Zahodna Sahara ostaja zadnja afriška kolonija in njeni prebivalci niso doživeli še niti enega dneva dekolonizacije. “Maroko ima administrativno oblast nad ozemljem, vendar ni suveren,” pojasnjuje Malainin Mohamed, vodja pisarne Polisaria v Ljubljani, ki pokriva njihove dejavnosti v tem delu Evrope.

“Za nas je referendum edina rešitev in tudi najpreprostejša. Maroko nam ponuja široko avtonomijo, ampak sami si želimo, da bi bila to ena izmed treh možnosti na referendumu - integracija z Marokom, široka avtonomija in samostojnost,” je v pogovoru za MMC Mohamed ponovil stališče Saharcev, pri katerem vztrajajo že 37 let.

Po umiku kolonizatorske Španije leta 1975 sta Zahodno Saharo zasedla Maroko in Mavretanija, večina Saharcev pa se je bila prisiljena zateči v begunska taborišča v sosednjo Alžirijo, kjer životarijo še danes. Maroški kralj Hasan II. je dobesedno čez noč na t. i. zelenem pohodu njihovo domovino naselil s 350.000 maroškimi kmeti in delavci, s čimer se je začela intenzivna marokanizacija.

Saharci so za boj proti zasedbenim silam oblikovali osvobodilno gibanje Polisario in razglasili Sahrasko arabsko demokratično republiko. Mavretanija se je leta 1979 umaknila, kar je izkoristil Maroko z zasedbo večino države, Polisariu pa je uspelo ubraniti osvobojeno ozemlje na vzhodu, ki za Rabat niti ni tako pomembno, vsa naravna bogastva so namreč v zahodnem delu, na kopnem in v morju.

Mohamed pravi, da brez izkoriščanja naravnih virov Saharci ne morejo doseči gospodarske neodvisnosti, predvsem boljših bivanjskih razmer, saj mnogi še vedno živijo v šotorih, še več pa jih je odvisnih od humanitarne pomoči. Plenjenje ribjega bogastva in največjih rezerv fosfatov na svetu se medtem nadaljuje.

Tako Združeni narodi kot Evropska unija podpirajo določilo o prepovedi izkoriščanje naravnih virov držav, ki še vedno niso bile dekolonizirane, toda po Mohamedovih besedah so prek Evrope razni dvostranski dogovori, ki to kršijo. Eden takih je tudi sporni sporazum o ribištvu z Marokom, ki evropskim ribiškim ladjam dovoljuje ribarjenje ob obali Maroka in tudi Zahodne Sahare, za kar Bruselj Rabatu letno odšteje 36 milijonov evrov.

Evropski parlament je lani zavrnil podaljšanje tega sporazuma, ker v njem ni bilo jasno opredeljeno, da se ne sme nanašati na ribarjenje v vodah Zahodne Sahare, vendar žal temu načelnemu stališču parlamenta ni sledila Evropska komisija, ki je samodejno podaljšala njegovo veljavnost in to vezala na bolj ali manj abstraktne pogoje, pove slovenski evropski poslanec Ivo Vajgl.

Maroko bi moral dokazati, da imajo od sporazuma koristi tudi Saharci, ki pa jih nihče ni nič vprašal in sami pravijo, da od njega nimajo nobenih koristi. Ravno nasprotno, Maroko po besedah Mohameda še vedno tudi očitno krši človekove pravice in izvaja splošno represijo.

Ameriška podpora, Pariz bližje Rabatu
Ko je bilo leta 1991 ob posredovanju ZN-a doseženo premirje in je Polisario končal oborožen boj, je Maroko privolil v izvedbo referenduma o neodvisnosti, vendar ga zaradi maroškega izigravanja mednarodne skupnosti niso izvedli še do danes. Rabat za pogajalsko mizo Saharcem nenehno ponuja le avtonomijo.

“Maroko je bil vedno prepričan, da se bo rešitev razvila v smeri njihovega načrta,” pojasnjuje Mohamed. Pred tremi leti je s prihodom Baracka Obame zavel nov veter in prvič je bilo jasno rečeno, da obstajata dva načrta - maroški in saharski, ki se obravnavata enakovredno.

Optimizem je takrat med Saharce prineslo tudi imenovanje novega posebnega odposlanca ZN-a Christopherha Rossa, ki je dobil Obamovo polno podporo pri iskanju miroljubne rešitve dolgoletnega spora.

“Od takrat naprej je State Department začel sprejemati predstavnike Polisaria na vseh pogajanjih, kjer je bila prej navzoča samo maroška stran,” je še vedno optimističen Mohamed, čeprav priznava, da so kljub Rossovim prizadevanjem položaj obojih ostal neomajen. Maroko še vedno vztraja pri avtonomiji in Saharci pri referendumu.

Vajgl je dejal, da ima trenutno Maroko s podporo Francije in nekaterih držav, naklonjenih Rabatu, v mednarodnih krogih, vključno z ZN-om, več podpore kot Polisario. “Prebivalci Zahodne Sahare, si zaslužijo spoštovanje. Potem ko so se odrekli oboroženemu boju, jih je mednarodna skupnost pozabila in odrinila na stran rešitve vprašanja - dekolonizacijo in izpeljavo referenduma o samoodločbi,” je poudaril.

Ross se maja vrača na sporno območje in tokrat bo prvič v več kot treh letih od imenovanja ter osmih krogih pogajanj obiskal tudi zasedena ozemlja, kjer po Mohamedovih besedah od leta 2000 vlada nekakšno obdobje splošne vstaje, ljudje so se opogumili in čedalje glasneje protestirajo proti maroškemu zatiranju. Cilj so splošni socialni standardi in minimalne pravice - pravica do samoodločbe, gospodarska neodvisnost in izpustitev političnih zapornikov.

Mohamed je pri tem spomnil na dogodke oktobra in novembra leta 2010, ki jih je ameriški filozof Noam Chomsky celo označil za začetek arabske pomladi. Takrat so maroške varnostne sile razgnale množico Saharcev, ki so mesec dni vztrajali v protestnem taboru Gdeim Izik in zahtevali boljše življenjske razmere. Protesti so se sprevrgli v nemire in v spopadih policistov s protestniki je bilo več mrtvih.

Krizno žarišče v nastajanju pred vrati Evrope
Novo sporno vprašanje, s katerim se v zadnjih letih vse bolj spopadajo v Zahodni Sahari, je širjenje terorizma, predvsem iz sosednje Mavretanije in Alžirije, kjer so se dejavne skupine islamskih skrajnežev in kriminalne tolpe.

Pojav je izredno skrb vzbujajoč, pravi Mohamed in pove, da so bili v enem od begunskih taborišč ugrabljeni dva Španca in ena Italijanka. “Pred tem napadom ni bilo težavin ljudje so prihajali z vsega sveta pomagat Saharcem. Zdaj so razmere postale zelo resne in sami jih jemljemo zelo resno. Ni več tako preprosto, kot je bilo prej.”

Mohamed vidi enega izmed težav v milijonskih odkupninah, ki jih evropske države plačujejo ugrabiteljem za izpustitev svojih zajetih državljanov, kar pomaga pri razvoju, oboroževanju in krepitvi terorističnih skupin v Sahari in Sahelu, ki ga je zdaj preplavilo še orožje iz Libije po strmoglavljenju režima Moamerja Gadafija, pri katerem je dejavno vlogo odigrala Evropa.

“Vojna v Libiji je bila največje možno darilo za razvoj terorizma na tem območju,” je prepričan. Do vojaških posredovanj je kritičen, saj meni, da so neučinkovita, ker radikalizirajo prebivalstvo in destabilizirajo države, kar pa ne pomeni, da niso proti posredovanju Evrope, ampak vidijo njeno vlogo v miroljubni navzočnosti, razvoju in krepitvi državnih struktur.

Brez Evrope si Mohamed ne predstavlja rešitve vprašanja Zahodne Sahare in meni, da je referendum še vedno mogoč, ko se bodo v mednarodni skupnosti in konkretno Evropi za to odločili.

Na pomanjkanje zavedanja o pomembnosti tega območja za Evropo opozarja tudi Vajgl. “Zahodna Sahara in širše območje Sahela se lahko, ob nenadzorovanem toku dogodkov, kaj hitro spremeni v veliko in nevarno krizno žarišče. Zdi se mi, da zavest o tej nevarnosti še ni prodrla dovolj globoko, ko pa bo, utegne biti prepozno,” pravi slovenski poslanec v Evropskem parlamentu.