Preden je Mitchell, s katerim smo se pred časom pogovarjali na dunajski bitcoinski konferenci, postal, kot pravi, bitcoinski aktivist, je delal kot IT-svetovalec predvsem v bančništvu. Prepričan je, da se decentralizacija ne bo zgodila samo na področju finančnih storitev, temveč bo prodrla tudi na druga področja.

Kako naj si predstavljamo decentralizirano organizacijo?
Danes je to ljudem težko razložiti, zato ker so navajeni centraliziranih institucij, v katerih nad postopki vedno bedi neko nadzorno telo ali v najširšem smislu država. Pri decentraliziranih organizacijah oziroma sistemih ni tako, vsi deležniki so enakovredni in marsikdo tega ne razume. Tako vedno znova odgovarjam na vprašanje: "Kdo je odgovoren?" Ko rečem, da nihče, rečejo: "Odlično." A takoj zatem ponovijo vprašanje: "Ampak, kdo je odgovoren?"

Decentralizirani model temelji na osebni odgovornosti, v centraliziranem pa odgovornost prenesete na institucijo, v primeru bančnega sistema na centralno banko. Ampak na Cipru se to ni ravno obneslo, kajne? Naslednjič, ko bodo banke imele težave, zanje ne bodo več jamčile vlade ali države, ampak neposredno njihovi varčevalci.

Čemu bi bile v decentraliziranem sistemu potemtakem namenjene centralne banke? Bodo sploh še obstajale?
Bodo, ampak na drugi ravni. Naj ponazorim s primerom: ko sem v 80. letih potoval po sovjetskem bloku, si v Moskvi lahko nakupoval z dolarji in funti, rublji pa so bili drugorazredna valuta. Zdaj bo enako, le da bodo tokrat drugorazredne valute evri ali dolarji, večina poslovanja pa bo potekala v kriptovalutah.

Kako pa se na pojav kriptovalut odzivajo banke?
Te svoje osnovno poslanstvo, to je skrbeti za denar ljudi, zelo slabo opravljajo. Hkrati pa pri tem nimajo nobene konkurence oziroma so edina prava konkurenca kriptovalute, kar jim seveda ni najbolj všeč. To je razumljivo. Ko se bodo ljudje na poslovanje z bitcoinom navadili in ko bo sistem poslovanja dovolj razvit, ne bodo več uporabljali bančnih storitev.

To se lepo sliši, toda za zdaj je poslovanje z bitcoinom domena zelo izkušenih in - recimo jim - računalniško pismenih.
V tem trenutku to drži in še oni delajo napake.

Kakšne?
Mene je na primer pred kratkim sredi noči zgrabila panika, ker se nisem mogel spomniti, na katerem računalniku hranim zasebni ključ (skriven podatek, s katerim s kriptografskim podpisom poslujete z bitcoini, ki jih imate v elektronski denarnici, op. a.). Doma namreč delam na dvanajstih računalnikih in tisto noč se nisem mogel spomniti, na katerem ga hranim, zato sem prižigal en računalnik za drugim. Na koncu sem ključ našel, tako da ni bila ravno napaka, ampak James Howells (odmeven primer iz Wallesa, op. a.), s katerim sem govoril pred časom, ni imel te sreče. Računalnik, na katerem je hranil zasebni ključ, je vrgel stran, ne da bi razmišljal, da brez njega ne more dostopati do denarnice, na kateri je hranil 7.500 bitcoinov (v tem trenutku je to vredno 3.570.000 evrov, op. a.). Kot rečeno, smo še na začetku in tudi izkušeni še nimajo zadostnega občutka odgovornosti.

Zakaj kljub vsem pomanjkljivostim tako zelo verjamete v svetlo prihodnost bitcoina?
Že zaradi preprostega dejstva, da v tem trenutku tvegani kapital ogromno investira v podjetja, ki razvijajo strojno opremo za poslovanje z bitcoini. Ko bo ta razvoj dosegel zadovoljivo uporabniško raven, bo ljudem vseeno, ali poslujejo z bitcoini ali s kakšno drugo kriptovaluto, pomembno bo, da je enostavno in poceni.

Kaj pa, tudi glede na dosedanje nihanje, če vrednost bitcoina ne bo samo rastla?
To je seveda mogoče, ampak vrednost lahko pade tudi dolarju.

Do zdaj sva o decentralizaciji govorila le v kontekstu finančnih storitev. Kaj pa decentralizacija kot model v drugih sistemih?
Poudarjam, da je za takšna razmišljanja še zelo zgodaj. Za zdaj najboljši primer decentralizacije so bitcoin in druge kriptovalute, a moramo razmišljati tudi zunaj okvira finančnih storitev. Upam si trditi, da bo država, ki bo omogočila na primer model decentraliziranih podjetij, zelo uspešna. Stvari se namreč zelo hitro razvijajo, centraliziran model ima veliko pomanjkljivosti, ker je ne samo v bančništvu, ampak tudi širše izključujoč za večino ljudi. V decentralizirane organizacije pa se lahko vključi vsak, ne da bi vprašal za dovoljenje. V državah, v katerih ljudje nimajo bančnih računov in v katerih so valute nestabilne, je to velika priložnost.

Maja Žiberna, Studio City