Maruša Bradač je vrhunska astrofizičarka, ki se ukvarja s preučevanjem galaksij. Izobraževalno pot je začela na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) v Ljubljani in prek Nemčije odšla v ZDA, kjer je živela 17 let, od katerih je zadnjih ducat let raziskovala in predavala na univerzi Davis. Pred dvema letoma se je vrnila v Slovenijo, zdaj deluje na FMF-ju.
Ni toliko pristnih odnosov
ZDA je kot kraj bivanja opisala: "So dežela možnosti, veliko stvari lahko narediš, ampak po drugi strani sem Ameriko občutila kot zelo zaprto državo. Morda ne bi pomislili na to, če jo obiščeš kot turist, vsi so zelo prijazni, zdijo se odprti, vsak te pozdravi na ulici in se veseli, ko pa tam živiš, ugotoviš, da ni popolnoma tako, med sosedi se ne razvijejo pristni odnosi. To sem v ZDA res zelo pogrešala in sem se prav veselila vrnitve v Slovenijo."
Na ZDA pogosto gledamo kot na kraj, kjer se uresničijo sanje, s čimer se raziskovalka strinja, a dodaja: "Težava nastane, ko ti nekaj ne uspe, potem te potisnejo na rob in lahko ne po svoji krivdi pristaneš čisto na dnu. V mislih imam, da Združene države Amerike absolutno niso socialna država, lahko zboliš za rakom in bankrotiraš, čeprav si imel prej odlično službo. V filmih le redko vidimo take zgodbe, sami o sebi bodo govorili samo najlepše zgodbe, ne bodo pa kazali takih družbenih težav."
Anonimizacija prijav je velik plus
Na področju znanosti imajo ZDA vsaj en vidik bolje urejen. Veliko znanstvenikov in raziskovalcev se v Sloveniji ukvarja s štetjem raznih točk, ki jih prinesejo članki in druge objave v strokovni literaturi in kar sploh omogoča njihovo delovanje. "V Sloveniji smo tovrstno točkovanje res pripeljali do točke, ki ni najboljša. Znanstveniki se počutimo, da smo potisnjeni na stran oziroma da smo vredni samo še toliko, kolikor točk imamo, kar je seveda absolutno narobe. Seveda je res, da znanstveni dosežki štejejo, tudi v ZDA se gleda na to, koliko objav ima kdo in kako lahko uspeš," je tematiko načela Maruša Bradač.
V nadaljevanju pa je razložila podrobno razliko: "Ampak se sami zavedajo, da je to napaka, kajti s tem zaviraš razvoj znanosti in zaviraš udeležbo manjšinskih skupin v določenih delih. Zato so razvili dober sistem, ki ga vse pogosteje uporabljajo, to pa so anonimne prijave na projekte. V prijavi ne smeš napisati, kaj si naredil, ampak da so znanstveniki nekaj dokazali, na podlagi tega pa so zdaj razvili nov projekt, ki bo storil neke druge stvari. Ta anonimnost je pripeljala k temu, da se projekti res ocenjujejo samo po znanstveni odličnosti. Izkazalo se je, da zdaj prihajajo dosti bolj raznoliki projekti, s tem pa pride do napredka znanosti, poskusijo se stvari, na katere neki uveljavljeni znanstvenik ne pomisli več."
Večne težave s financiranjem
V ZDA je približno 4000 univerz, ki imajo različne finančne ustroje. Nekatere so imele med pandemijo upad vpisa tujih študentov, kar je vplivalo na finančno delovanje izobraževalnih ustanov. "Vsi imamo finančne težave, od znanosti do gospodarstva. Spomnim se krize leta 2008, ko so vsem profesorjem dali neplačan dopust, ker ni bilo dovolj denarja za plače. Vsaka kriza se nekje odraža, morali smo priskrbeti denar za študente, mlade raziskovalce, raziskovalce na višjih ravneh ... Boj za denar je vseprisoten in je vedno problematičen. Univerze se s tem spopadajo na različne načine, sploh državne (kot je naša) so to naredile tako, da so vpisale večje število tujcev, ker ti plačajo polno šolnino," odgovarja sogovornica.
Astrofizičarka odsvetuje mladim prebivalcem Slovenije, da bi takoj začeli študirati v ZDA: "Odsvetovala bi študij v tujini na prvi stopnji, ker je zelo splošna, študentov je ogromno. Sama sem imela tudi po 400 študentov v razredu, s takim številom ne moreš vzpostaviti pristnega stika. Odpredavaš, kar moraš povedati, pri tem študent ne pridobi nič oziroma celo izgubi v primerjavi s slovenskimi univerzami. Na drugi ali celo tretji stopnji pa se stvari začnejo kazati drugače. Že prej sem govorila o možnostih, precej več je raziskovalnih inštitutov, dosti več je raziskovalcev v tujini, tudi profesorji imajo manjše pedagoške obveznosti, sama sem jih imela pol manj, kot jih imam tukaj. Se pravi, dosti več časa sem imela za raziskave, zato imajo študenti dostop do vrhunskih raziskovalcev – tu se naredi pomembna razlika."
Rešitev na kratki rok
Obdobje pandemije je bilo pomembno tudi za vprašanja o (ne)zaupanju v znanost. "Ko so ljudje v krizi, so lahko pahnjeni v neki brezupni položaj, v katerem se potem oprimejo neke novice, ki sploh ni preverjena. V tistem trenutku to pomeni olajšanje, vsi bi radi imeli olajšanje na kratki rok, tudi ko gre za bolj banalne stvari; vsi bi radi izgubili kilograme čez noč, in če bo neka reklama to obljubljala, bodo bolj verjeli temu kot pa zdravniku, ki jim bo povedal, da bo treba delati na dolgi rok. V tisti paniki oziroma nelagodju, ki smo ga vsi občutili, so iskali neko rešitev in pograbili tisto, ki je obljubljala hitro rešitev."
To je morda protiintuitivno glede na število informacij, ki jih imamo danes na voljo. Maruša Bradač je prepričana, da je informacij celo preveč: "Temu ne bom niti rekla informacije, ampak novic, zapisov, nepreverjenih in napačnih informacij je res ogromno. Ljudje vzamejo tisto, kar jim določeni trenutek najbolj ustreza, in v to začnejo verjeti. Tako kot izgubljamo zaupanje v medicino, ga tudi v znanost. Smo na zelo strmi poti navzdol, kar je strašljivo. Kako obrniti krivuljo? Temu se moramo posvetiti v sklopu izobraževanja. Dobili smo svetovni splet, ampak v procesu izobraževanja mladih nismo naredili nič konkretnega, da bi mladi to znali primerno uporabljati." Predavateljica meni, da bo v prihodnosti zaradi razvoja umetne inteligence še slabše, ker bomo vse težje razločevali, kaj je res in kaj umetno ustvarjeno.
Slovenski študenti so na višji ravni
Ravno zato mnogi družboslovci menijo, da smo v obdobju, ki je zelo nagnjeno v smer protintelektualizma, kar je med bivanjem v ZDA občutila tudi sogovornica: "In to vedno bolj. ZDA so (bile) bolj nazadnjaške, kar zadeva znanost. Prav presenetilo me je, če se vrneva na temo univerz in vprašanja, kje študirati, da je raven študentov na ameriških univerzah toliko nižja, kot je pri nas. Na to so me vsi opozarjali, ampak zdaj še toliko bolj vidim, ko sem se vrnila, naši študenti so na toliko višji ravni, dosti boljše so izobraženi, dosti bolj kritično znajo gledati na stvari. To je bil zame kar šok in ta kriza je vse skupaj le še poglobila."
Vzrok za nezaupanje je tudi pomanjkanje izkušenj, tudi slabih. Dober primer so primeri težkih bolezni, ki jih v razvitem svetu zaradi cepljenja ni več. "Ljudje hitro pozabijo na te stvari, če se sami s tem ne spopadajo, se počutijo imuni. Vse manj gledamo na družbo kot na celoto. Ko smo pri cepljenju, s tem ne pripomoremo sami sebi, da ne zbolimo, ampak tudi, da ne okužimo koga drugega."
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Maruša Bradač govori tudi o astronomiji, iskanju (inteligentnega) življenja, človeški radovednosti ... Znanstvenica ima tudi ameriško državljanstvo, sama bo volila po pošti, med drugim pa je ne čakajo le predsedniške volitve, ampak tudi deset referendumov v zvezni državi Kalifornija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje