Vabljeni k branju povzetka pogovora.
Film, ki je nastal v produkciji Bela film, pripoveduje zgodbo o treh študentkah, Alji (Tanja Potočnik), Žani (Pia Zemljič) in Simoni (Iva Krajnc), ki med poletnimi počitnicami odidejo na spust po mejni reki Kolpi, ki ločuje Slovenijo in Hrvaško.
Dekleta ne vedo, da jih skrivaj opazuje varuh meje, konservativni lokalni politik (Jonas Žnidaršič), samozvani zagovornik tradicionalnih slovenskih vrednot, ki je “prestopnike” pripravljen tudi ubiti. Medtem ko dekleta prodirajo čedalje globlje v srhljive gozdove, se začnejo krhati tudi odnosi med njimi.
»Zgodba je nastala na avtobiografski osnovi. Tudi sama sem s skupaj z mojimi najboljšimi prijateljicami, študentkami iz AGRFT, šla po Kolpi in so se nam dogajale čudne stvari. To potovanje sem tudi naredila z mojim fantom, tako da so mi bile lokacije znane,« pravi režiserka Maja Weiss.
Film se poleg odmevnih nagrad ponaša tudi z nazivom prvega celovečernega igranega filma, ki je nastal pod taktirko slovenske režiserke.
»Bila sem zadnja v moji generaciji študentov režije, ki ji je uspelo posneti celovečerni film, čeprav sem bila prva ženska. Preden smo ga realizirali, so pretekla štiri leta. Snemanje smo zaključili leta 2000, premiera pa je bila leta 2002. Vmes pa sem rodila hčerko.«
Film, posnet na 35mm trak, so v dobrih 50 snemalnih dneh posneli ob Kolpi, v Beli Krajini, v Metliki in na Hrvaškem.
»Imeli smo dobre pogoje za snemanje. Stari filmarji so mi rekli, da je to snemanje, ki bi ga z veseljem ponovili.«
»Še danes pri določenih scenah pozabim dihati«
Tri osrednje ženske like, ki vsaka po svoje preizkušajo meje gledalca, so upodobile mlade igralke, ki so danes že uveljavljena igralska imena.
»Imeli so avdicijo, prišlo je sto igralk. V ožji izbor sem najprej razvrstila tri pare po tri dekleta, na koncu pa sem izbrala Pio, Ivo in Tanjo. Mislim, da se mi je posrečilo, saj kot režiser iščeš triperesno deteljico, pravo vizualno podobo, zato nekateri pravijo, da dober casting predstavlja že 50-odstotkov filma.«
Jonasa Žnidaršiča, ki v vlogi konzervativnega politika z antiimigrantsko retoriko razpihuje sovražnost med ljudmi, je režiserka izbrala v času, ko je Jonas vodil TV-kviz Lepo je biti milijonar.
»Takrat je imel v kvizu to igro napetosti, preizpraševanja, suspenza in takrat se mi je zdelo, da mora varuh meje odigrat to vlogo.«
Meje v filmu pa niso zgolj geografske, ampak so tudi simbolne, psihološke, seksualne, metaforične, in ob koncu filma, zabrišejo dogajanje med realnostjo in fikcijo.
"Film ves čas provocira, raziskuje, kje so meje, meje sprejemanja vsebin, dialoga. Tudi zame so nekatere točke v filmu, kjer mislim, da je šlo čez mejo,« priznava režiserka.
»Film se mi zdi pogumno radikalen in aktualen še danes. Tudi nič nimam proti, če ga kdo razume kot feministični film. Varuh meje je tudi angažiran film, nobenega ne pusti brezbrižnega. So tisti, ki film obožujejo, in tisti, ki bi raje videli, da tega filma ne bi bilo."
Srhljivki, ki ji je režiserka med snemanjem dodala tudi nadrealistične elemente, ki sprva v scenariju niso bili predvideni, je direktor fotografije Bojan Kastelic vdahnil glamuroznost, barvne odtenke, izhajajoče iz Gauganovih slik.
Prizor z banjo, krikom in luno, ki se raztrešči, je nastal na snemanju samem in v scenariju ni bil predviden.. »Še vedno so v tem filmu scene, kjer pozabim dihat, kar je dobro,« se zasmeje Maja Weiss.
Film je avtorica posvetila sebi
Zaključna špica se začne z napisom "Love is a dream. Dedicated to myself. /Ljubezen so sanje. Posvečeno sebi/.
»To je nonšalantno, punkersko, da film posvetiš sebi: po vseh letih borb, takšnih in drugačnih, je ta film darilo meni….«
Bo morda film, ki ga režiserka pojmuje kot skupek razlilčnih umetnosti, kdaj doživel nadaljevanje in bodo slovenski gledalci lahko uživali v Varuhu meje 2?
Morda, pravi režiserka, a tokrat bo v igralski zasedbi tudi Katarina Čas.