade, pa se "teh ljudi, ki so uničili podjetja, niti ne omenja." V času predvolilne kampanje je bilo pričakovati, da se bodo stranke greble za pozornost dela volivcev, ki so sprožili februarski upor in dosegli odstop vlade. A ni tako. "Nihče nikoli ne pride do nas," pravi Mehmetov soborec Rifat, prav tako nekdanji delavec Dite.

"Sem že pozabil, kako je bilo," na vprašanje, kako gleda na februarsko dogajanje, odgovori Hajrudin Katkić, ki je v Diti delal 31 let. Sprememb niso dosegli. "Nam je vsak dan enak. Živimo z danes na jutri".

Dita kot vzorec
Primer Dite je vzorčen primer tuzelskih težav. Tovarna, ustanovljena leta 1977, je po privatizaciji prenehala delovati pred dvema letoma, delavci pa opozarjajo, da jo je novi lastnik le izkoristil za izčrpavanje. Zdaj ima tovarna za 24 milijonov evrov dolgov, lastnik pa proizvodnje ne želi obnoviti, čeprav bi jo po zagotovilih delavcev lahko. "Tovarna lahko v sedmih dneh obnovi proizvodnjo tekočih detergentov. Samo dobra volja je potrebna in minimalno sredstev, okoli 500.000 mark (250.000 evrov, op.a.), da zaženemo tovarno," je med razkazovanjem zapuščenih poslopij na obrobju Tuzle pojasnjeval Hrustan Muminović, vodja stavkovnega odbora.

Nekdanji delavci tovarne lastniku niti malo ne zaupajo. Kot pravijo, bi rad dosegel uničenje poslopij. Zaradi odnašanja železa in bakrenih kablov ter drugih vrednih delov tovarne se jih je okoli 80 samoorganiziralo in vzpostavilo straže. V izmenah po 8 do 10 delavcev 24 ur na dan čuvajo tovarno in delajo obhode. Še vedno namreč verjamejo v prihodnost tovarne, v kateri so delali toliko let in desetletij. Prst delavcev je odločno uperjen v privatizacijo. "V vojni so vse tovarne delale, zdaj v miru pa ne moremo delati. Vidite, kaj dela privatizacija. Kraja, tajkuni," našteva Muminović.

"Diši po revoluciji"
Delavcev Dite neuspeh februarskega upora ni omajal. "Bil sem v vojni tri leta in pol. Jaz sem branil to. Tukaj sem delal 31 let, moja žena tudi. Če bo treba rušiti, bom jaz rušil, ne pa nekdo od zunaj. A borili se bomo do konca. Še je upanje, v nas je še nekaj življenja," je dejal Katkić.

Muminović medtem opozarja na ponovno možnost izbruha protestov. "Diši po revoluciji", je zaverovano dejal med razkazovanjem proizvodnih hal, polnih vonja po detergentu. "Februarja je gorelo, a ogenj še ni pogašen. V Tuzli bo veliko prelivanja krvi. Revolucija se bo začela v Diti. Tudi tisto zažiganje se je zgodilo zaradi Dite," je pojasnjeval Muminović.

Zatišje pred nevihto
Prepričanje o veliki verjetnosti novega upora - podobnega, kot je bil februarja, a še močnejšega - je v Tuzli razširjeno. "Verjamem, da je zdaj le zatišje pred nevihto," meni Begić, ki je bil na nedavnih splošnih volitvah sicer neuspešen kandidat Komunistične stranke za mesto poslanca v kantonalni skupščini. Podobno je v intervjuju za MMC pred bosansko-hercegovskimi volitvami dejal Enes Osmančević s tuzelske filozofske fakultete in sarajevske fakultete za politične vede. Trenutno stanje v Tuzli je označil za "stanje nezadovoljstva, ki tli. Nezadovoljstvo ni pogašeno, ni izginilo, razlogi zanj niso prenehali."

Kako torej, da je ta silna energija, ki so jo sprostili februarski protesti, izginila? "Energija ni izginila. Po zakonih fizike ne more izginiti, le pretvarja se v druge oblike," odgovarja Begić. Kot Muminović tudi on meni, da bodo naslednji protesti hujši kot februarski. "Kar se je zgodilo februarja, bi bilo v primerjavi s tem risanka," je predstavil potencialni scenarij. Ta scenarij pa se je glede na izide splošnih volitev, na katerih so spet zmagale nacionalne stranke, najbolj odgovorne za dolgoletno obupno stanje v državi, morda že začel odvijati. "Rezultati oktobrskih volitev bodo lahko kaplja čez rob. Ta kaplja bo lahko lačna pomlad po dolgi in lačni zimi," je opozoril Begić, ki pa v primeru novih protestov napoveduje tudi spremembo vsaj svojega odnosa. "Če se ponovijo demonstracije, bom prvi, ki bom proti kakršnim koli pogovorom, plenumom ali zahtevam. Lahko samo odidejo. Z njimi se nimamo več kaj pogovarjati."

Izidi oktobrskih volitev bodo lahko kaplja čez rob. Ta kaplja bo lahko lačna pomlad po dolgi in lačni zimi.

Zlatan Begić, profesor na pravni fakulteti o možnosti novih protestov

Tako je, kot da si na zelo grd način končal razmerje. Tako grdo si ga končal, da ne želiš imeti več nobene zveze z njim.

Dušica Ikić (BIRN) o doživljanju februarskega upora po osmih mesecih

Februarja je gorelo, a ogenj še ni pogašen. V Tuzli bo veliko prelivanja krvi. Revolucija se bo začela v Diti. Tudi tisto zažiganje se je zgodilo zaradi Dite,

Delavec Dite Hrustan Muminović