Sama pravi, da je hrana zelo politična, kar se še posebej izkazuje tudi v ameriški družbi in širitvi ameriškega vpliva po svetu. Ima dve različni izkušnji bivanja v Združenih državah Amerike, med drugim je bila tudi priča zgodovinskemu dogodku, ko so leta 2008 Američani prvič v zgodovini za predsednika izvolili temnopoltega kandidata.

Navaja, da je francoski literarni kritik Roland Barthes že leta 1961 napisal esej, kjer se je ukvarjal z ameriškim načinom prehranjevanja in ga primerjal s francoskim. “Ugotovil je, da ameriška hrana temelji na treh elementih – na sladkosti, slanosti in hrustljavosti. In če te damo skupaj, zelo hitro vidimo, kaj konotirajo. Neko visoko procesirano hrano, ki nam daje hitre užitke, ki nas kalorično napolni, je pa prehransko dokaj prazna. Ob tem še dodaja, da je ameriška hrana narejena za hitro porabo, medtem ko se evropski način prehranjevanja veliko bolj posveča samo pripravi hrane. Ob tem poudarjam, da to vsekakor ne velja za vse družbene sloje.”

V ZDA je študirala dvakrat, v letih 2008 in 2022. Prvič v Čikagu, kjer je bila priča tudi evforiji ob izvolitvi prvega temnopoltega ameriškega predsednika. Drugič je živela v popolnoma drugačnem okolju, v Koloradu, na univerzi v Bolderju. Ko je prvič prišla v ZDA, je doživela tudi prehranski kulturni šok. “Živela sem blizu kampusa Northwestern University in v tem kraju je bila trgovina Whole foods, kjer prodajajo proizvode višjega cenovnega ranga in tudi ekološke proizvode, zato je štirikrat dražja od konvencionalne trgovine. Takrat si s svojim finančnim stanjem nisem mogla prav veliko privoščiti v tej trgovini. Sostanovalka me je potem z avtomobilom peljala v večjo trgovino, kjer pa sem bila preprosto šokirana nad količino procesirane hrane. Tako rekoč nemogoče je bilo dobiti kosmiče, ki niso bili v neki procesirani obliki. Ali so bili že prekuhani, jim je bil dodan sladkor ali kaj drugega. Neprocesiranih izdelkov tako rekoč ni bilo mogoče kupiti. Vsepovsod sladkorji, soli, konzervansi, aditivi, ojačevalci okusov in podobne stvari.”

Opazovala je, kako se prehranjujejo kolegi in kolegice. “Sostanovalka je bila iz Teksasa. Ko sem odprla njeno omarico z živili, sem videla, da ima pretežno shranjene obroke, ki se jim je reklo “TV meals”. To je v bistvu neki pripravljen obrok, ki se shranjuje na sobni temperaturi in ima rok trajanja približno 10 let. Potem ga daš v mikrovalovno pečico.” Tega obroka ni poskusila. “Imam še eno anekdoto. Včasih sem si privoščila zrezek sveže tune, čeprav sem za manjši zrezek odštela skoraj 20 dolarjev. Ko sem si ga pripravljala, je do mene stopil sostanovalkin oče, prav tako iz Teksasa. Ni vedel, kaj si v bistvu pripravljam. Tako so odtujeni od teh neprocesiranih izdelkov, da mi je priznal, da je prvič v življenju videl tuno zunaj konzerve, recimo.”

Ob tem Vezovnik poudarja, da je v resnici ameriški način prehranjevanja zelo razredno pogojen. “Neki višji ali višji srednji razred v ZDA ima zelo podoben odnos do hrane, kot ga poznamo v Evropi. Hrano cenijo, kupujejo tudi ekološko pridelane izdelke, sami kuhajo, prirejajo večerje za prijatelje. To se mi je dogajalo, ko sem bila leta 2022 v tej neki belski akademski skupnosti v Koloradu. Hodili smo na večerje, kjer smo dobro jedli, pili tudi dobro vino. Medtem ko recimo ta delavski razred ali pa nižji srednji razred ima verjetno bolj instrumentalen odnos do hrane. Ampak za to imamo v bistvu čisto neke logične razlage.”

V ZDA ni neobičajno, da ljudje delajo po dve, tri službe, in pravzaprav se nimajo časa posvečati hrani. “Hrana je tako imenovana “on the go”, se pravi vzameš s sabo in poješ. Predvsem ima funkcijo nahraniti telo, da mu da energijo, da funkcionira, da lahko opravlja recimo stoječo službo, ki traja 16 ur na dan. Nimajo se časa poglabljati v to, kaj bodo kuhali, kako bodo pripravljali, s čim bodo nahranili sebe, svojo družino. V trgovini vzamejo izdelke, ki so cenovno nekako dostopni, ki si jih v bistvu sploh lahko privoščijo. Tukaj je svojo vlogo odigrala tudi prehranska industrija. Raziskovalka Marion Nestle je raziskovala povezavo med prehransko industrijo, politiko in prehranjevanjem. Ugotovila je, da je nekje od 80. let naprej z nastopom Reaganove vlade hrana na neki način prešla v hiperprodukcijo. To pomeni, da je toliko hrane pridelane, da ima vsak Američan pravzaprav na dan na voljo približno 4000 kalorij za porabo. Sporočajo: pojejte več, pojejte to procesirano hrano. Vse to skupaj po navadi rezultira v pandemijsko težavo debelosti, ki je hkrati rasna in razredna obenem.”