Osemdnevna izraelska operacija Steber obrambe oziroma Oblakov steber, kot se glasi neposredni prevod bibličnega naziva operacije iz hebrejščine, je znova opozorila na nevzdržni status quo, ki vlada na Bližnjem vzhodu. Predvsem pa je za seboj pustila več kot 160 mrtvih in več kot tisoč ranjenih. Na palestinski strani je umrlo 162 ljudi, večinoma civilistov. Med žrtvami je tudi 42 otrok, 11 žensk in 18 starejših oseb, ranjenih pa je več kot 1.200 ljudi, med njimi jih je več kot polovica žensk in otrok. V času ofenzive je zaradi palestinskih raketnih napadov umrlo tudi 6 Izraelcev, od tega 4 civilisti, vključujoč nosečo žensko. Ranjenih je skoraj 300 ljudi.

Izraelsko obstreljevanje Gaze iz zraka, kopnega in morja je poleg človeških žrtev povzročilo tudi obsežno uničenje infrastrukture v Gazi, kar je močno prizadelo to palestinsko enklavo, že tako obubožano zaradi izraelske okupacije, zapore in neprestanih vojaških napadov. O ofenzivi se je v medijih sicer obsežno poročalo, a oba sogovornika sta podobnega mnenja, in sicer da je bilo poročanje površinsko in da zadnjih dogodkov ni ustrezno kontekstualiziralo.

Predvolilne bombe
Kot opozarja Volnejc, so ena izmed okoliščin ofenzive, ki je ne smemo zanemariti, izraelske parlamentarne volitve, ki bodo januarja. Vprašanje ni, kdo bo na njih zmagal, poudarja Volnejc, temveč katere teme se bodo med kampanjo odpirale. "Ta zadnja ofenziva je tesno povezana s poskusom premierja Benjamina Netanjahuja in obrambnega ministra Ehuda Baraka, da bi debato premestila s teme družbene pravičnosti na temo izraelske domnevne potrebe po vojaške premoči," meni Volnejc, ki spomni na izraelsko tako imenovano gibanje za družbeno pravičnost. Ta je lani in letos z množičnimi demonstracijami po vsem Izraelu naslavljajo teme, kot so stanovanjska problematika in druga pomembna vprašanja družbene pravičnosti, a je bilo ob tokratni ofenzivi popolnoma nemo. Zakaj gibanje ni izkoristilo trenutka in vlade obtožilo poskusa nasilne spremembe osrednjega vprašanja? Kot pojasnjuje sogovornik iz Tel Aviva, je problem gibanja v tem, da skuša biti vsem všeč. V medijih in politiki prevladuje sionistični narativ samoobrambe in vloge žrtve, gibanje pa temu ni želelo nasprotovati.

Kot smo na MMC že poročali, so tako v Tel Avivu kot Jeruzalemu in Haifi potekali protesti proti napadom na Gazo, ki se jih je udeleževalo sicer največ nekaj sto ljudi, a protestniki so se dobro zavedali politične kratkoročnosti ofenzive. Med slogani je bil tako tudi "Ne želimo umreti za politične kampanje!"

Perverzna simbioza?
Elmasry opozori, da sta od zadnje eskalacije nasilja pridobila tako Izrael kot Hamas. Poleg partikularnih političnih interesov izraelskih strank je Izrael po mnenju Elmasryja pridobil še več podpore za svoj raketni ščit in zaradi raketiranj okrepil podobo žrtve. Hamas pa je med Palestinci še utrdil svojo podobo uporniške organizacije in bi tako ob novih volitvah v Gazi zopet zmagal.

Ali obstaja med Izraelom in Hamasom nekakšna perverzna simbioza? Navsezadnje Izrael svojo politiko okupacije in blokade Gaze pred mednarodno skupnostjo lažje upraviči, če je tam na oblasti Hamas, ki ga ima tudi Zahod za teroristično organizacijo. Hamas na drugi strani ravno zaradi okupacije in blokade utrjuje svojo podobo uporniške organizacije, ki se zoperstavlja okupatorju in brani palestinsko ljudstvo.
Volnejc ni tega mnenja. Opozarja, da je simbiotično razmerje prej med Izraelom in Palestinsko oblastjo. Izrael, kot izpostavlja Volnejc, svojega nasprotnika demonizira po potrebi. Kot zadnja leta Hamas, je v času druge intifade ostro napadal tudi Palestinsko oblast. Če želi Izrael držati Palestino razdeljeno in okupirano, bo to počel ne glede na palestinsko vodstvo, dokler bo imel neomajno podporo ZDA in EU-ja, pa svojega početja pred svetovno javnostjo niti ne bo opravičeval, dodaja Volnejc.

Izraelu koristi palestinska delitev na Hamas in Fatah, pravi Elmasry. V blokadi Gaze pa tesno sodeluje tudi z Egiptom, opozarja naš palestinski sogovornik. Po sporazumu med državama Izrael posredno nadzira tudi pretok oseb in blaga med Egiptom in Gazo, določa, kdo lahko v Gazo vstopi in iz nje izstopi, ima pa tudi precej natančne podatke, kaj in koliko se tihotapi po več sto predorih med Gazo in Egiptom.

Rakete kot kamen
Novost zadnjega spopada naj bi bila veliko boljša oborožitev Hamasa in drugih uporniških skupin. Prvič po zalivski vojni v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so rakete padle tudi na Tel Aviv. Med oborožitvijo Palestincev in vojaškimi zmogljivostmi izraelske vojske, ene najmočnejših vojska na svetu, ni primerjave, zato je povsem zgrešeno konflikt predstavljati kot spor med dvema enakopravnima stranema, opozarjata oba sogovornika.

"Žal mi je vsakega ubitega civilista. Sam zagovarjam nenasilen odpor, a kljub temu svojega naroda ne morem označiti za terorističnega, ker to preprosto ni res. Gre za akcijo in reakcijo," pravi Jaber Elmasry, ki vidi Hamas kot politično stranko in uporniško gibanje. Pravico do oboroženega upora pa okupiranim narodom zagotavlja tudi mednarodno pravo, poudarja Elmasry, ki dodaja, da mora v vseh okupacijah in sistemih apartheida povsod po svetu obstajati odpor. A nenasilen lahko Palestincem bolj koristi, meni.

Elmasry, ki palestinskega predsednika Mahmuda Abasa označuje za predsednika zapornikov, pravi, da je Abas rakete, izstreljene na Izrael, označil za ognjemet. Rakete Elmasryja spominjajo na kamne, ki jih palestinski otroci mečejo na izraelske tanke. "Kot kamen, ki potuje malo dlje v Izrael," je rakete opisal Elmasry, ki meni, da gre bolj za simbolično sporočilo ljudem, da se nekdo bori za njih. Kot pravi, se mnogi v Gazi načeloma ne strinjajo z izstreljevanjem raket, a ko jim uničiš hišo, infrastrukturo in ni bolnišnic ter šol, nimajo nobene druge možnosti.

Volnejca so rakete, izstreljene na njegovo mesto, spomnile na čas prve zalivske vojne. Tudi eksplozija bombe na avtobusu v Tel Avivu mu je sprožila slabe spomine na čas druge intifade. Vse to ga je delalo živčnega, bal se je za svojo družino in prijatelje. A v isti sapi Volnejc dodaja, da se teh napadov ne da primerjati z napadi izraelske vojske. V Izraelu obstajajo zaklonišča in sirene, ki ljudi opozarjajo na morebiten napad, v Gazi pa se hišo in vse v njej lahko uniči v pol minute, opozarja Volnejc, ki se strinja, da so vsi napadi na civiliste nesprejemljivi. A palestinsko vprašanje, še posebej po drugi intifadi, v Tel Avivu sploh ne obstaja, opozarja Volnejc. Šele takšni napadi, čeprav del družbe radikalizirajo, vrnejo to vprašanje v ospredje, meni sogovornik iz Tel Aviva.

Odgovornost medijev
Operacija Steber oblakov je Gazo spet vsaj za nekaj časa porinila v ospredje medijskega poročanja. A tako Volnejc kot Elmasry sta do načina poročanja kritična. Izraelski mediji, pravi Volnejc, so o zadnjem nasilju poročali zelo pristransko. Medtem ko so palestinsko izstreljevanje raket predstavljali kot teroristična dejanja, celo kot odraz arabske teroristične mentalitete, pa niso postavljali vprašanja, zakaj se izstreljevanje raket sploh dogaja. Rakete so vedno posledica palestinskega sovraštva do Izraela, medijsko poenostavljanje predstavi Volnejc. To je značilno za vse vrste medijev. Bolj levi mediji sicer govorijo o drugačni taktiki, sprašujejo se, ali bi se bilo treba pogovarjati s Hamasom in podobno, a kot pravi Volnejc, o viru problema, torej o okupaciji, ne govorijo. Večina izraelskih medijev je tako celo pozivala k še ostrejšim napadom na Gazo.

Takšno poročanje je povzročilo tudi bizaren odziv izraelske javnosti na razglasitev premirja s Hamasom. Javnomnenjska anketa dnevnika Maariv, objavljena 23. novembra, je tako pokazala, da 31 odstotkov Izraelcev premirje podpira, kar 49 odstotkov pa mu nasprotuje. Volnejc pojasni, zakaj je tako. Ko so Izraelci namreč videli, da so Palestinci proslavljali konec napadov, so se razjezili, pravi Volnejc. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je na svoj profil na Facebooku prejel na tisoče sporočil, v katerih pošiljatelji sporočajo: "Ne želimo, da Arabci proslavljajo, želimo da trpijo."

Problematično je tudi poročanje mednarodnih medijev, menita tako Volnejc kot Elmasry. Prvi izpostavi neenakomernost v poročanju. Medtem ko mediji izraelske žrtve vedno navedejo z imenom in objavijo pogovor z družino žrtve, pa se to le redko zgodi, ko umre Palestinec, poudarja Volnejc. A glavni očitek obeh leti na dejstvo, da so mediji spet popolnoma prezrli kontekst. Obe vpleteni strani so predstavljali kot enakopravni, tako politično kot vojaško, in niso govorili o okupaciji, zapori ter razmerah tudi na Zahodnem bregu.

Elmasryja močno moti, da mediji konflikt pogosto predstavljajo kot arabsko-judovskega. To ni res, pravi. Gre za konflikt med Palestinci in izraelskimi sionisti, poudari Elmasry, ki spomni, da živijo Judje tudi v arabskih državah, v Maroku, Tuniziji, tudi v Iranu in nimajo težav.

Posledice okupacije
Gaza je kljub umiku izraelskih sil leta 2005 še vedno pod izraelsko vojaško okupacijo. Izrael namreč nadzoruje tako kopensko kot morsko mejo, ima popoln zračni nadzor, posredno pa nadzira tudi mejo z Egiptom. Poleg tega od leta 2007 vsiljuje zaporo, ki skorajda popolnoma onemogoča življenje v Gazi, redno pa izvaja tudi bolj ali manj obsežne vojaške operacije v tem delu Palestine.

Operacija Cast lead decembra 2008 in januarja 2009 je zelo poškodovala infrastrukturo, posledice pa so močno vidne še danes. Mnogi prebivalci Gaze še od takrat živijo v šotorih, ker so jim bila v tedanjih napadih uničena domovanja, pravi Elmasry. Ljudje se tako osredotočajo predvsem na to, kako preživeti. "Živimo od donacij in humanitarne pomoči," žalostno resničnost Gaze predstavi Elmasry. "Palestincem je ostalo le dostojanstvo, zdaj pa nam želijo še tega odvzeti in nas prisiliti, da priznamo Izrael kot judovsko državo. To se ne bo zgodilo," je bil jasen Elmasry.

Tudi Slovenija je vpletena
Volnejc opozarja, da Slovenija ni tako nepomembna država, kot o njej pogosto radi mislijo njeni prebivalci. Kot članica EU-ja bi lahko izrazila svoje stališče v mednarodni areni. Volnejc hvali slovensko podporo pregonu vojnih zločincev z Balkana in njeno zagovarjanje človekovih pravic. Po operaciji Cast lead je tudi podprla tako imenovano Goldstonovo poročilo leta 2009, po katerem so tako palestinske oborožene skupine kot Izrael krive vojnih zločinov, morda tudi zločinov proti človečnosti. V Sloveniji tako obstaja razumevanje, kaj je narobe, meni Volnejc.

A to bi se moralo preliti v konkretne ukrepe, opozarja. Volnejc poudari, da srečevanja slovenskih politikov z izraelskimi politiki in generali, za katere je znano, da so vpleteni v vojne zločine, zelo škodi mirovnemu procesu na Bližnjem vzhodu. Volnejc izpostavi nekaj osnovnih parametrov, ki bi se jih morala Slovenija in mednarodna skupnost držati. Svoje odnose z Izraelom in Palestinci bi morala postaviti na temelje spoštovanja človekovih pravic. Privilegiran odnos z Izraelom v smislu ugodnih trgovinskih povezav se mora končati. Spomnimo, Evropska unija ima z Izraelom sklenjen prostotrgovinski sporazum, ki omogoča Izraelu izvoz v EU večinoma brez carinskih dajatev. Sporazum prav tako ne prepoveduje uvoza izraelskih izdelkov iz zasedenih palestinskih ozemelj v Unijo, ampak jih zgolj ne oprošča carinskih dajatev, čeprav je uradno stališče Unije, da so izraelske naselbine na zasedenih ozemljih nezakonite in nelegitimne ter predstavljajo oviro mirovnemu procesu.

Slovenija se prav tako ne bi smela omejiti samo na donacije, ki lahko včasih tudi škodujejo, opozarja Volnejc, temveč bi morala Palestini priznati status države nečlanice Združenih narodov in ji tako omogočiti vključitev v mednarodna telesa, kot je Mednarodno kazensko sodišče. Tudi Elmasry poudarja pomen priznanja Palestine v ZN-u. Slovenija bi tudi morala prenehati prodajati orožje Izraelu ter ga od njega kupovati. Elmasry omenja delovanje Slovenske vojske v Bosni in na Kosovu ter dodaja, da si njene prisotnosti želijo tudi v Palestini, predvsem pa upa, da bodo slovenski politiki zavzeli ostrejše stališče do izraelske okupacije.