Zelo previdno je predlagala: "Mogoče kakšno prenosno polnilno napravo. Pogosto smo brez elektrike."

Tako smo v zadnjem trenutku tik pred odhodom v naš kombi natovorili nekaj dodatnih naprav za polnjenje, kap in šalov. In seveda, kako da ne, nekaj kave in čokolade.

Zjutraj se je naš kombi v močnem sneženju prebijal proti kijevskemu domu, v katerem so nas pričakovale sestre Marta Meško, Ukrajinka, ki je šest let živela v Sloveniji, in dve slovenski redovnici, Barbara Peterlin in Jožica Sterle.

Prva adventna nedelja je tudi praznik njihovega reda in po maši so sestre pripravile manjšo pogostitev za vernike. Sledila ji je "slovenska" kava z našo ekipo. Kava v vojni, a z veliko smeha in topline. Sestre pomagajo bolnikom in brezdomcem, zbirajo denar za obnovo v vojni porušenih hiš in upajo, pravijo, da bo na koncu zmagala pravičnost.

Ko so na začetku vojne ostale brez vode, so topile sneg. Zdaj so se navadile na življenje v izrednih razmerah: vedno moraš imeti pripravljene zaloge naprav za polnjenje, dovolj vode, hrane in toplih oblačil. In nikoli ne veš, kakšne bodo razmere zjutraj.

Na vasi je lažje preživeti brez elektrike, kot je v stanovanju v Kijevu, pravijo. V bližini njihove hiše je v enem od sedmih valov napadov na energetske objekte ruska vojska napadla toplarno in zadela je bližnjo poslovno stolpnico.

Mlada Kijevčanka Marjana Semenišin, s katero smo se srečali na zasneženem trgu v središču Kijeva, pravi, da je vojna mlade v Ukrajini naučila odgovornosti in pomena skupnosti. Prevzeti moraš odgovornost za svoje odločitve.

Marjana ob sirenah ne gre v zaklonišče, pač pa ostane v stanovanju in tiste ure preživi v prostoru, ki ga od zunanjosti ločita dve steni. "A to, da ne grem v zaklonišče, je moja odločitev," pravi. "Nekateri gredo v zaklonišče, drugi ne."

Tudi Marjana pravi, da je v takih negotovih časih treba poskrbeti za zaloge hrane, vode in energije in svojo družino ves čas obveščati, da si dobro, da je ne skrbi.

Olena Dziuba Pogrebnjak je naša zadnja sogovornica. Z njo smo se srečali pozno popoldne, ko je sneženje že pojenjalo. Je vodja katedre za slovansko filologijo na kijevski univerzi Tarasa Ševčenka in uči tudi slovenščino.

Ko se pogovarjam z njo in njenim nekdanjim študentom Sergejem, ki je naši ekipi ta konec tedna pomagal pri delu, se sprašujem, zakaj nisem v četrtek v kombi poleg vsega naložila še nekaj knjig v slovenščini.

Olena pravi, da v Ukrajini veliko zanimanja za študij slovenščine ni. Največ ga je za študij angleščine, kitajščine, korejščine in turščine. A vendarle, slovenščina je na kijevski univerzi živa. Vojna je posebej zaznamovala mlado generacijo Ukrajincev. Najprej so dve leti študirali na daljavo zaradi covida-19, zdaj so od začetka vojne spet na spletnih predavanjih. Mnogi pa se borijo na fronti.

Ena od mladih sogovornic na tej poti mi je s trpkostjo v glasu dejala: "Vsak od nas pozna koga, ki je umrl na fronti ali v raketnih napadih." In umolknila. Ni kaj dodati.