Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film Pragozd Krokar predstavi največji pragozdni rezervat v Sloveniji, bukov pragozd Krokar na slemenu Borovške gore. Lani je bil vpisan na UNESCOV Seznam svetovne naravne dediščine kot starodaven in prvinski bukov gozd s posebno univerzalno vrednostjo. Odmaknjen visoko nad dolino Kolpe ta pragozd obstaja že vse od časa pred ledenimi dobami. To so pokazale genetske raziskave v evropskih bukovih gozdovih in primerjave med rezultati teh raziskav. Pragozd Krokar je zato eno od izjemno redkih ledenodobnih zatočišč bukve, ki se je po ledenih dobah razširila z jugozahodnega obrobja Alp po vsej srednji Evropi.
Krajinski park Logarska dolina je eden starejših slovenskih krajinskih parkov. Lani je minilo 30 let od njegove ustanovitve, in prav skladnost med naravo in ljudmi, ki tu živijo in oblikujejo kulturno krajino, je njegova velika odlika. Ena najlepših ledeniških dolin v Alpah vedno znova prevzame obiskovalce s svojo krajinsko podobo in preseneti z divjino, ki jo skriva v stenah, krnicah in pobočjih, ki so jih oblikovale gorotvorne sile in ledeniki. Cvetoče alpske trate, melišča, živali visokogorja, gorski gozd in pašnik, divja in ukročena Savinja so njeni obrazi.
V tokratni oddaji bomo rušili predsodke in stereotipe, da je ljubezen namenjena le mlajšim. Da je ljubezen življenjsko gorivo za vsakogar, ne glede na leta, v oddaji poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. Z njo se strinjata tudi zakonca, ki svoj odnos negujeta ne glede na to, da je eden od njiju že v domu za starejše. Zakonca Grum, nesojen par iz mladosti, ki sta se po več kot 70 letih spet našla in pred letom dni tudi poročila ter zakonca Turnšek, ki sta se v jeseni svojega življenja našla celo prek spletnega portala, pa do nas prinašajo sporočilo, da je lahko ljubezen v zrelih letih še bolj polna, zrela, izpopolnjujoča, tudi romantična in da se je zanjo vredno boriti. Ne glede na leta oziroma še sploh v zrelejših letih.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Tokrat sta naša junaka Bit in Anže popotniško zastavo zapičila v Severni Ameriki. Ampak ne jim povedati, ker so precej ponosni, ko je govora o zastavah. Njuna pot se začne v mestu, ki nikoli ne spi – New Yorku. Tam spoznavata, kako odprti so Američani in kako hitro so pripravljeni priskočiti na pomoč. Pot nadaljujeta skozi Fiiladelfijo, ki ju s svojo surovostjo pretrese do kosti. Zadnja popotna točka tokratne epizode pa je Baltimore.
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Ali veste, da je bil Trst ob štetju leta 1910, še za časa avstroogrskega cesarstva, mesto z največ slovenskega prebivalstva? Ekipa dokumentarne serije Mestne promenade se je odpravila v slovensko zamejstvo, spodbuda za predstavitev Trsta pa je bila letošnja stoletnica požiga Narodnega doma in začetek postopkov njegovega vračanja. V oddaji bodo hodili po poteh bogate slovenske dediščine in poiskali izstopajoče spomenike, ki so delo slovenskih avtorjev, del teh spominov pa bodo predstavili v oddaji. O usodi tržaških Slovencev bo spregovoril domačin Jernej Šček, ki je profesor filozofije in zgodovine na liceju Franceta Prešerna.
Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?
V Evropi ima vsako gospodinjstvo v povprečju 70 elektronskih naprav, od katerih jih 10 ni več v uporabi ali so pokvarjene. Elektronske naprave, ki po uporabi postanejo e-odpadki, vsebujejo številne plemenite in redke kovine. V milijonu mobilnih telefonov je vgrajenih 34 kg zlata, 16 ton bakra in 350 kg srebra. Koliko teh snovi se reciklira? Na Kemijskem inštitutu so razvili ekološko sprejemljivejše recikliranje zlata iz odsluženih gospodinjskih aparatov in recikliranje platine. Na Inštitutu Jožef Stefan reciklirajo magnete z uporabo vodika. Litij je nujen za izdelavo baterij v električnih vozilih. Kako pa poteka njegovo recikliranje?
Tudi ljubljansko operno in baletno gledališče je med epidemijo koronavirusne bolezni 19 moralo zapreti svoja vrata. Baletni plesalci se zavedajo, da je občinstvo, ki v tem času ni moglo obiskovati baletnih predstav in drugih baletnih prireditev, njihov najboljši prijatelj. Vedo, da obiskovalci nanje niso pozabili, zato jim s koncertom sporočajo, da tudi oni niso pozabili nanje. Ker bo po koncu epidemije verjetno preteklo še kar nekaj časa, preden bodo javne prireditve v zaprtih prostorih s številnejšim občinstvom dovoljene, so baletni plesalci SNG Opere in baleta Ljubljana in Društva baletnih umetnikov Slovenije nastopili v neposrednem televizijskem prenosu.
Neveljaven email naslov