Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Brata Sever nadaljujeta odbito pot v Južni Ameriki. Samba, ples in vročekrvne plesalke; vse to in še več ju pričaka v Braziliji. Surova prvinskost ju šokira, najbolj znani karneval na svetu pa je prava sprostitev.
Na kulturni praznik bomo pozornost usmerili v bodoče pesnike in pisatelje, urednike, publiciste …, ki svoj materni jezik danes gnetejo v šolskih glasilih, svoje vrstnike pa nagovarjajo z avtorskimi besedili v glasbi. Ali kot razlaga dijak PETER: »Zelo rad imam literaturo, ampak klasična ideja literata se mi vedno bolj upira. Mi smo instagramska generacija. Potrebujemo nekaj, kar zadene. To je npr. muzika, rap. Vibracija, ki povezuje ljudi. 3D-poezija, ven iz papirja!« Šolska glasila, ki jih dijaki večinoma sami urejajo in oblikujejo, so pester uvid v iskanje novih načinov literarnega izražanja mladih. V neposreden svet svoje poezije in proze so nas pritegnili dijakinje in dijaki Gimnazije Vič ter Škofijske gimnazije s profesorico slovenščine in nagrajeno pisateljico MATEJO GOMBOC, ki poudarja pristnost intenzivnih čustev mladega človeka. Ta se zrcalijo v njihovih literarnih delih – od močnih ekspresij, s katerimi želijo raztrgati ta svet, do nežne lirike, v kateri se umikajo pred divjim tempom današnjega površnega časa: »Ko pomembno mesto v tvojem življenju zavzame umetnost, pomeni, da si pristal na globlje življenje. Da si iskalec tistega neznanega, skritega, novega. Po navadi so to neobičajne, samotne poti.«
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ruby Jackson je policist, ki se po službi pogosto prelevi v kraljico preobleke z imenom Ruby Rouge. V nekem trenutku je začutil, da bi rad izobraževal in navdihoval ljudi še nekoliko drugače. Dijaki na srednji šoli, ki jo obišče kot Ruby, ga sprejmejo brez predsodkov. Z Jacksonom v ženski preobleki ima veliko večje težave njegova svakinja, ki ga prvič vidi v visokih petkah. Amadea Amadea oziroma Mysticaris je mlada umetnica, ki se glede svoje umetnosti ne želi povsem opredeliti oziroma popredalčkati. Umetnost dojema le kot orodje, ki ji je pomagalo premagati travmo zaradi spolne zlorabe. Ob njeni zgodbi smo povabljeni na čustveno in duhovno popotovanje celjenja ran. Luis Luís Bettencourt živi za death metal in Boga. Svojo strast do glasbe in kitare miri z Božjo besedo in s svojim delom v glavni otoški cerkvi, kjer je pred njim delal tudi njegov pokojni oče.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Med rojenimi leta 2018 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom zbolela vsak drugi moški in vsaka tretja ženska. Evropski podatki kažejo, da se v življenju le pri polovici od nas ne bo razvil rak. Za zdravljenje te bolezni poznamo več metod – med njimi radioterapijo, s katero pri nas zdravijo približno dobro tretjino vseh, ki zbolijo za rakom. Blizu Dunaja je nam najbližji terapevtski in raziskovalni center, v katerem maligne tumorje obsevajo z najnaprednejšo obliko radioterapije – s protoni in ogljikovimi ioni. Pogledali smo v zakulisje céntra in spoznavali, kako poteka to zdravljenje. Kako se protonska terapija razlikuje od klasične, kakšna je posebnost ionske terapije in zakaj so protoni in ioni pri zdravljenju nekaterih vrst raka lahko učinkovitejši?
Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Bazilika in trg svetega Marka, kanal Grande, Doževa palača, most Rialto in druge znamenitosti Benetk so ogrožene. Ogrožajo jih naraščajoča morska gladina, posedanje tal, na katerih so zgrajene, in propadanje lesenih stebrov, na katerih so zgrajene stavbe in pomoli. Te spremembe so naravne, povzroča pa jih tudi človek. Kako jih lahko omilimo, zaustavimo ali preprečimo? Kako nam lahko znanost pomaga ohraniti zgodovinski zaklad, Benetke?
V okviru evropskega projekta Misija mlada kohezija na Radioteleviziji Slovenija predstavljamo zelene in digitalne rešitve mladih, ki jih podpira tudi kohezijska politika Evropske unije. Številni evropski projekti se usmerjajo k obmejnemu in mednarodnemu sodelovanju, zato s sodelavci iz projekta Misija mlada kohezija pripravljamo dogodke, imenovane Pikniki pod zvezdami.
Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.
Radko Polič Rac je bil legenda slovenskega igralstva, ki se bo s svojimi vrhunskim kreacijami zapisal v gledališko zgodovino. S teatrologom Blažem Lukanom smo poskušali ovrednotiti njegovo delo, spomnili pa so se ga tudi njegovi kolegi: Rade Šerbedžija, Marko Mandić, Nataša Matjašec Rošker, Sebastijan Horvat. Pred premierno krstne uprizoritve Pasji sin v ljubljanski Drami smo se pogovarjali z ustvarjalci in znanim madžarskim režiserjem Árpádom Schillingom. Britanski koreograf in plesalec indijskega rodu, Akram Khan pa je spregovoril o sodobno plesni predstavi Prelisičiti hudiča, ki se ukvarja s starim sumerskim epom o Gilgamešu. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak
Klet Brda je bila ustanovljena leta 1957 kot zadruga in je danes v stoodstotni lasti 400 briških vinogradniških družin; člani zadruge imajo skupaj več kot tisoč hektarjev vinogradov. Največja vinska klet v Sloveniji, z več kot 100 zaposlenimi, je v povprečju s 6 milijoni napolnjenih steklenic na leto tudi največja izvoznica slovenskih vin. Njihova uspešna zgodba je dokaz, da je mogoče tudi v velikih kleteh pridelovati konkurenčna vina visoke kakovosti. Prisotni so v 26 državah po svetu; poleg Evrope še v ZDA, na Kitajskem in Japonskem. Leta 2019 so kot prva vinska klet na svetu prejeli okoljski certifikat Zeleni ključ, vodilni standard odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja v turistični industriji.
»Houston, imamo težavo!« so 13. aprila 1970 sporočili astronavti, ki so v vesolje poleteli s plovilom Apollo 13. Eksplozija v rezervoarju za kisik je močno poškodovala glavni motor, njihove zaloge kisika pa so začele uhajati v vesolje. Od Zemlje so bili oddaljeni 330.000 kilometrov. Na srečo so imeli v vesoljski bazi na Zemlji kopijo Apolla 13, na kateri so nemudoma začeli proučevati in simulirati popravilo plovila. Na podlagi dvojčka Apolla 13 in njegovih simulacij so znanstveniki na Zemlji našli rešitev in astronavtom posredovali navodila za popravilo ter varno vrnitev domov. Danes večino novih izdelkov razvijejo s pomočjo digitalnih dvojčkov, uporabljajo pa jih tudi pri načrtovanju in izboljšavi njihovih proizvodnih procesov.
Umetna inteligenca že dolgo ni več stvar prihodnosti, ampak je vse bolj del našega načina življenja, ki vključuje virtualne asistente, sisteme za prepoznavanje govora in obrazov, robote, brezpilotne letalnike in samovozeča vozila. A to je šele začetek, pravijo strokovnjaki. Medtem ko nam umetna inteligenca na številne načine olajšuje življenje, prinaša tudi vrsto etičnih dilem. Gostja oddaje Intervju je ena od največjih evropskih strokovnjakinj za družbena in moralna vprašanja glede uporabe robotov v vsakdanjem življenju, profesorica umetne inteligence na pariški univerzi Sorbona, Laurence Devillers. Intervju je pripravila Ksenija Horvat.
Uživanje živalskega mesa je za večino ljudi popolnoma običajno, uživanje človeškega mesa pa vzbuja gnus in odpor. Kljub temu se v vsej zgodovini človeštva pojavlja kanibalizem. Ob koncu srednjega veka so dele človeškega telesa uporabljali v medicinskih pripravkih. V sodobnem času se kanibalizem pojavlja le v izrednih primerih, ko druge hrane ni na voljo in uživanje človeškega mesa reši življenje. Zadnja leta pa se predvsem v ZDA matere po porodu odločajo za uživanje posteljice. Verjamejo, da to prepreči poporodno depresijo, izboljša razpoloženje in dá energijo. A dokazov o blagodejnih učinkih uživanja placente ni, lahko je celo škodljivo. Uživanje človeških možganov pa utegne privesti do resne bolezni, ki povzroči smrt.
Dokumentarni portret Mire Marko, ki je med obema svetovnima vojnama veljala za eno najboljših alpinistk. Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1926 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.
Družinsko podjetje Koželj iz Doba pri Domžalah se ponaša z več kot 60-letno tradicijo predelave zdravilnih zelišč v izdelke; njihov prvi izdelek je bil kot zdravilo registriran leta 1958 v Beogradu. Butično podjetje s tremi redno zaposlenimi, katerega vodenje prevzema že tretja generacija, danes pod zaščitenimi blagovnimi znamkami ponuja več kot 20 različnih izdelkov; vsi so plod dolgoletnih lastnih raziskav in razvoja. V proizvodnji uporabljajo pretežno naravne surovine; sivko, iz katere pridobivajo eterično olje, gojijo v svojem nasadu na slovenski obali. Večino izdelkov prodajo v lekarnah in zeliščnih trgovinah, tudi na Hrvaškem in v Črni gori. Njihove kreme in mazila med drugim uporabljajo v različnih porodnišnicah in bolnišnicah, v domovih za ostarele, pa fizioterapevti, slovenski vrhunski športniki in veterinarji.
Notranjost našega planeta je za približno 600 stopinj Celzija toplejša od površine Sonca, kjer je temperatura okoli 5500 stopinj. To toploto lahko izkoriščamo za termalna kopališča, ogrevanje stavb in tudi za pridobivanje električne energije, kar je najučinkovitejše izkoriščanje geotermalne energije. Pri tem so med najuspešnejšimi državami na Islandiji. V geotermalnih elektrarnah proizvedejo približno četrtino električne energije, ki jo potrebujejo. Kako uspešno pa jo izkoriščamo v Sloveniji? V Čentibi pri Lendavi v kratkem načrtujejo prvo slovensko geotermalno elektrarno. 90 odstotkov prebivalcev Lendave pa se že ogreva z geotermalno energijo. Spoznali boste termalni izvir Klevevž pri Šmarjeti na Dolenjskem, kjer na površje priteka termalna voda s temperaturo od 21 do 25 stopinj Celzija.
Neveljaven email naslov