Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnem Intervjuju, ki ga vodi dr. Jože Možina, gostimo karizmatičnega mladega zdravnika infektologa Federica Potočnika. V uvodu izvemo za izvor gosta – rojen je slovenskim staršem v Argentini, od tam črpa močno slovensko identiteto in izjemno spoštovanje do slovenske države. Ko je prišel v domovino svojih prednikov, je doživel kulturni šok zaradi odnosa do slovenske države. V osrednjem delu pogovora se Potočnik opredeli do kritičnih razmer v zdravstvu in pritrdi tezi, da sedanja oblast vodi vojno proti zdravnikom. Gost na praktičnih primerih pojasni, da so vladni posegi in zakonski predlogi glede zdravstva škodljivi in vodijo v katastrofo. V nadaljevanju se Federico Potočnik dotakne slabega vodenja države. Komentira tudi zanimivo aktualno dogajanje v Argentini, kako je predsedniku Javierju Mileiju uspelo ustaviti propadanje države. Za slovensko prihodnost si želi, da bi bili pogumnejši, z voditeljem pa se strinjata, da je daleč največji problem slovenstva nizka rodnost.
Junija 1948, ko so položili temeljni kamen Nove Gorice, se je zapisalo: "Novo mesto mora postati najzapadnejši svetilnik naše države, ki bo delovno ljudstvo opozarjal na nevarnosti reakcionarnega zapada." Letos je predsednica republike Nataša Pirc Musar dejala: "Skupaj z našimi sosedi, prijatelji iz Italije, slovesno odpiramo Evropsko prestolnico kulture, ki prvič v svoji zgodovini povezuje dve mesti, dve državi, dva naroda." O Goricah, stari in novi, govori Tomaž Vuga, arhitekt, urbanist, minister in domačin iz Solkana. Njegova življenjska pot je z mestoma povezana že od osnovnošolskih let. Voditelj: Edvard Žitnik
Plavi orkestar je ena najuspešnejših pop-rock skupin z območja nekdanje Jugoslavije. Na vrhuncu njegove priljubljenosti je Jugoslavijo zajela vojna. Dva člana skupine, brata Ćeremida, sta vojno preživela v obleganem Sarajevu, Saša Lošić je živel v Sloveniji, Mladen Pavičić - Pava pa je odšel v Kanado. 35 let je minilo od njihovega zadnjega skupnega koncerta in 32 let, kar so bili nazadnje skupaj. Mladen Pavičić - Pava je v Kanadi začel znova in ljudje tam ne vedo, da je bil velika zvezda. Ustvaril si je družino, si našel službo in postal Kanadčan. Zdaj se je odločil, da se ponovno pridruži skupini Plavi orkestar. Od Suade, Goodbye teens in Bolje biti pijan nego star je minilo 40 let, najstniška skupina je postala simbol nekdanjega obdobja in zgodba mladosti neke generacije je tako dobila epilog. Kakšno življenje je imel kot zvezdnik, kakšno kot tujec v Kanadi in kaj ga je pripeljalo nazaj v Evropo – v pogovoru, ki ga je vodil Zvezdan Martić.
Pogovor z redovnico s. Barbaro Peterlin, ki že 15 let pomaga brezdomcem v Kijevu, nam ponuja izjemen vpogled v mučne razmere, v katerih so se znašli Ukrajinci v vojni, ki jo je začela Rusija. Uvodoma spoznamo mladenko iz Domžal, ki je sledila notranjemu klicu, se odpovedala svoji družini in stopila v red sester Marijine čudodelne svetinje z močnim motivom, da bo pomagala pomoči potrebnim. Po izobrazbi diplomirana medicinska sestra je bila že kot redovnica zaposlena v UKC Ljubljana, potem pa je več let skrbela in ob slovesu spremljala ostarele primorske duhovnike v njihovem domu v Šempetru pri Gorici. Ukrajina je bila zanjo poseben izziv. Kako se posvetiti zanemarjenemu brezdomcu, ga umiti in nahraniti, kako nagovoriti vojaka, ki je v vojni ostal brez nog, kako spremljati otroke s posebnimi potrebami? Vse to in še več je poslanstvo s. Barbare in njenih sosester Marte, Veronike in Jožice, ki izhaja iz globoke vere, da je v vsakem pomoči potrebnem človeku treba videti Jezusa. To v intervjuju poudarja s. Barbara, ki je doživela vse velike spremembe v Ukrajini. Najprej vstajo na Trgu neodvisnosti leta 2013, ki je prinesla veliko upanje, zlasti med mladimi, in potem ruski napad 23. februarja 2022, ko so sredi noči začele padati rakete in so tudi sestre zapustile prestolnice ter se umaknile v Zakarpatje. Po letu dni so se vrnile v Kijev, »oborožene« s humanitarno pomočjo, ki se je začela stekati iz Slovenije, ter neomajno voljo, da bodo še naprej pomagale najbolj prizadetim. Poleg dela z brezdomci, prizadetimi otroki in ranjenci so svojo dejavnost usmerile tudi v obnovo hiš za družine, ki so izgubile dom. S. Barbara spregovori o globoki travmatiziranosti ukrajinskega naroda po ruski agresiji, saj so Ukrajinci že prej trpeli huda preganjanja in veliko lakoto še v času Sovjetske zveze. Ob koncu j zanimiva sogovornica pokaže, kako se trudijo preživeti in tudi s humorjem razbijati mučno ozračje, ki ga ustvarja dolgotrajna vojna. S. Barbara pove, da verjame v čudeže, da jih je veliko že doživela, zato je upanje na mir močno in neomajno. Voditelj: Jože Možina
Ob življenjskem jubileju je bila gostja Intervjuja ugledna pisateljica in publicistka Alenka Puhar, ki jo pogosto imenujejo prvo pero slovenskega novinarstva. Rodila se je februarja 1945 partizanskim staršem in je postala odlična prevajalka in iskalka resnice. V pogovoru se gostja dotakne svojega odnosa do partizanskega gibanja, ki je zanjo pomembno, vendar pri tem upošteva celotno sliko, ki pomeni tudi preganjanje in množično ubijanje drugače mislečih, kar je vodilo v diktaturo. V nedavnem prispevku v knjigi V Rebulovem vetru, ki je izšla pri založbi Mladika, se iz »podedovane dolžnosti«, kot pravi, loteva sporočila fotografije partizanske kolone s cerkvijo sv. Boštjana, ki ponazarja trpljenje in poraz, ki ga je doživela velika večina moštva 14. divizije, potem ko jim je partizansko in partijsko vodstvo konec leta 1943 zaukazalo pohod na Štajersko. Spominjanje in počastitev trpljenja sta zanjo čisto nekaj drugega kot pa sedanja zloraba partizanskega gibanja na novodobnih proslavah, kar je že partizan dr. Bučar imenoval popačenje. Alenka Puhar se je kljub partizanskemu poreklu staršev, kar je njenim vrstnikom omogočalo varno, pogosto privilegirano kariero, odločila za samostojno pot intelektualke, prevajalke in novinarke, ki je zavezana resnici. Zato je prihajala v težave, ki trajajo do današnjih dni, kot se pošali. K njenemu dozorevanju je bistveno pripomoglo prevajanje slovitega Orwellovega romana 1984, ki razgalja ustroj totalitarnih režimov in je v njenem prevodu pri nas izšel leta 1967. Z gostiteljem spregovorita o delovanju medijev v času socializma, ko je veljal strog partijski nadzor. Spomni se grozeče represije, ko sta bila zaprta novinarska kolega Viktor Blažič in Drago Jančar. Režim je bedel tudi nad prevodi, tako je v slovenski izdaji grobo cenzuriral spomine novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je deloval med partizani. Puharjeva je pred nekaj leti objavila prevod knjige, v katerega je vključila tudi cenzurirano besedilo. Ugledna novinarka ob tem izraža skrb, da bo novi medijski zakon, ki ga vneto zagovarja ministrica za kulturo Asta Vrečko, krnil svobodo govora, in dodaja: »Kot starejša oseba, ki je večino življenja morala preživeti pod obnebjem tovarišev in tovarišic, ki mislijo, da vse najboljše vedo in da vedo, kaj je prav in kaj ni in kaj se sme reči in česa ne. Ogorčena sem nad tem, da bi neka levica sedaj ponovila to, v malo bolj modernizirani obliki, kar sem jaz preživljala vse življenje v dobi enoumja Komunistične partije. Poslušajte, to je res sramota!« Voditelj: Jože Možina
Gost Intervjuja je pomožni škof dr. Anton Jamnik. Številnim, ki se niso imeli priložnosti srečati z njim, se morda zdi njegov obraz nekako znan. Škof Jamnik je v slovenskem javnem prostoru tako ali drugače navzoč že desetletja. Bil je dolgoletni tajnik med Slovenci še danes zelo spoštovanega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja. Bil pa je tudi eden od peščice Slovencev, ki so bili povabljeni na inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa. Voditelj: Edvard Žitnik
Rebeka Kropivšek Leskovar je letošnja prejemnica priznanja inženirka leta. V pogovoru je ovrgla kar nekaj stereotipov, povezanih s poklici, spolom in starostjo. Zaveda se nevarnosti novih tehnologij, obenem pa optimistično pričakuje tehnološki razvoj v smeri, ki si je danes niti ne moremo predstavljati. Njeno področje je mehatronika, trenutno kot programerka razvija algoritme umetne inteligence, zanima jo socialna robotika in želi izboljšati odnos med roboti in ljudmi. Ob tem kipari, se ukvarja z novinarstvom, igra kitaro in si želi, da bi se več mladih, predvsem deklet, odločilo za inženirski poklic. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Pred kulturnim praznikom je gost v oddaji Intervju karizmatični dramski igralec in filmski Prešeren – Pavle Ravnohrib. Gost uvodoma preseneti z opisom preživljanja svojega prostega časa, ki ga še vedno namenja za delo na kmetiji. Košnja, delo s traktorjem, skrb za živino – to so njegova vsakodnevna opravila. Pomembna mu je ohranitev kmetstva in kulturne krajine. Kot pove, se ljudje iz mesta pogosto ne zavedajo, čemu vse se odrekajo ljudje, ki skrbijo za pokošene senožeti. Zaklanec pri Horjulu, kjer živi, je bil v središču medvojnega nasilja, saj so revolucionarji najprej umorili priljubljenega župana Bastiča in njegovo ženo ter pozneje še skupino deklet. Travmatična preteklost še vedno vpliva na te kraje in tudi nanj, zlasti usoda očeta, ki je bil zaupnik Osvobodilne fronte in poslan v koncentracijsko taborišče. Njegovi načelnost in zvestoba sta mu močan zgled. V nadaljevanju predstavi, kako se mu je kot kmečkemu fantu sploh uspelo prebiti na AGRFT. Svoje igralske veščine je izpilil v Mladinskem gledališču, ki je takrat preraslo v eno od najboljših v tedanji državi. Ravnohrib spregovori tudi o režimskem nadzoru kulture in gledališča, o tem, kako so nekateri takrat in danes čaščeni »disidentov«, ki naj bi si upali več, to lahko počeli zaradi režima. Njihova prava narava se je pokazala po osamosvojitvi. Z voditeljem sta se dotaknila kariernega presežka – Ravnohribe vloge Prešerna v istoimenski nadaljevanki in filmu. To ga je izstrelilo med najuglednejše igralce. Kljub temu ga je Prešernova nagrada vsakič »zgrešila«, za kar so, kot pravi, poskrbeli vplivni režimski ljudje iz gledaliških vrst. Kar 22 let je na javni televiziji vodil legendarni kviz Male sive celice. Sedaj je član ansambla Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Meni, da je njegovo poslanstvo na nastopih ozaveščati ljudi, zlasti mladino, o tem, da jim ni treba skrivati svojega prepričanja in vere, ampak se lahko pogumno postavijo za svoje vrednote. Ob koncu pogovora je izrazil ogorčenje nad stanjem duha v slovenski družbi in zlorabo kulture za politični ekstremizem. Na vprašanje, kaj bi rekel France Prešeren, če bi se v teh časih pojavil med nami, pa je hudomušno pripomnil, da bi bil šokiran in bi se vrnil, od koder je prišel. Voditelj: Jože Možina
Jasmina Jerant je odraščala na Krasu in v Vipavski dolini. V Ljubljani je diplomirala iz filozofije in politologije, v zadnjem času pa jo poznamo tudi kot okoljsko aktivistko. Je avtorica knjige Primer Anhovo s podnaslovom: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo. Po zaslugi Jasmine Jerant imamo delo, ki sistematično, zgodovinsko in raziskovalno govori o Cementarni v Anhovem ter o čudežnem gradbenem materialu azbestu, ki je zaznamoval Soško dolino, tudi za prihodnje generacije. Voditelj: Edvard Žitnik
Gostja Intervjuja je ena od najprodornejših slovenistk in literarnih zgodovinark, dr. Urška Perenič, profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V pogovoru uvodoma predstavi svojo profesionalno pot, ki jo je po študiju in doktoratu v Ljubljani vodila v Nemčijo in na Dunaj. Pozneje je predavala in gostovala na številnih univerzah po svetu. Kljub mladosti je na Premu rojena dr. Pereničeva izjemno ustvarjalna, saj je v zadnjih letih izdala monografije o Josipu Jurčiču, Ivanu Tavčarju in Luizi Pesjakovi. O pisateljih in pesnici je posnela tudi dokumentarne filme za TV Slovenija. Največ pozornosti je v pogovoru namenjene njenemu prijateljevanju s pisateljem Borisom Pahorjem. Dr. Pereničeva se je ob koncu njegovega življenja zavezala, da bo skrbela za njegov opus oziroma za Pahorjevo književno republiko, kot je poimenovala projekt vrednotenja in objavljanja Pahorjeve pisemske in druge zapuščine. V pogovoru tenkočutno predstavi svoj odnos do pisatelja in njegovih del, ki jih je proučevala. Iz obljube ob zadnjem obisku pri Pahorju, ki jo jemlje kot etično zavezo pisatelju, sta v zadnjem letu izšli monografiji, ki ju je uredila sama ali z ddr. Igorjem Grdino. V njiju spoznamo Borisa Pahorja v vseh razsežnostih, ne le kot pisatelja, ampak tudi kot pričevalca stoletja in neutrudnega bojevnika za slovensko identiteto. Dr. Pereničeva oriše Pahorjevo absolutno obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so ga preganjali, pri čemer z voditeljem ugotavljata, da je posebej zaradi hkratne obsodbe komunizma Boris Pahor v nekaterih vplivnih krogih še dandanes krivično obravnavan. Pojasni tudi svoj pogled na pomanjkljivo umestitev Pahorjevih del na Frankfurtski knjižni sejem, saj se prvotna ideja, da bi ga predstavili v prvem planu, ni uresničila. Gostja govori tudi o težavah, ki jih ima zaradi tega, ker se je zavzela za Borisa Pahorja. Posebej ovrednoti razliko med satiro in sramotenjem, za kar je po njenem mnenju šlo pri izbruhu Svetlane Makarovič proti Jožetu Možini. Glede prihodnosti slovenske literature v povezavi z narodnim obstojem je dr. Pereničeva optimistična in pravi: »Čeprav smo v času sodobnih tehnologij, umetne inteligence, nas knjiga vedno počaka na polici. In knjiga je vedno tudi podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tistem, kar je umeščeno med vrstice. Obenem nam ponuja možnost za premislek o prihodnosti, o tem, kdo smo in kam gremo.« Pri tem naj nam bo trajen navdih pisatelj Boris Pahor. Voditelj: Jože Možina
Gost Intervjuja je strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana, dr. Marko Pokorn. Razmer v zdravstvu ne vidi tako slabih, kot jih po njegovem mnenju prikazujejo mediji, hkrati pa meni, da se mlada generacija, ne samo zdravnikov, bolj zaveda svojih pravic kot dolžnosti, da moramo vsi prilagoditi svoja pričakovanja in da tako zdravstveni sistem kot družba potrebujemo solidarnost. Do pacientov, otrok, pristopa z veliko potrpežljivosti in humorja, in s tem se ukvarja tudi poklicno. Je soustvarjalec več gledaliških predstav in televizijskih oddaj (Teater Paradižnik, Naša mala klinika), iz njegove serije kolumn za časnik Delo pa je nastala knjiga. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Žan Tetičkovič je Ptujčan, in – z vsem spoštovanjem do Ptuja in Ptujčanov – mesto pač ni ravno poznano po džezovski tradiciji. Razmeroma tvegana napoved bi bila zato, da bo mladenič, ki se je nekoč ukvarjal s športom in se v tamkajšnji glasbeni šoli učil igrati klavir, nekega dne kot džezovski bobnar in komponist ustvarjal v svetovni džezovski metropoli New Yorku. Vsi, ki smo živeli v New Yorku, vemo, kako edinstveno mesto je, in hkrati, kako trdo skorjo ima tamkajšnji, tudi džezovski kruh. A Tetičkovič, ni pozabil Ptuja in Slovenije: vedno znova prihaja v domovino in s seboj prinese delček ustvarjalnega vzdušja New Yorka. Voditelj: Edvard Žitnik
Neveljaven email naslov
