Usoda sporazuma je do konca visela na nitki. Foto: Reuters
Usoda sporazuma je do konca visela na nitki. Foto: Reuters
Zemljevid
Armenija je stisnjena med Gruzijo, Turčijo, Azerbajdžan in Iran.
Armenija
Vsako leto se Armenci spomnijo žrtev prve svetovne vojne. Foto: EPA

Zgodovinskega podpis, ki bo znova vzpostavil armensko-turške diplomatske odnose, se je zgodil v Zürichu, saj so pogajanja med stranema potekala pod pokroviteljstvom Švice.

A tudi dan podpisa ni potekal brez težav, saj so se v zadnjih trenutkih pred slovesnim dogodkom pojavila nesoglasja med armenskim in turškim zunanjim ministrom zaradi vsebine govorov, ki naj bi jih oba podala po podpisu.

Nesoglasja so bila zglajena šele ob posredovanju ameriške državne sekretarke Hillary Clinton in oba ministra sta se nato strinjala, da se odpovesta svojima govoroma.

V Švici tudi Žbogar
Slovesnosti se je kot predsedujoči odboru ministrov Sveta Evrope udeležil tudi slovenski zunanji minister Samuel Žbogar, poleg njega pa še več visokih gostov, med njimi tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov in francoski zunanji minister Bernard Kouchner. K ureditvi odnosov sta Ankaro in Erevan sicer ves čas močno pozivale tako ZDA kot Evropska unija.

S podpisom dveh protokolov, ki mu bo po napovedih sledil dolgotrajen proces ratifikacije v obeh parlamentih, preden bosta dokončno začela veljati, bosta državi zakopali bojno sekiro, ki izvira iz pokola Armencev v Otomanskem cesarstvi med prvo svetovno vojno. Armenci sicer o sebi radi povedo, da so prva država, ki je uradno, v četrtem stoletju, sprejela krščansko vero.

Ogledalo Armenije
Državna ureditev: predsedniška republika
Etnična sestava: 97 % Armenci, 1,3 % Jazidi, 0,5 % Rusi
Neodvisnost priznana: 25. 12. 1991 Površina: 29.800 km2
Število prebivalcev: 3,23 milijona
Revščina: 10,6 % ljudi živi pod pragom revščine
Gospodarstvo: težka industrija, kmetijstvo, dohodki diaspore

Turčija genocida ne prizna
Po trditvah Erevana je bilo namreč med letoma 1915 in 1917, ko je Otomanski imperij razpadal, načrtno ubitih do 1,5 milijona Armencev, kar pomeni, da je šlo za genocid nad tem prebivalstvom. Turčija pa ves čas zanika, da bi prišlo do genocida in trdi, da je bilo ubitih med 300.000 in 500.000 Armencev, a hkrati tudi prav toliko Turkov, ko so Armenci v vzhodni Anatoliji stopili na stran ruskih sil, ki so vdrle na območje.

Zaradi spora iz začetka 20. stoletja sta bili državi brez diplomatskih odnosov, meja med njima pa je bila zaprta. Leta 1993 je mejo iz solidarnosti z zaveznikom Azerbajdžanom namreč zaprla Turčija, saj naj bi Armenija, ki je neodvisna od razpada Sovjetske zveze leta 1991, podpirala armenske separatiste v Gorskem Karabahu.

Sporazum obema koristi
Odnosi med državama so se v zadnjem letu začeli izboljševati, saj sta ugotovili, da je za obe iz praktičnih razlogov, kot so naftni in gospodarski interesi in prizadevanja Turčije za članstvo v Evropski uniji, boljše, da končata spor. Turčija se hkrati zaveda, da bi z dogovorom z Armenijo okrepila tudi svoj vpliv na Kavkazu, Armenija pa izboljšala gospodarski položaj in se približala Zahodu.

Turčija želi, da bo po podpisu protokolov na obisk v Ankaro pripotoval armenski predsednik Serž Sarkasijan in se s turškim vodstvom, premierjem Recepom Tayyipom Erdoganom in predsednikom Abdulahom Gülom, udeležil nogometne kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo med državama.