Margot Feist se je rodila leta 1927 v Halleju očetu čevljarju in mami tovarniški delavki. Po vzponu Adolfa Hitlerja na oblast leta 1933 so njenega očeta aretirali kot komunista in ga poslali v koncentracijsko taborišče, a je preživel.

Potem ko se je mlada Margot pridružila podmladku komunistične partije (FDJ) je naglo postala njena vzhajajoča zvezdnica in pri 22 postala najmlajša poslanka vzhodnonemškega parlamenta, kjer je med puščobnimi starejšimi kolegi in kolegicami izstopala tudi zaradi svojih elegantnih oblačil.

Leta 1949 je spoznala poročenega Ericha Honeckerja, predsednika FDJ-ja, s katerim se je zapletla v razmerje, v katerem se jima je rodila hčerka Sonja. Po Sonjinem rojstvu se je bil Honecker pod pritiski vzhodnonemškega voditelja Walterja Ulbrichta prisiljen ločiti in poročiti 15 let mlajšo Margot.

Skoraj 30 let na ministrskem stolčku
Honeckerjeva, ki ni skrivala svojega občudovanja do Josipa Stalina, je leta 1963 postala ministrica za izobraževanje in zavzela osrednjo vlogo pri formiranju komunistične družbe prek izobraževalnega sistema, tudi z uvedbo obveznih vojaških usposabljanj in disciplinskih institucij za "težavne otroke".

Njen mož se je medtem povzpel na mesto voditelja Vzhodne Nemčije, par pa je bil kar 40 let na samem čelu enega bolj avtoritarnih režimov v evropski zgodovini, ki ni dopuščal političnega oporečništva ter je vladal z represijo in propagando. Prav Honecker je bil tisti, ki je dal leta 1961 postaviti berlinski zid.

Honeckerja sta s svojih položajev odstopila mesec dni pred padcem berlinskega zidu novembra 1989, Margot pa se je morala kmalu za tem pred preiskovalnim odborom braniti obtožb korupcije in zlorabe položaja, kar je zanikala.

Po združitvi Nemčije sta se Honeckerjeva pred obtožbami kršitev človekovih pravic leta 1991 zatekla v Sovjetsko zvezo, od koder so njega izročili Nemčiji, ona pa je leta 1992 s hčerko pobegnila v Čile. Leto dni pozneje se ji je v političnem izgnanstvu pridružil še neozdravljivo bolan mož, ki pa je že naslednje leto umrl za rakom.

Obtožbe prisilnih posvojitev
Čeprav nobeden izmed njiju ni bil nikdar obsojen, so njega bremenili "množičnega uboja" 68 ljudi, ki so skušali pobegniti iz Vzhodne Nemčije, nje pa, da je "izdajalce" (tiste, ki so skušali pobegniti na Zahod) prisilila, da so predali svoje otroke v posvojitev. Honeckerjeva je v izgnanstvu le redko javno spregovorila, kadar pa je, ni kazala nobenega obžalovanja za svoja dejanja.

V intervjuju leta 2012 je Vzhodno Nemčijo branila kot "prijeten kraj za živeti", za njen propad pa okrivila "kriminalne elemente". "Zame je bila Vzhodna Nemčija moje življenje - tragično je, da tista država ne obstaja več," je povedala za nemški dokumentarni film Padec: Konec Honeckerja.

V njem je sicer priznala, da so bile "v zgodovini storjene določene napake, ki jih je treba obžalovati", a je vseeno nasprotnike režima označila za "kriminalce, ki se danes izdajajo za politične žrtve". Ob tem je še dejala, da ni nikdar razumela, zakaj so ljudje bežali na Zahod. "Nobene potrebe ni bilo, da so plezali čez zid, da so za tako neumnost plačali s svojimi življenji."