Dmitri Horkin je direktor ukrajinskega radia in član upravljavskega sveta javne radiotelevizije. Z njim smo se pogovarjali še pred zadnjimi napadi na civilne cilje v Ukrajini.

"Zdaj smo glavno radijsko in televizijsko podjetje v Ukrajini; javno podjetje. Imamo dva osrednja televizijska programa, 22 regionalnih TV-postaj. Prav tako imamo tri nacionalne radijske programe in 24 regionalnih. Z oddajniki imamo seveda osrednjo vlogo v vseh ukrajinskih elektronskih medijih. Naša vloga: kadar koli se zgodi, kjer koli se zgodi, mi moramo biti tam," pojasnjuje vlogo radia v Ukrajini. Trenutno poročajo tudi s Krima, tudi iz Doneškega bazena in z vseh okupiranih ozemelj. "Oddajamo od tam, tudi s pomočjo opreme naših evropskih partnerjev, tam imamo tudi svoje oddajnike. Tako združujemo naš narod. Del strateške vloge medija je pa tudi pokrivanja vojaških oblasti, predsednika države, za vojno pristojnih ministrov …"

Prvi večji intervju z Zelenskim na postaji metroja

Vloga javnega servisa med vojno je seveda drugačna kot v času, ko vojne ni. Velja tako za samo organiziranost kot ne nazadnje tudi za načine poročanja o dogodkih. Kako se je ukrajinska RTV organizirala konec februarja, po začetku. "Bilo je zgodaj zjutraj, ob petih in 12 minut … Nisem spal, v prvih minutah smo že poročali, da se je začel napad. Seveda smo imeli načrte, kako bomo delali, če se bo zgodilo; za radio in za TV."

Pred vojno je imela mreža ukrajinskega radia (skupaj z regionalnimi studii) 1200 zaposlenih, ko se je začel napad, je delo prevzelo 50 ljudi, ki so prišli v centralo, razlaga Horkin. Združili so vse frekvence programov in začeli smo oddajati le še v živo. "Imeli smo torej le novice v živo, pogovorne oddaje s strokovnjaki, prenose posebnih dogodkov, denimo ukrajinskega parlamenta, vlade ali predsednika. Med temi prvimi dnevi smo se odločili tudi, da poenotimo radijske in TV-novice – javnih, državnih in tudi komercialnih postaj. Oddajali pa smo iz zaklonišča, ki je bilo zgrajeno še v sovjetskih časih. Nekateri radijski in TV-voditelji so se tja preselili kar z družinami."

Čeprav je vloga Dmitrija Horkina drugačna, je ob začetku invazije prevzel vodenje združenega TV-programa, ki so ga, pravi, predvajale vse ukrajinske televizije, vključno s komercialnimi: "Prve tedne smo imeli pomanjkanje TV-voditeljev, zato sem to delal tudi jaz. Poleg vodstvenih funkcij na radiu in televiziji sem torej vodil tudi po 7, 8 ali 9 ur živega programa na dan. Naporno je bilo, zdaj se lahko temu smejim, ampak ni bilo lahko delati toliko časa neprekinjeno v živo, iz zaklonišča, 17 metrov pod zemljo. Vedeli smo, da so naši objekti, tudi naši oddajniki, ruske tarče. Že drugi dan so napadli stolp v Kijevu, potem tudi večino drugih oddajnikov po državi. Hoteli so nas najti in uničiti. Ampak kljub vsemu nismo niti za trenutek prekinili oddajanja."

Prvi večji intervju s predsednikom Zelenskim, čigar podobo imamo verjetno v mislih s TV-zaslonov, je sicer potekal na postaji metroja v Kijevu. To je bilo še v času izrednih razmer in izrednega, poenotenega oddajanja, pravi. Kakšen je program javnega medija danes?

"Prve dni smo seveda združili vse programe v enega. Zdaj radio deluje že skorajda po običajni shemi. Na prvem programu so informativne oddaje, seveda prilagojene trenutnemu času in zato z velikim poudarkom na vojni. Drugi program je posvečen predvsem glasbi, tretji pa kulturi: gledališču, klasični glasbi, literaturi. Podobno je s televizijo. Regionalne postaje radia in televizije delujejo podobno. Lahko rečem, da se je od prvih dni vojne naše delo kolikor toliko vrnilo v normalo … Imamo pa tudi programe za tujo javnost in Ukrajince v tujini: v poljščini, romunščini; potem novice za Ukrajince na Češkem. Pa seveda vsakodneven program, novice v angleščini." Te so namenjene širši svetovni javnosti in medijem.

Je pa Ukrajina – ne glede na nacionalno sestavo in politično pripadnost – v velikem deležu vseeno dvojezična država. Novic v ruščini vseeno nimajo, pravi Horkin: "Naš, ukrajinski radio je eden od najstarejših radiev na svetu. Je peti najstarejši na svetu, torej za Pittsburghom, Londonom, Parizom in St. Peterburgom v Rusiji; oddaja od leta 1924. V vsem tem času smo oddajali v ukrajinščini, tudi v času Sovjetske zveze. Imel pa je radio posebne oddaje za "sosednje regije Rusije" in jih še ima. Te oddaje delamo v ruščini, oddajamo jih na srednjih valovih. Ampak za domačo javnost oddajamo samo v ukrajinščini. Seveda Rusi trdijo, da imamo na območju Ukrajine državljansko vojno, da je zelo težko za rusko govoreče ljudi v Ukrajini, da se rusko in ukrajinsko govoreči ljudi v Ukrajini ne razumejo … Ne, to ni res."

Kakšna je vloga javnega medija v vojni?

Vloga medijev se v vojni spremeni, eden od pomembnih vidikov postane tudi, kot bi ji rekli v Sloveniji, državotvornost. Da torej gradi in drži državo skupaj. Kako se kot javni medij poskušajo izogniti temu, da bi postali propagandi stroj države (po recimo ruskem vzoru). Da torej ljudi ne bi obveščali, ampak predvsem prepričevali o svoji resnici: "Ne gremo se protipropagande ruski propagandi. Tega nam ni treba, nam zadostuje to, da povemo, kar je res. To je najboljša protipropaganda. Smo javni radio in se moramo seveda držati predvidenih standardov, še posebej v novicah. Imamo pa oddaje, v katerih govorimo širše, denimo o ukrajinskem političnem narodu. Ukrajina je ogromna in ljudje imajo različne etnične korenine."

Rusija dela vse, da bi združila Ukrajino

Pojasnjuje, da tudi sam ni etnični Ukrajinec: "Sem pa vseeno domoljub in pripadam temu ukrajinskemu političnemu narodu. Političnemu, ne etničnemu. Materni jezik moje družine ni ukrajinščina, pa seveda jaz zdaj govorim tudi ukrajinsko. Sem del združenega, ukrajinskega političnega naroda. Predvajamo oddaje o zgodovini ukrajinske cerkve, o zgodovini ukrajinske države. Od zgodovinske tvorbe "Kijevska Rus", ki je bila prva ukrajinska državna tvorba, do Ljudske republike Ukrajine v prvem desetletju 20. stoletja. Pa o sovjetski republiki Ukrajini in zdaj samostojni državi. Drži, zdaj delamo te oddaje o naši državi. Pa seveda tudi o Ukrajinski pravoslavni cerkvi, kijevski metropoliji, ki je zdaj center Ukrajinske pravoslavne cerkve."

Ogromno poudarka torej dajejo vsebinam, s katerimi poudarjajo svojo državnost v širšem smislu, pravi Dmitri Horkin, direktor ukrajinskega radia. Dodaja, da večina prebivalstva sledi ukrajinskim medijem. Kaj pa ruskim? Kako jim sledijo? "Rekel bi rad, da so najbolj napadani in najbolj porušeni deli Ukrajine tisti, kjer je največ rusko govorečih prebivalcev, Mariupolj, Harkov, Herson in tako naprej. Celo ljudje z ruskimi koreninami Rusijo zdaj na neki način sovražijo. Nočejo več poslušati ruskih radijskih postaj ali gledati ruske televizije. Saj lahko vidijo ruševine, ki jih Rusija pušča za sabo. Rusija dela vse, da bi združila Ukrajino."

To niso bili referendumi, to je bila bolj neka komedija

V zadnjih tednih so bili velika tema referendumi, ki jih je v nekaterih delih Ukrajine izvedla Rusija. In potem, enostransko, te dele vmes že razglasila za del ruske federacije. A Horkin poudarja, da to niso bili referendumi: "To je bolj neka komedija. Pa saj to ukrajinska in tuja javnost razume, da je šlo za farso. To ni bil referendum, ampak predstava za rusko javnost. Ampak celo ruska javnost je začela razumeti, da gre za farso, da ni nič res."

Ne vemo, koliko ruska javnost res ve, kaj se dogaja, ker dobiva informacije predvsem od ruskih medijev. Koliko ruske propagande pa pride do Ukrajine? Dmitri Horkin: "Ruska propaganda seveda pride tudi do nas na različne načine. Ampak imamo pa tudi posebne programe, ki na to opozarjajo. Pred nekaj dnevi smo v Ukrajini imeli poseben forum o medijih, ena od osrednjih tem je bila prav ruska propaganda. Ampak njen glavni cilj so Rusi v Rusiji, ne Ukrajinci ali Evropejci, ampak rusko občinstvo. Brez propagande oblast zgublja podporo znotraj Ruske federacije, zato nagovarjajo predvsem Ruse."

Verjetno podobno velja tudi za rusko govoreče prebivalce Ukrajine, še posebej tiste, ki so jih po referendumih priključili Ruski federaciji in jih zdaj štejejo kot svoje državljane: "Lahko rečem, da so po zasedbi mest, denimo Mariupolja, Berdjanska, Hersona začeli uporabljati naše oddajnike. Tam je potem oddajal ruski vladni radio, pripravljali so posebne oddaje za točno te zasedene regije. Seveda smo te propagandne programe poslušali in v naših oddajah razlagali, kaj je res in kaj ne. To je neke vrste protipropaganda. Ampak da, Rusija je na teh zasedenih ozemljih predvajala svojo propagando."

Novinarji so postali vojni dopisniki

Novinarji, ki nimajo izkušenj s poročanjem o vojni, si težko predstavljajo tako novinarsko delo. Verjetno obstajajo kaki posebni protokoli, navodila, kako, kdaj in o čem poročati. Denimo, katere besede se ne omenjajo, kako se določene stvari imenujejo. Dmitrija Horkina smo vprašali, ali imajo taka navodila: "Imamo posebno skupino vojnih dopisnikov, in oni imajo posebna navodila. Ampak o tem seveda zdaj ne morem govoriti. O tem se bova pogovarjala v drugem intervjuju za slovenski radio, potem ko bomo zmagali. So pa naši poročevalci povsod, ponekod je res nevarno. Denimo, ubili so poročevalca iz Mariupolja, nimamo pa trenutno stika še z dvema drugima našima človekoma iz Harkovske regije. Lahko pa še dodam, da so v času vojne naše objekte, predvsem oddajnike, napadli približno 30-krat. Ubitih je bilo 27 ljudi, inženirjev in varnostnikov. Težko delo. Ampak nadaljujemo."

Evrovizijo prenašali iz zaklonišča

Pogovor je bil posnet pred včerajšnjimi napadi, tudi v Kijevu. Je pa Dmitri Horkin sporočil, da so vsi v redu in da lahko normalno delajo naprej. Pogovarjali smo se tudi o tem, da je življenje v nekaterih delih Ukrajine, predvsem na zahodu, kolikor toliko normalno, podobno tudi v Kijevu. Ljudje so ponekod že začeli obnavljati svoje nepremičnine. Veljalo je to seveda do včeraj.

Kako pomembni so za Ukrajino in dvigovanje narodne zavesti mednarodni dogodki, kjer sodeluje Ukrajina kot država? "Zelo je pomembno za naše ljudi in narod, da se lahko pojavimo na takih mednarodnih dogodkih. Lahko rečem, da smo Evrovizijo letos prvič v zgodovini Evrope za radio in televizijo prenašali iz zaklonišča. Ampak taki dogodki so pomembni, da se sliši tvoj glas. Zdaj se pripravljamo na svetovno prvenstvo v nogometu iz Katarja, kjer sodeluje tudi Ukrajina. Seveda bomo prenašali tekme, pa na biatlon se tudi pripravljamo pozimi. Zelo pomembno je to za nas."

Celo ljudje ruskega rodu se strinjajo s preimenovanjem ulic

Prenašajo tudi manj izpostavljene dogodke, take, za bolj specializirane javnosti, denimo kulturne dogodke. Balet, opera in tako naprej, kar je sicer Dmitriju Horkinu veliko bližje kot nogometna svetovna prvenstva, je dodal v smehu. Ob tem, torej kulturi, smo ga vprašali o spremembah imen ulic, ki so nosile imena ruskih umetnikov, pisateljev. Na zahodu smo mnogi nad tem vihali obrvi. Zakaj so to storili? "Rad bi rekel, da so vsi naši ljudje in vsa naša država dokončno rekli zbogom ruski zgodovini in ruski kulturi. Šalil sem se glede baleta, na javni televiziji imamo oddajo z naslovom ruski balet ubija. Vse rusko ubija – ruski balet, rusko gledališče, ruska zgodovina. Sovražijo nas. Veliki ruski pisatelj in poet Puškin je bil nasprotnik Ukrajine. Njegova znamenita pesem Kavkaz, ki smo jo kot otroci brali v šoli, je pesem o imperiju in podjarmljenju manjših narodov. In zdi se mi naravno, da se ta trenutek poslovimo od ruskih imen ulic. Država, ki nas napada, ljudje, ki nas sovražijo – ne moremo imeti ulic, poimenovanih po njihovih ljudeh. Mestni sveti so to storili na pobudo prebivalcev. Celo ljudje ruskega rodu se s tem strinjajo."

Ne glede na to, veliki Rusi, po katerih so se imenovale ulice, bi najbrž danes nasprotovali temu, kar se dogaja. Zagovarjali bi Ukrajino in nasprotovali Putinu. Horkin poudarja, da je to zelo težka debata: "Lahko rečem, da je to nekaj takega kot Wagner za Jude. Najljubši Hitlerjev skladatelj. Nočejo ga. Pa je njegova glasba čudovita. Postal je neki simbol, v njihovem primeru simbol nacističnega režima. Podobno zdaj mi vidimo Dostojevskega, Tolstoja … Rekel bi, da vrednote Dostojevskega niso ukrajinske vrednote. Tolstoj je razmišljal zelo imperialistično. Puškina sem že omenil, Čajkovski – podobno kot Tolstoj, opeva ruske zmage nad Napoleonom. Mi hočemo brati in poslušati slovensko, romunsko, poljsko, britansko, francosko literaturo in glasbo. Kijevska Rus, starodavna ukrajinska država, nas je že takrat, v 9. stoletju, umestila v središče Evrope."

Dmitri Horkin, direktor ukrajinskega radia in član upravnega sveta ukrajinskega RTV-ja, dodaja, da se bo to čez 10 ali 20 let najbrž spremenilo. Takrat bi lahko Dostojevski in Tolstoj spet dobila svoje ulice v ukrajinskih mestih.

Kako pa se je spremenila podoba predsednika Zelenskega v zadnjem letu v Ukrajini?

Od igralca, novega obraza, ki je zmagal na volitvah, do državnika v vojni? Horkin pojasnjuje: "Moj položaj je nekako primerljiv z vašim direktorjem radia, že nekoliko političen in vse moje izjave lahko ljudje interpretirajo na različne načine. Če rečem, da je predsednik dober in prijazen, bodo rekli, da je šef radia predsednikov človek. Lahko pa rečem, da so ljudje iz vlade zelo dostopni za medije. Za predsednika pa lahko rečem, da je veliko bolj priljubljen kot na začetku vojne. Verjetno je to posledica tega, da je že celotno vojno v Ukrajini. Ljudje vedo, da je v enem od zaklonišč v Kijevu, vedno nekje tu okrog. Ukrajinci ga imajo za junaka. Vsi Ukrajinci so junaki. In zmagali bomo v tej vojni."

Kdaj bodo zmagali, ne ve. Morda čez nekaj mesecev, morda čez desetletje. Ve pa, da ko se bo vojna končala, pravi Dmitri Horkin, bo Ukrajina drugačna država, bolj evropska, z več demokratičnimi vrednotami, bolj odprta in bolj združena.