Bosna in Hercegovina bo kmalu praznovala 20. obletnico konca vojne, ene največjih morij sodobne zgodovine. A dvajset let po vojni država še vedno životari. Gospodarstvo je na dnu, korupcija je zažrta v vse pore družbe, ljudje se komaj prebijajo iz meseca v mesec, brezposelnost je več kot 40-odstotna, mladi pa v upanju na boljše življenje množično zapuščajo državo. Daytonsko ureditev, ki je po vojni prinesla dvoentitetno ureditev treh narodnih skupnosti, je že povozil čas, razprava o novi ustavni ureditvi pa se trenutno zdi kot znanstvena fantastika. Poleg vsega tega pa se Bosna in Hercegovina v zadnjih mesecih spopada še s porastom islamskega ekstremizma.

"Ne bi idealiziral, a razmere se izboljšujejo. Ne poznam veliko primerov, kjer se je življenje po težki vojni relativno hitro vrnilo v normalne tirnice, kot se je to zgodilo v Bosni in Hercegovini. Tukaj življenje teče dokaj normalno," pa je življenje v državi optimistično naslikal predsedujoči predsedstvu BiH-a, dr. Mladen Ivanić. Z Ivanićem, predstavnikom srbske skupnosti, ki je na oblast prišel lani, sem se ob robu konference Summit 100, ki je v začetku tedna potekala v Portorožu in kjer so se srečali vsi predsedniki držav, vključenih v proces Brdo, pogovarjala o težavah in prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Bosna in Hercegovina ni v zavidljivem položaju. Gospodarsko je na dnu, brezposelnost je rekordna, mladi množično zapuščajo državo, lani februarja se je zgodila tudi socialna revolucija, po kateri je bilo veliko obljub, a jih politika ni uresničila, in položaj ostaja precej brezupen. Kdo oz. kaj je krivec za take razmere v državi?
Kot nekdo, ki je pred trenutnim položajem osem let preživel v opoziciji, imam pravico reči, da je to rezultat nesposobnosti prejšnje oblasti. Bosna in Hercegovina je deset let zapravila v brezsmiselnih, iracionalnih pogajanjih o spremembi ustave, temi, za katero se ve, da nima soglasja v državi, ampak so se oblasti kljub temu namesto z gospodarstvom in z življenjskimi temami ukvarjale s temami, ki so samo poglabljale spore. V Bosni in Hercegovini imamo tri vizije, in če odprete vprašanje spreminjanja ustave, te tri vizije takoj privrejo na dan, in potem ni soglasja, ampak so spopadi. Zato je zelo pametno, in končno so tudi mednarodni veljaki sprejeli nasvete nas, lokalnih politikov, da ne odpiramo tem, ki so razlog za spore, ampak teme, ki morajo biti razlog za enotnost. Razlog za enotnost morajo biti gospodarske reforme in izboljšanje življenja za naše državljane, drugo pa so za zdaj postranske zadeve. Ukvarjajmo se s tem, kar nam je vsem skupno, in zato skušamo zdaj predstavniki nove oblasti, ki se je vzpostavila po zadnjih volitvah, promovirati prav to, ne pa več razprav o temah, ki so brezpredmetne. Deset let smo porabili, da smo se prepirali, gospodarske razmere v državi pa so bile vse slabše. Nihče se ni premaknil niti za milimeter. To bomo zdaj spremenili. Zelo pomembno je tudi, da nova evropska pobuda, ki je odprla možnosti za Bosno in Hercegovino, počne prav to. V ospredje je postavila gospodarske reforme, ustavo pa pušča za prihodnost.

Kje pa vidite rešitev za BiH? Nezadovoljstvo, ki je ljudi lani pognalo na ulice, je še čutiti, zahteve, ki so jih takrat ljudje izoblikovali, niso bile izpolnjene. Katere so tiste gospodarske reforme, ki bodo državo popeljale na pot blaginje?
Mi smo začeli to zgodbo z novo evropsko pobudo. Predsedstvo je na začetku leta javnosti predstavilo izjavo, ki so jo vsi sprejeli, na podlagi te izjave pa je prav danes (pogovarjala sva se v ponedeljek, op. a.) začel veljati pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Bosno in Hercegovino, po sedmih ali osmih letih mirovanja, ko se ni naredilo nič. Zdaj je dogovor treh premierjev v BiH-u, sveta ministrov in dveh entitet, da se pogajajo z Evropsko komisijo in evropskimi finančnimi institucijami o vsebini reform. Verjamem, da bomo dogovor sprejeli do konca poletja, nato pa bomo začeli prvo fazo gospodarskih reform. Kaj so te reforme? Namenjene so predvsem razbremenitvi gospodarstva in prevelikim fiskalnim davčnim bremenom. V BiH-u je zelo drago začeti posel. Naš cilj je, da se zmanjšajo obremenitve, da se zmanjša javni sektor in da se ustvarijo možnosti, da se bo lahko zasebni sektor razvijal. Kot sem rekel, naj bi predlog vsebinsko uskladili do konca poletja, da se lahko jeseni začne prva faza izvajanja. Potem pa se moramo znotraj države dogovoriti, kako iz vseh struktur, ki jih imamo, oblikovati mehanizem, ki bi sprejemal skupne odločitve do Bruslja. To mi imenujemo mehanizem koordinacije. Ko bomo to rešili in se dogovorili, bomo zaprosili za status kandidatke za članstvo v Evropski uniji in prepričani smo, da bomo po prijavi končali tudi slavni primer "Sejdić i Finci" in dobili pozitiven odgovor. Naš načrt je, da postanemo kandidati za članstvo v Evropski uniji do konca leta 2017 ali v začetku leta 2018. Mislim, da je to mogoče.

Kdaj pa se vidite kot polnopravna članica Unije?
To je še predaleč, da bi lahko dal realno oceno.

Kaj pa je bila do zdaj glavna ovira za članstvo? Je za to kriva politika ali je krivda drugje?
Politične elite so ustvarile ozračje, kjer je bilo za politične elite lažje in preprosteje, če so se prepirali, če smo bili izolirani. Za njih je bilo tako lažje biti ponovno izvoljen in biti ponovno na oblasti. Razdeljena družba, izolirana država, mnenje "sovražnik nisem jaz, nesposoben politik, ampak je sovražnik nekdo drug", vse to je preprosto obšlo Evropsko unijo, sploh ni bila pomembna. Poleg tega pa se, iskreno rečeno, dober del političnih elit Bosne in Hercegovine v Bruslju ne znajde. Ne samo da ne govorijo tujih jezikov, ampak so način komunikacije in vrednote, ki so v Bruslju, določenemu delu bosanskih političnih elit popolnoma neznani. Niso se počutili domače, zato so samo govorili o Evropski uniji, nikoli pa Bosne in Hercegovine tam niso videli. Po drugi strani tudi državljani BiH-a niso iskreno verjeli, da je realno, da postanemo članica Evropske unije. Seveda pa je tudi Evropska unija imela mešane občutke, jaz sem bil poleg, ko so nekateri ključni tuji voditelji zatrjevali, da po Hrvaški zelo dolgo ne bo nove širitve. To je bil proizvod vseh teh okoliščin.

Zdaj pa ste prepričani, da bo v času vašega predsedovanja drugače?
To ni odvisno samo od mene. V dobrem delu je odvisno tudi od mene, ampak na splošno mislim, da smo ustvarili dobro ozračje, dober splošni okvir. Če je ukrajinska kriza prinesla kaj dobrega, je to prepričanje, da Evropa ne potrebuje nove krize. Ta pa bi se lahko zgodila na Balkanu. Zato smo mi tudi dobili novo evropsko pobudo, pozitiven pristop z njihove strani. Če nam znotraj Bosne in Hercegovine uspe narediti to, o čemer sem govoril, sem prepričan, da nam bo uspelo. Dovolj so že male stvari. Novo predsedstvo si je tako postavilo pravilo, da v javnosti nastopamo samo z zadevami, o katerih smo se dogovorili. Če se ne strinjamo, ne gremo v javnost. Tudi s takimi malimi ukrepi bomo skušali spremeniti podobo Bosne in Hercegovine.

Evropska unija je torej politična prioriteta države. Kaj pa zveza Nato? V enem od intervjujev z vami sem prebrala, da članstvo v tej vojaško-politični zvezi v mandatu vašega predsedovanja predsedstvu ne bo vaš cilj in aktualna tema? Zakaj ne?
Moje mnenje je, da je razprava o Natu v Bosni in Hercegovini prenagljena. Nato zaradi okoliščin, zaradi bombardiranja, zaradi vojne ne uživa ugleda. Moje mnenje je, da če se bo Bosna in Hercegovina pridružila Natu, morajo to storiti vse države na območju. Ni realno pričakovati, da bi neki srbski politik rekel, da se bo Bosna in Hercegovina pridružila Natu, Srbija pa ne. To bi lahko pomenilo novo bombardiranje, to je popolnoma nerealno. Zato mislim, da se je ta tema pojavila prehitro. Mi ne smemo o članstvu, tudi če bi želeli, razpravljati še vsaj sedem, osem let. Čakajo nas reforme, pripraviti moramo sistem, Bosna taka, kot je zdaj, ne more v Nato. Zato mislim, da je najbolje, da se ta tema niti ne uvršča na dnevni red. Najprej moramo izpolniti svoje obveznosti, h katerim smo se že zavezali v preteklosti. Končati moramo knjiženje vojaškega premoženja, vse stvari, ki smo jih prevzeli in so rezultat dogovorov z Natom, da bi tako lahko dobili MAP (member action plan). Nič nimam proti temu, sem pa prepričan, da se v mojem mandatu ne bomo odločali o članstvu, ampak da bomo naredili vse, da vse te obljube izpolnimo.

Kakšno pa je razpoloženje med ljudmi? So naklonjeni članstvu v Natu ali ne?
So ljudje, ki so za, in ljudje, ki so proti. V Bosni in Hercegovini bi bilo verjetno blizu 50 odstotkov ljudi za, v Republiki srbski pa bi bilo okoli 70 odstotkov ljudi proti. Za Hrvate ne vem, nimam občutka. Zato o referendumu niti ne smemo razpravljati, saj nas bo to spet razdelilo. Jasno pa je, da če bosta v Natu Srbija in Hrvaška, mora biti tudi Bosna in Hercegovina. Do takrat pa se držimo nevtralnosti in se ne spuščamo v spore. To je moje politično prepričanje, ne da ne bi nič naredil, naredil bom vse, kar je podpisano, a tema članstva je trenutno, ker se bomo o tem samo prepirali, nekoristna.

O ustavni ureditvi sva nekaj malega že rekla. Po Daytonskem sporazumu Bosna ostaja razdeljena med interese posameznih narodov. Ob koncu vojne je bil Daytonski sporazum edina mogoča rešitev za končanje spopadov v državi, a glede na trditve številnih vpletenih sistem ne deluje več. Bi Bosna potrebovala novo ureditev, da bi lahko normalno zaživela kot država?
Dvomim. Predstavljajte si, da se organizira nova konferenca. Kaj se bo zgodilo? Srbi v Bosni in Hercegovini bodo hoteli neodvisno Republiko srbsko, Bošnjaki bodo hoteli Bosno in Hercegovino brez entitet, enega predsednika, eno vlado, en parlament, Hrvati pa bodo najverjetneje hoteli tretjo entiteto. To pomeni, da tisti, ki predlagajo novo konferenco, pričakujejo, da bo mednarodna skupnost rekla: Tako bo. A mislim, da ne bo, ta čas je že mimo. Predvsem zato, ker v mednarodni skupnosti ni več enotnosti, ni enotnega pogleda na to, kaj bi se moralo narediti, in zato je to popolnoma izgubljen čas. Razumni ljudje bodo, če želijo, našli rešitev v vsaki ustavni ureditvi. Nerazumni ljudje, ki rešitve sploh ne želijo, pa tudi v idealni ustavni ureditvi ne bodo naredili nič. Zato je treba vprašanje t. i. Daytona 2 pustiti popolnoma ob strani, in če mene vprašate, bi jaz domačim politikom, da bi jih prepričal, da se začnejo pogovarjati, rekel, da naslednjih 20 let ne sme biti govora o ustavi.

Mislite torej, da je v okviru Daytonskega sporazuma še dovolj manevrskega prostora?
Vse je mogoče. Česa ne bi mogli sprejeti v okviru Daytona, če smo uspeli z reformami, kot so bile reforme obrambe, PDV-ja ...? Kaj tako težkega čaka Bosno in Hercegovino? To so "mantre", ki jih nekdo izgovori v javnosti, na to pa se vsi ujamejo. Zakaj bi se Dayton izpel? In kaj je alternativa? Alternativa je vračanje vsega na začetek, to pa ni dobro.

Kljub vsem opozorilom, kako nevaren je nacionalizem, pa so stranke v državi še vedno razdeljene na narodni osnovi. Ali vidite možnost, da bi presegli te narodne delitve in stopili na pot sodelovanja?
Ni realno pričakovati, da bi bil Balkan neki idealen sedež sveta in da bi bila znotraj Balkana še Bosna in Hercegovina idealen predstavnik. To ni realno. Še nekaj let in časa bo moralo preteči, da se iz te družbe, ki temelji izključno na etnični osnovi, oblikuje družba, ki je tudi državljanska. Trik je najti ravnotežje med tema dvema, da z ene strani ni več ključnega pomena nacionalizem, ki ljudi deli in jih ločuje, z druge strani pa, še posebej ko govorimo o več narodih, da to državljansko stališče ne ogrozi naroda, ki je najmanjši. Vprašanje ohranjanja identitete je v Bosni in Hercegovini pomembno. Pravi odgovor je torej neki kompromis med narodnim in državljanskim, mi pa moramo najti to ravnotežje. To ni lahko, a je vprašanje in naloga vseh političnih struktur.

Ogromno je obtožb, da je Bosna in Hercegovina prepredena s korupcijo in da predstavniki oblasti poskrbijo sami zase, ne pa tudi za svoje državljane, in tako je že od vojne dalje. Kako komentirate take trditve in kaj boste naredili, da boste zadeve spremenili?
Najprej lahko rečem, da so te trditve točne in da je korupcija postala velika, velika bolezen družbe Bosne in Hercegovine. Pred desetimi leti, ko sem bil na oblasti, sem bil prepričan, da bi potrebovali tuje tožilce in tuje sodnike, ljudi z znanjem in izkušnjami, ki so nevtralni in imajo pogum, da bi brez razmišljanja in brez nacionalnih ozadij začeli boj proti korupciji. Na žalost je bila ta dobra ideja zlorabljena in smo namesto izkušenih tožilcev in sodnikov dobili birokrate iz mednarodnih institucij, ki so samo zamenjali poklic, niso pa imeli nobenih izkušenj. Tako da danes ta strategija ne pride več v poštev in se moramo zanašati na domače pravosodje, kar bo vsekakor daljši proces in ne bo preprosto. Dober del političnih elit govori o boju proti korupciji, a se zdi, da do tega ne pride. Po mojem mnenju potrebujemo en ali dva resna primera korupcije, da bomo lahko začeli dolg boj. Brez tega, dokler bo ostalo tako, kot je, se bomo vrteli v začaranem krogu, korupcija bo ostala del naših življenj in se proti njej ne bomo borili.

Bosna se je v zadnjem času znašla v središču pozornosti zaradi napada v Zvorniku in zaradi kopičenja borcev Islamske države oz. vahabitov na vašem ozemlju. Pa se dotakniva najprej Zvornika. Bi se teroristični napad, kot je bil ta v Zvorniku, res lahko ponovil, kot je opozoril minister za varnost Dragan Mektić?
Terorizem je svetovni problem, Bosna in Hercegovina pa je del svetovnega procesa. Seveda je mogoče, da se v prihodnosti zgodi podoben napad, saj k temu pripomore več stvari. Najprej rane iz predhodne vojne, lahka manipulacija z mladimi ljudmi in dejstvo, da smo imeli na bojiščih v Siriji skoraj 300 ljudi. To so vse potencialni izvori problemov, ki jih ne moremo zanikati. Proti terorizmu se najbolje bojujemo s pravočasnimi informacijami, zato je pomembno sodelovanje z varnostno-obveščevalnimi agencijami na območju, ki mora biti boljše. To je postal ključni problem, to ni več le problem drugih držav, ampak tudi naš, in mi se bomo trudili, da bomo to sodelovanje okrepili. Največji boj proti terorizmu pa je politični boj in ustvarjanje razmer, ki ne bodo opravičevale terorizma. Boj proti kakršni koli vrsti radikalizma pa morajo voditi predvsem politični in verski voditelji tistih narodov, od koder ta radikalizem prihaja.

Po napadu v Zvorniku je bilo v akciji Ruben v Republiki srbski aretiranih kar nekaj posameznikov, ki jih sumite povezav s skrajnimi islamskimi skupinami in načrtovanja terorističnih napadov, pa tudi lani decembra se je pisalo o aretacijah vpletenih v boje v Iraku in v Siriji. Kako veliko grožnjo predstavljajo ti skrajni islamisti za Bosno in Hercegovino?
Jasno je, da islamisti v BiH-u so, lahko si predstavljate, da če je bilo najmanj 300 ljudi, ki so bili pripravljeni iti v Sirijo, obstaja neka potencialna nevarnost. Ampak če jaz, ki sem pripadnik srbskega naroda, kritiziram islamizem, to dobi kontraučinek. V Bosni in Hercegovini je naloga političnih in verskih voditeljev tistega naroda, ki se mu to dogaja, da obsodijo ta radikalizem. To je predpogoj, da bo to politično korektno. Zato se izogibam tej temi, ne bežim od nje, ampak ne želim narediti koraka dlje, saj bi to lahko bilo kontraproduktivno.

Kot ste že sami dejali, se je džihadistom v Iraku in Siriji pridružilo že okoli 300 državljanov Bosne in Hercegovine. Kako boste preprečili nadaljnje uhajanje ljudi v vrste Islamske države?
Da, v Iraku in Siriji se je borilo okoli 300 ljudi, zdaj jih je še 150, drugi pa so se vrnili, ko smo sprejeli zakon, ki prepoveduje sodelovanje na bojiščih v tujini. 150 ljudi, ki so še tam, se verjetno nikoli ne bo vrnilo, saj jih v tem primeru čaka pregon. To je bila njihova odločitev, preostalih 150 pa se je verjetno odločilo, da se vrnejo in se tako izognejo pregonu. Zakon je dovolj jasen in praktično preprečuje sodelovanje državljanov Bosne in Hercegovine v spopadih v drugih delih sveta. Glavni način, da bi jim preprečili, da odhajajo na bojišča, pa je politična bitka in politično razpoloženje v državi.

Prejšnji teden smo novinarji pisali o nekdanji srbski vasici Ošve, od koder naj bi prišlo največ balkanskih borcev za Islamsko državo, tam že plapolajo zastave Islamske države, IS naj bi tam kupoval celo zemljišča, o njej pa se govori, da je postala jedro ekstremizma in poligon za usposabljanje teroristov. Zakaj so si islamisti za svojo utrdbo zbrali prav Ošve?
To je težko vprašanje in je verjetno bolj vprašanje za naše varnostne agencije. Mislim, da imajo pripadniki Islamske države občutek, da so lahko v tem prostoru dobro sprejeti. Največje žrtve ekstremizma bodo zagotovo muslimani. V delih sveta, kjer je islamski radikalizem najbolj razširjen, je bilo od desetih mrtvih kar devet muslimanov. Tako je tudi v Bosni in Hercegovini, največje zlo zaradi terorizma bodo imeli Bošnjaki oz. muslimani, zato se morajo oni ustrezno odzvati.

Bliža se 20. obletnica konca vojne v Bosni in Hercegovini, kar je tudi priložnost za refleksijo. Menite, da med narodi na Balkanu obstaja možnost očiščenja, da bi se ljudje sprijaznili s svojo zgodovino, jo uzavestili in se začeli zavedati, da se ne sme ponoviti?
Mislim, da se to počasi dogaja, a ne bi želel risati idealne slike. Če vprašate ljudi v BiH-u, bodo še vedno dejali, da je narod, ki mu oni pripadajo, žrtev, in da so vsega krivi drugi. V Bosni in Hercegovini še več desetletij ne bo skupne razlage tega, kar se je zgodilo. Zato se k temu ni treba niti vračati. Mi imamo stanje, ki smo ga sprejeli, to je dvoentitetna ureditev, obstanek Bosne in Hercegovine, in tu nihče ni zmagovalec in nihče ni poraženec. Moramo razmišljati predvsem o prihodnosti. Vrednostne sodbe, skupni pogled na zgodovino, skupna razlaga zgodovine, to bodo lahko naredile šele prihodnje generacije, ki niso bile priča te morije. Zato ne bi idealiziral, a razmere se izboljšujejo. Ne poznam veliko primerov, kjer se je življenje po težki vojni relativno hitro vrnilo v normalne tirnice, kot se je to zgodilo v Bosni in Hercegovini. Tukaj življenje teče dokaj normalno.

Kot ste tudi sami že omenili, se zdi, da je na Balkanu že več desetletij dominanten način razlaganja zgodovine in vojne ta, da se vedno postavlja ena stran proti drugi, ko pa so za nastale razmere krivi vsi. Kako to preseči, kako preseči ta vprašanja preteklosti in začeti gledati naprej, v skupno prihodnost?
Jaz tega verjetno ne bom doživel. Dvomim, da bom kdaj priča temu.

Koliko časa bo po vašem mnenju Bosna in Hercegovina potrebovala, da se bo dokončno otresla bremena vojne. Oz. ali se to sploh kdaj lahko zgodi?
To se v krajšem času ne bo zgodilo. Mislim, da morajo steber družbe postati generacije, ki sploh niso živele v času vojne, ki nimajo živih spominov na to obdobje. Potem se bo mogoče kaj premaknilo.

Čez dober mesec dni bomo praznovali 20. obletnico pokola v Srebrenici. Tudi 20 let pozneje je zadeva še daleč od zaključka, vsi ljudje niti pokopani še niso, zbiranje posmrtnih ostankov se še nadaljuje, svet čaka na obsodbo Karadžića in Mladića. Mislite, da bo kdaj prišlo do zadoščenja za ljudi, predvsem ženske, ki so v Srebrenici izgubile svoje može in sinove?
Če bi se na Srebrenico gledalo samo kot na odnos do žrtev, bi lahko zločine hitro priznali z vseh strani. In jaz bom storil vse, kar je v moji moči, da se o Srebrenici vedno govori z dolžnim spoštovanjem do nedolžnih otrok in ljudi, ki so jih ubili brez kakršnega koli razloga. A na žalost je Srebrenica velika politična manipulacija. Ne vsi, a en del politike Srebrenico izkorišča kot pripravo za ustavne spremembe, za popolnoma drugačno ureditev, in to je zlonamerna zloraba Srebrenice. Pri Srebrenici je treba narediti piko, kjer bo vsak normalen civiliziran človek izkazal spoštovanje žrtvam, ne pa tega zlorabljati za politične manifestacije, za notranje boje, saj bo to v Bosni in Hercegovini takoj podrlo ta krhek mir, ki ga vzdržujemo. To je moj odnos do Srebrenice, treba je spoštovati žrtve in gledati naprej v prihodnost, ne pa obračati se v preteklost in skušati prek Srebrenice uresničevati vojne cilje, kdor koli to počne. Tako tisti, ki Srebrenico zanikajo, kot tisti, ki prek Srebrenice ustvarjajo razloge za spremembo ustave.

Kakšna je tukaj vloga Republike srbske? Predsednik Milorad Dodik je v preteklosti večkrat javno podvomil, da so sile bosanskih Srbov v Srebrenici resnično pobile na tisoče Bošnjakov, pred kratkim pa je prvič priznal, da je šlo za "grozljiv zločin". Je to morda prvi znak priznanja in pomiritve?
Mislim, da je zelo pomembno, da je predsednik Dodik obiskal Srebrenico in se poklonil žrtvam. Kot sem že prej rekel, če se na Srebrenico gleda samo kot na poklon žrtvam, spoštovanje žrtev, žalovanje za nedolžnimi otroki in ljudmi, ki so tam umrli, Srebrenica nikoli ne bi bila predmet spora. Vsak civiliziran človek se pokloni žrtvam, ne glede na pripadnost narodu. A ko Srebrenica postane politična tema, začne ločevati. In od tega je treba bežati. Zato sem to konkretno dejanje, ko je Dodik obiskal Srebrenico, videl kot poskus, da se začne v Srebrenici znova govoriti le o žrtvah.

Konec tedna v Sarajevo prihaja papež Frančišek. Kaj si obetate od tega obiska, gre za kakšen simbolni pomen, da si je obisk Sarajeva izbral prav v času, ko zaznamujete 20. obletnico konca vojne?
Da, tu je zagotovo veliko simbolike. Papež Frančišek je ljudski človek, ki z ljudmi živi in doživlja njihove težave. Prepričan sem, da ga v Bosni in Hercegovini sprejemajo vsi, da nihče njegovega obiska ne bo zlorabil v politične namene in da bo obisk pripomogel k pomiritvi političnih strasti. Njegova sporočila bodo pozitivna, vrnil nas bo na svetovni zemljevid, in upam, da bo imel njegov obisk pozitiven učinek. Tu je nevarnost, da bi lahko iz nas, prav zaradi njegovega obiska, naredili preidealno družbo, ko smo daleč od tega. Ne morem zanemariti tega, da še vedno ni lahko biti pripadnik enega naroda na območju, kjer je drugi narod v večini. Tega ravnotežja še vedno nismo našli. A obisk je zagotovo dobrodošel, in prepričan sem, da bo imel pozitivne učinke. Verjamem, da je 20. obletnica konca vojne začetek nekega novega obdobja brez spopadov, in kot taka tudi razlog za obisk. Je pa Bosna in Hercegovina ena od redkih držav, ki jih je papež v zadnjih desetih letih obiskal trikrat, in mi to doživljamo kot dokaz zavzetosti Vatikana in še posebej papeža Frančiška za priložnosti v Bosni in Hercegovini.

Brina Tomovič