Na Kitajskem poteka izredno pomemben vrh Komunistične partije, na katerem bodo po desetletju prevetrili vrh stranke. Ob tem pa se znova zastavlja vrsta vprašanj, menjava vrha namreč poteka v strogi tajnosti. V državi veljajo posebni varnostni ukrepi. Na plan je znova pricurljala (samo)cenzura medijev, ob tem pa se odpira vrsta vprašanj, kakšna prihodnost čaka drugo najmočnejšo silo na svetu in kaj to pomeni za preostali svet. Pogovarjali smo se z azijsko dopisnico časopisa Delo Zorano Baković.

Tuji mediji poročajo o nekaterih nenavadnih ukrepih, ki jih izvaja Kitajska pred in med kongresom vladajoče Komunistične partije Kitajske. Med njimi je prepoved nakupa igrač, kot so daljinsko vodena letala in baloni, odstranitev ročice za šipe v taksijih in zadrževanje golobov v golobnjakih. Ste bili tudi sami priča kakšnemu takemu ukrepu, je to stalnica pred vsakim kongresom?
To so običajni postopki pred velikimi političnimi dogodki, še posebej, ko gre za kongres partije. Kar koli bi lahko v nekem trenutku bilo orožje za protidržavno subverzijo, kako bi se to lahko zgodilo, ni znano, pa vendarle, je prepovedano. Tudi sicer so golobi velika strast Kitajcev. Vedno se jih bojijo, saj bi lahko nosili kakšna sporočila ali pa bi lahko komu zleteli na glavo. Ko se odvijajo pomembni dogodki, partija od lastnikov golobov vedno zahteva, da jih imajo zaprte.
Podobno je s prodajo nožev, ki jih v trgovini ne smejo prodajati vseh deset dni. Vsi ti ukrepi so bolj namenjeni ustvarjanju nekega ozračja, male paranoje, tako da vsi vedo, da se nekaj dogaja, in da nikomur ne pade na misel prevratna ideja. Še posebej veliko hrupa pa delajo okoli tega, da morajo imeti vsi avtobusi zaprta okna, taksisti pa morajo odstraniti ročice za odpiranje oken oziroma zablokirati elektronsko odpiranje oken. Zakaj? Zato, da ne bi kdo vrgel lističev s sporočili, ki bi lahko opozarjali na nepravilnosti v družbi, na Tibet ipd.

Kako pa ves ta pomp, ki se je odvijal že v času priprav na vrh kongresa, spremljajo in doživljajo ljudje?
Ljudi vse manj zanima, kaj se dogaja v Veliki palači naroda. Zelo malo pozornosti posvečajo vsem tem ukrepom, seveda pazijo, da se ne bi v nepravem trenutku znašli v nepravi situaciji, da ne bi bili aretirani. Najbolj jih moti, ker je nekaj dni pred in med kongresom zaprt promet v Pekingu, to moti predvsem poslovneže. Na varnostne ukrepe pa so že navajeni in se jim celo bolj smejijo, kot da bi jih jemali resno.

Kitajci niso srečni, ker obstaja avtokracija, ki nikogar nič ne vpraša; Komunistična partija si je prisvojila tak monopol nad oblastjo, da želi vsako vprašanje in težavo, ki se pojavi v družbi, rešiti sama. Velike javne razprave ni. Če ne bi bilo medmrežja, ki ima veliko vlogo, če ne bi bilo forumov, blogov in mikroblogov, ne bi bilo nikakršnega sodelovanja javnosti pri sprejemanju katerih koli odločitev. Seveda so ljudje s tem nezadovoljni. V nedavno objavljeni anketi je bilo razvidno, da osem izmed desetih Kitajcev pričakuje politične reforme, ki so zdaj nedefinirane.

Menjava vrha poteka v strogi tajnosti znotraj same partije. Mnogi se sprašujejo, ali bi bilo sploh mogoče, da bi na Kitajskem kdaj uvedli splošne volitve.
Ko Kitajca vprašate, ali misli, da bi morala na Kitajskem obstajati večstrankarska parlamentarna demokracija, bi jih osem od desetih odgovorilo, da je to nemogoče. Zakaj? Zato, ker ne obstaja alternativna politična moč in tega se vsi zavedajo in vsi so v velikem strahu pred velikim političnim in posledično družbenim kaosom … Da na to vprašanje odgovorim bolj jasno. Da, Kitajci močno zavidajo državam, ki imajo svobodne volitve. Da, oni si želijo, da bi se to enkrat zgodilo tudi na Kitajskem. Ne vedo pa, kako bi se to lahko udejanjilo, prav tako pa na kratki in srednji rok niti ne verjamejo, da bi se to lahko uresničilo.

No, lani je bila ustanovljena opozicijska Republikanska stranka, o čemer ste pisali tudi v Sobotni prilogi, a je obstajala le en dan. Njenega ustanovitelja so aretirali, ko je ta na spletu zapisal, da je to njegov prispevek k demokraciji.
Ta primer je pokazal, da seveda obstajajo posamezniki, ki imajo potrebo po spremembah. Fant je bil star 27 let in je bil obsojen na osem let …

… pa so ljudje na ta dogodek gledali kot na šalo ali so ga vzeli resno?
O Cao Haibu prej nisem nikoli nič slišala, a poznam ljudi, ki menijo, da je treba nekaj spremeniti in ne le sedeti in čakati. Nekateri so otročje idealistični, kot je odvetnik tega fanta, ki je dejal, da Cao ni dovolj zrel in da se ni zavedal posledic svojega ravnanja. Medmrežje sicer zagotavlja anonimnost in vsak misli, da lahko objavi kar koli. Težava je v tem, da ima Kitajska več kot 50.000 spletnih policistov, ki vse to spremljajo. In ko je on objavil, da je oblikoval politično stranko, so mu bili že v istem trenutku za petami. Takšne stvari pa na Kitajskem ne minejo nekaznovane. In osem let zapora za tovrstno dejanje je res visoka kazen. Sicer pa je na Kitajskem veliko angažiranih ljudi, med njimi je kar nekaj umetnikov.

Ko ste ravno omenili cenzuro medmrežja. Kako lahko kot novinarka neovirano opravljate svoje delo, imate težave z informacijami? Koliko novic z Zahoda sploh prodre na Kitajsko?
Vesela sem, da sem zdaj azijska dopisnica in ne le dopisnica iz Pekinga, tako da delujem tudi zunaj ozemlja Kitajske. Tega pa sem vesela tudi zato, ker je cenzura na Kitajskem že prav bolestna. Noro je, da moraš ves čas misliti na tveganje, ki si mu izpostavljen, ko se želiš pogovarjati z nekom, ki je odprt do medijev. Na srečo smo majhen medij (časopis Delo, op. p.), tudi ne govorimo angleško – na to so še posebej pozorni, saj so takšne novice globalne. Vsak stik, ki ga vzpostavim z neko osebo, obravnava tajna služba, zato moram imeti stalno v mislih, da te osebe ne izpostavim nevarnemu položaju.

Glede informacij pa – na Kitajskem se jih dobi vse težje. Spremljala sem pet partijskih kongresov. Leta 1987 je bil zelo pomemben kongres, saj so takrat sprejeli reforme, ki so vodile v prosti trg, dovoljene so bile delniške družbe in zasebni sektor ter pobude posameznikov. Takrat smo vnaprej vedeli za kar nekaj dogodkov, o katerih nas je obveščala z dopisi sama partija. Pet let po tem se je že čutilo, da je bil dotok informacij slabši. Danes pa, razen tega, da bo verjetno novi vodja partije Ši Džinping in Li Kečjang verjetno novi premier, ne vemo ničesar. Ne poznamo niti enega imena, ki bo vstopilo v stalni komite politbiroja. Iz najvišjih krogov prihaja vedno manj informacij.

Kje pa ljudje dobijo informacije?
Preprosto ne dobijo informacij oziroma jih dobijo tako kot mi, iz špekulacij. Imate skupino ljudi, ki se omenjajo za menjavo vrha Komunistične partije, ki so jih objavili zahodni mediji. Kitajci to preberejo in nato tudi oni špekulirajo.

Kaj bo prinesla sprememba kitajskega vrha za Kitajsko?
Spremembe bodo, a ne zato, ker bodo prišli novi ljudje z novim načinom razmišljanja, ampak zato, ker so se spremenile globalne priložnosti in priložnosti znotraj države; recesija na Zahodu, ustavitev razvoja EU-a, nejasen izhod iz krize v ZDA postavljajo pod vprašaj to, kar se je do zdaj imenovalo kitajski model. Naročil poceni kitajske robe ni več v tolikšni meri, kot jij je bilo do zdaj. Kitajska gospodarska rast se je upočasnila. Zato se morajo nujno zgoditi spremembe, če ne v prihodnjih petih, pa v prihodnjih desetih letih.

Kakšne so te reforme? So politične, ekonomske, socialne?
Te reforme se bodo zgodile pod tem partijskim vrhom. Politični sistem se ne bo menjal. To, da partija ne bo več nad zakonom, se ne bo zgodilo. To, kar imata v mislih Hu Džintao in Ven Džabao - ki gre še korak dalje od Hu Džintaa, ko poziva k reformam -, so reforme, ki se morajo najprej nanašati na socialo in vrnitev večjih družbenih pravic.
Kako se bo to zgodilo, ne vemo. To, kar se v kitajskih partijskih krogih pojavlja že več let kot rešilna alternativa za demokratizacijo, je znotrajpartijska demokratizacija. To pomeni, da se med samimi frakcijami vzpostavi javna polemika, saj zdaj vsi govorijo isti jezik, kot da imajo vnaprej napisane citate. Moralo bi se zgoditi to, da bi lahko ena frakcija povedala, kaj si o nečem misli, druga pa bi imela o tej isti zadevi drugačno mnenje. A na to moramo za zdaj še počakati.