Pri šestih letih so se z družino preselili v predmestje Los Angelesa zaradi očetove službe in tam ostali nekaj let. Odšli so iz ene države in se vrnili v drugo. V ZDA so preživeli tudi obdobje slovenskega osamosvajanja in razpada Jugoslavije. Ameriško obdobje jih je takrat zaznamovalo predvsem z ameriško intenziteto materialnega in potrošniško naravnanega sveta.

Prva leta osnovne šole je preživel v predmestju Los Angelesa, ki se ga spominja kot takrat zelo grdega mesta. “Ni podobno evropskim mestom s starim centrom, kjer se ljudje sprehajajo. Povsod se moraš voziti, in to zelo daleč. Po tistih širokih in nagnetenih cestah. Mesto se je takrat utapljalo v smogu, bilo onesnaženo in poleti smo imeli neznosne vročinske vale. Zdaj, kakor slišim, naj bi se nekaj celo urejalo. Vseeno gotovo promet ostaja strašanski problem, ni nekega uporabnega javnega prevoza. S starši smo šli tudi kdaj na plažo, ampak ni bila blizu, če kdo slučajno misli, da je Los Angeles zraven morja. Skozi celo mesto je zelo daleč.”

V šoli se je hitro prilagodil in ni čutil posebnih težav z vključevanjem. “Večkrat sem pomislil, da sva z bratom precej hitro postala Američana. Med seboj sva se začela pogovarjati angleško, slovensko sva govorila samo še s starši. Angleščina je bila prvi jezik, pa tudi kulturno življenje je postalo ameriško.”

V šoli veliko ozaveščanja o nevarnosti tolp

V času, ko je tam prebival Miha Blažič z družino, je Los Angeles doživljal precej burno obdobje, bilo je veliko protestov in uličnih spopadov, naraščala je rasna segregacija, tolpe pa so svoj vpliv razširile tudi do osnovnih šol. “Glede tega je bilo že takrat veliko ozaveščanja. Pripadnost tolpam je bila prisotna. Znova poudarjam, da govorim za začetek 90 let. Danes ne vem, kako je. Ampak takrat smo v šoli imeli jasne prepovedi. Vedeli smo, katere barve športnih copatov lahko nosimo, katere znamke ne smemo imeti, saj je to izražalo pripadnost določeni tolpi. Obstajali so številni predeli, kamor nismo zahajali. Vsekakor so nas o vsem tem v razredu že izobraževali. To je nekaj, kar je v ameriški družbi precej prisotno, veliko je tenzij, vsakodnevnega nasilja, tudi v šolah. Bolj, kot smo mi navajeni.”

Njihova družina je v ZDA odšla iz ene in prišla v drugo državo. Predvsem starši so precej stresno doživljali osamosvojitvene dogodke v Sloveniji. “Zanimivo je, da ko si gledal ameriške medije takrat, niso bili naklonjeni odcepitvi Slovenije ter razpadu Jugoslavije. Slovenija je bila takrat v medijih prikazana kot neka odpadniška država, ki se gre separatizem in ustvarja nemir. V tem je bilo tudi nekaj resnice. Šele pozneje se je zgodil preobrat, proti Miloševiču. Je bilo pa postopoma. Ameriški mediji so bili zelo skeptični. Moja družina je z velikim strahom in napetostjo gledala to dogajanje doma.”

Ko se je vrnil, je doživel pravi kulturni šok. “Na neki način sem imel mogoče naivne predstave o tem, kaj je Slovenija, tista iz mojega otroštva. Potem pa se je izkazalo, da vendarle ni vse tako idealno. Težko sem se vključil v šolo. Tukaj so bili višji standardi pričakovanja. Zelo sem se moral potruditi, da sem izdelal razred in imel normalne ocene. V ameriški šoli se mi ni bilo treba posebej truditi, ne glede na to, da angleščina ni bil moj prvi jezik."

"Način komunikacije je popolnoma ameriški"

Kot Mladinin kolumnist Blažič dandanes kritično opazuje in piše tako o našem kot ameriškem načinu življenja. Prepričan je, da je naša družba zelo podvržena vplivom ameriške potrošnje. “Poglejmo samo, kaj konzumiramo kot neko dnevno zabavo na svojih telefonih. Večinoma so to ameriške vsebine. Način komunikacije je popolnoma ameriški. Če nam je bilo to še pred leti tuje, nam zdaj ni več. Sicer pa na nas vpliva tudi ta množični marketing, hiperpotrošnja. To ni zgolj samo ekonomski pojav, ampak tudi kulturni. Zelo nas zaznamuje kot družbo.”

Čeprav je ameriški način življenja in potrošnje nekaj zelo vsakdanjega v Sloveniji, kako pa si razlaga statistiko, da smo v Sloveniji po javnomnenjskih anketah eni izmed manj naklonjenih ZDA, če jih gledamo po nekem političnem vplivu. Zelo je čutiti protiameriško držo. “To se mi zdi res zanimivo. Ker v bistvu, če gledaš uradne medije in vso popularno kulturo, je vse izrazito proameriško usmerjeno. Od kod potem izvira to neko protiameriško stališče, ki nima neke, kako bi rekel, materialne osnove za delovanje. Rekel bi, da je ena stvar, ki definitivno ostaja, da je večina prebivalcev tukaj imela pozitivno izkušnjo življenja v Jugoslaviji. In bolj, ko se od nekaterih vrednot, ki so takrat veljale v družbi, oddaljujemo, bolj naklonjeno gledamo na te izkušnje preteklosti in se v tej luči v bistvu kaže ameriški način življenja kot nekaj negativnega. Mislim tudi, da je velika večina ljudi imela tudi pozitivno izkušnjo gibanja neuvrščenih.”

Več v videokastu.