Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mikro- in nanoplastika je povsod okoli nas. Našli so jo v najbolj odročnih krajih sveta, v živalih, sadju, zelenjavi, pitni vodi. Zato ne preseneča, da je tudi v človeškem telesu. Raziskovalci so že pred časom odkrili mikroplastiko v človeškem blatu in placenti, pred kratkim pa so jo prvič odkrili tudi globoko v pljučih in krvi. Ena izmed raziskav je pokazala, da vsak teden zaužijemo kar 5 g plastike, kar je enako, kot če bi pojedli bančno kartico. Kakšen je vpliv mikro- in nanoplastike na človeka?
Spregovorili bomo z ustvarjalci treh estetsko popolnoma različnih uprizoritev. Režiser Kabaret Kasparja Marjan Nečak in igralci Pia Zemljič in Klemen Janežič, pogovarjali pa smo se tudi z znano hrvaško dramatičarko Teno Štivičić, ki je po uprizoritvah dram Fragile in Tri zime že dobro znana avtorica v slovenskem gledališču. Režiser TV mreže Matjaž Pograjc in igralca Katrina Stegnar in Matija Vastl so bili kritični do mediatizirane družbe, ki jo živimo... Neutrudljivi igralec- performer Marko Mandić pa o nikoli dokončani zgodbi igralskega preizpraševanja v MandićCirkusu. Umetnost igre.
Britanski dokumentarni film je pripoved o življenju in delu Borisa Pahorja, izjemnega tržaškega pisatelja in enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, ki ga je že v otroštvu zaznamovalo sovraštvo – požig slovenskega Narodnega doma. Film prinaša Pahorjevo pričevanje o odraščanju v fašistični Italiji in boju zoper nacizem ter o brutalni izkušnji internacije v koncentracijskih taboriščih Dachau, Bergen-Belsen in Natzweiler-Struthof. THE MAN WHO SAW TOO MUCH / Velika Britanija / 2019 / Režija: Jill Nicholls in Alan Yentob
Alpe-Donava-Jadran je najstarejši čezmejni projekt javnih televizij Srednje Evrope. Tokrat posvečamo oddajo spominu na dolgoletnega urednika in enega najbolj zaslužnih ustanoviteljev tega projekta dr. Güntherja Ziesla (1941 – 2022), ki je leta 2012 ob izjemnem jubileju, 30 letnici ADJ, obiskal Ljubljano, Zagreb, Benetke, Trst in München in se v pogovoru s kolegi, ustvarjalci medijskega prostora 20. in 21. stoletja, spominjal začetkov uspešne koprodukcije in nalog, ki jo čakajo v prihodnosti. Oddaja, ki je že pred tridesetimi leti presegala meje takratne Evrope je vsa ta leta dokazovala, da se lahko s prikazom dežel in ljudi, navad, posebnosti marsikaj naučimo drug o drugem. In kot je tedaj na koncu jubilejne oddaje rekel Sigmund Gottlieb, glavni urednik Bavarske TV »Če takšne oddaje ne bi bilo, bi si jo morali danes, bolj kot kdajkoli prej, izmisliti.«
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Ogljikovi hidrati zajemajo velik del naše prehrane. Spadajo med tako imenovana makrohranila, saj jih uživamo v večjih količinah, predvsem zato, da bi telesu zagotovili dovolj energije. Vendar so prišli na slab glas, saj naj bi prinašali tveganje za čezmerno težo in različne bolezni. To zagotovo drži za sladkor. Kako pa je s sestavljenimi ogljikovimi hidrati? So tudi ti za nas slabi ali jih nujno potrebujemo?
Leta 2010 so Američani in Izraelci razvili škodljivo kodo Stuxnet. Z njo so okužili na tisoče računalnikov v iranskih jedrskih obratih in popolnoma ohromili približno petino iranskih centrifug za bogatenje urana, s tem pa močno upočasnili celoten iranski jedrski program. Črv Stuxnet je bilo najučinkovitejše in najbolj prefinjeno do zdaj razvito in uporabljeno kibernetsko orožje. To je bil tudi prvi velik napad ene države na drugo z računalniškim orožjem. Ko se napad razširi, lahko pride do kibernetske vojne. Kaj to pomeni? Hiter razvoj digitalizacije še povečuje kibernetska tveganja. Vse bolj smo izpostavljeni posegom v osebne in druge podatke ter kraji intelektualne lastnine in denarja. Kako varni smo pred kibernetskimi napadi?
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Že v antiki so vedeli, da ima sončna svetloba terapevtski učinek. Danski zdravnik Niels Ryberg Finsen je konec 19. stoletja prvi zdravil obliko kožne tuberkuloze s sintetizirano umetno ultravijolično svetlobo. Leta 1903 je za to dobil Nobelovo nagrado za medicino. Danes vemo, da so sončni žarki za nas nevarni, vendar svetlobo za zdravljenje uporabljamo še zdaj. Eden od primerov njene uporabe je podporna terapija pri celjenju kroničnih ran in ran, ki nastanejo zaradi sindroma diabetičnega stopala. Pri zlatenici novorojenčke obsevajo z modro svetlobo, ki povzroči, da se bilirubin lahko izloči iz telesa, in tako odpravijo zlatenico. Kje še lahko za zdravljenje uporabljamo svetlobo in katero pri tem uporabljamo?
Režiser odrske priredbe slovitega filma Veliki diktator, Diego de Brea je spregovoril o svoji fascinaciji nad žanrom burleske in obdobjem nemega filma. Prvi Chaplinov zvočni film, ki obravnava tri velike teme: vojno, vero in ljubezen, je v odrski uprizoritvi predvsem parodija totalitarnih režimov. O soočanju z burlesko in njenimi posebnostmi so spregovorili tudi igralci: Jurij Zrnec, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak in Boris Mihalj. Drugi del oddaje pa je namenjen prenosu Orwellove literature v gledališče. O Farmi Orwell, kot refleksiji časa,v katerem živimo, bodo razmišljali Luka Marcen, Tatjana Doma, Vladimir Vlaškalič, Liza Marijina in Mateja Pucko. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak.
Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.
Tokratna oddaja bo razdeljena med dve obmorski mesti, Koper in Piran. Oddajo bomo v dobršnem delu posvetili letošnji obletnici rojstva slovitega skladatelja Giuseppeja Tartinija, na katero opozarja tudi ministrstvo za kulturo. Izjemni glasbeni virtuoz se je pred 330 leti rodil materi Pirančanki in je v beneškem mestu preživel vso svojo mladost. Razkrili bomo številne zanimivosti iz njegovega življenja, na njegovo čast spili pijačo Tartini, pojedli sladico z njegovim imenom in se posladkali z njemu posvečenim čokoladnim bombonom. V oddaji pa se bodo spomnili tudi obletnici drugih dveh znamenitih mož: Fantiška Čapa in Jožeta Plečnika.
Tony DeBlois zna na pamet zaigrati približno 10.000 pesmi. Tony je savant – oseba z nadpovprečno razvitimi sposobnostmi, ki bi jih lahko opredelili skoraj kot čudežne. Kaj je v možganih savantov tisto, kar jim omogoča izjemne sposobnosti? Cristiano Ronaldo je izjemen nogometaš, ki ima poleg fizičnih sposobnosti še sposobnost izjemno hitrega procesiranj informacij, da predvidi, kam bo šla žoga. Kakšna je razlika med nadarjenostjo in talentom? Kako je talent povezan s količnikom inteligentnosti? Koliko je talent prirojen, koliko pa je uspeh na nekem področju odvisen od trdega dela? Bi lahko bili vsi kot Ronaldo in Deblois?
Tokratno oddajo posvečamo slovenski dramatiki. Tekmovalni del programa 52. Tedna slovenske drame nakazuje razmah ženskih dramskih pisav, avtorskih projektov in režiserk. Pogovarjali smo se s selektorjem Rokom Andresom, članom žirije za podelitev Grumove nagrade, Tomažem Toporišičem, nominiranci za Grumovo nagrado in dramatičarkama Simono Semenič in Simono Hamer. Plesalec in koreograf Matjaž Farič, ki je režiral po naročilu napisano dramsko noviteto Vse OK, pa nam je razkril, kako se kot režiser počuti v dramskem gledališču.
Bila so vzorčna mesta socialistične države. 'Titova' mesta so metafora za razpad Jugoslavije, ki so jo razdejala vsiljena etnična in verska sovraštva. Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti, ali nestrpnost tli naprej? Ta kulturni prostor je stoletja živel v sožitju pod različnimi oblastniki in kulturne vezi so ostale. V vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin Jugoslavije je po eno mesto nosilo Titovo ime. Štirim mestom, ki so bila predstavljena v prvem delu – Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici – se v drugem delu pridružujejo Užice, Veles, Drvar in Velenje. Užiška republika v zahodni Srbiji je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi, zato je tudi užiški mestni hostel tematsko posvečen temu obdobju. Takrat se je Tito za las izognil eksploziji v tovarni orožja. Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili. V makedonskem Velesu je mogočna topilnica dajala kruh številnim meščanom, dokler je niso zaradi protestov zaprli. To je bilo prvo veliko okoljsko gibanje v Makedoniji. Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski stripovski center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira. Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Pol stoletja pozneje so iz tega bosenskohercegovskega kraja pregnali večino prebivalstva in tu so skoraj vsi bili begunci. Zaradi tajkunskih prevzemov ne deluje niti ena tovarna več in meščani so na protestu pokopali svoje mesto. V Velenju je Titov spomenik še vedno na Titovem trgu. Turistična vodnica s pionirsko rutico in na kotalkah v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je zraslo zaradi rudnika lignita, potrebovalo je delovno silo iz vseh republik, zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so preživele vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.
Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.
Seks pozitivnost je pozitiven odnos do spolnosti in telesa, ki je preraslo v gibanje. Bistvo seks pozitivnosti je, da spolnost temelji na soglasju, seks pozitivni ljudje pa v središče seksulnega življenja postavljajo zadovoljujoče intimno partnerske odnose, raziskovanje telesnih užitkov ter iskren pogovor o spolnosti. Oddajo o seks pozitivnosti so pripravili hrvaški partnerji s portala Reci.hr. Slovar spolne vzgoje je serija desetih oddaj o spolnosti in odnosih, v katerih mladi iskreno spregovorijo o svojih izkušnjah v intimnih razmerjih. Osebne zgodbe dopolnjujejo strokovnjaki z različnih področij. Serija je nastala v okviru projekta Stars4Media, v koprodukciji hrvaških (Reci.hr), romunskih (SEXUL vs BARZA) in slovenskih (RTV Slovenija) partnerjev. Teme: Soglasje, sekstanje, seks pozitivnost, doxing, maščevalna pornografija, pick up artist, spletne zmenkarije, stealthing, kink, klitopismenost.
Onesnaženost zraka, ki vpliva na naše zdravje in podnebne spremembe, je v glavnem posledica našega delovanja. Onesnaževala v zraku lahko nastanejo zaradi lokalnih izpustov in prizadenejo bližnjo okolico ali pa z gibanjem zračnih mas prepotujejo velike razdalje. Na kakovost zraka poleg izpustov močno vplivajo predvsem vremenske razmere in geografske značilnosti pokrajine, od katerih je odvisno, kako učinkovito se onesnaževala v ozračju redčijo. V Sloveniji imamo najbolj onesnažen zrak januarja, glavna vira onesnaženosti pa sta kurjenje lesne biomase in promet.
Klitopismenost je učenje o ženskih užitkih, ki je preraslo v globalno gibanje. Klitoris je očitno tako dobro skrit organ za ženski užitek, da z iskanjem nimajo težav le nekateri ljubimci, ampak je imela velike težave tudi znanost. Šele leta 1998 je avstralska urologinja Helen O’Connell poskrbela, da vemo, kakšne oblike je. Oddajo o klitopismenosti so pripravili hrvaški partnerji s portala Reci.hr. Slovar spolne vzgoje je serija desetih oddaj o spolnosti in odnosih, v katerih mladi iskreno spregovorijo o svojih izkušnjah v intimnih razmerjih. Osebne zgodbe dopolnjujejo strokovnjaki z različnih področij. Oddajo o klitopismenosti so pripravili hrvaški partnerji s portala Reci.hr. Serija je nastala v okviru projekta Stars4Media, v koprodukciji hrvaških (Reci.hr), romunskih (SEXUL vs BARZA) in slovenskih (RTV Slovenija) partnerjev. Teme: Soglasje, sekstanje, seks pozitivnost, doxing, maščevalna pornografija, pick up artist, spletne zmenkarije, stealthing, kink, klitopismenost.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Neveljaven email naslov