Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Četudi danes živimo v razmeroma varnem okolju, se zdi, da nas ogrožajo številne stvari. V družbi, zaznamovani s kulturo strahu, strah navadno ni povezan z resnično nevarnostjo, temveč postaja vseprisotno čustvo, ko je lahko skorajda karkoli izvor strahu. Kako v takšni kulturi ločiti pravo nevarnost od namišljene in zakaj bi nas moralo biti najbolj strah prav strahu samega, kot je v enem od svojih govorov zapisal Franklin Roosevelt?
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Da je osamljenost med ljudmi, predvsem starejšimi, alarmantna, zelo razširjena obenem pa najbolj prezrta bolezen in do česa vsega lahko človeka pripelje, tako duševno, telesno in socialno, bosta v oddaji opozarjala zdravnica družinske medicine in predavateljica dr. Darinka Klančar ter gerontolog dr. Jože Ramovš. Izkušnje o tem, kako se prikrade, katere življenjske situacije nas vanjo potisnejo, kako boli, kako se izviti iz njenega primeža, kako obsežna in prikrita je med nami, bosta z nami delili gospe Fani in Frančiška ter gospod Štefan.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve? Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli »svoj glas«. O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.
Varuhi narave tokrat prinašajo poglede na vrednost prosto tekoče reke Save od hidroelektrarne Brežice do meje s Hrvaško. Njen veliki pomen za biodiverziteto reke same, voda širšega območja in kakovosti podtalnice brani, realno in simbolno, drobna riba zvezdogled. Ohranitev rečne in obrečne narave Save pa utemeljejujeta varuhinja rek Andreja Slameršek in strokovnjakinja Zavoda za ribištvo Daša Zabric. Ohranitveno kmetijstvo, v katerega ospredju so živa in zdrava tla, ima vse več uporabnikov. Ta agronomska tehnologija uvaja sodobne ukrepe za izboljšanje strukture tal in povečevanje deleža humusa v tleh, ki je temelj naravne rodovitnosti. O razmislekih, ki so vodili k spremembam v obdelavi, in o rezultatih smo poizvedeli na večji kmetiji pri Žnideršičevih v Črncu Brežicah in v dveh večjih kmetijskih podjetjih, ŽIPU Lenart v Slovenskih goricah ter v podjetju Jeruzalem Ormož SAT. Oboji pridelujejo na težkih tleh, ki so se jim z uporabo ohranitvenega načina obdelave opazno izboljšala. O bistvenem, kar razlikuje konvencionalni in ohranitveni način obdelave, o širjenju ohranitvenega kmetijstva v Sloveniji in o načrtih Slovenskega združenja za ohranitveno kmetijstvo spregovori prof. dr. Rok Mihelič z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z uspešnimi zgledi in soudeležbo občine pa k spremembam na področju kmetovanja nagovarjajo kmetovalce tudi v občini Ormož.
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Kamnik se je v srednjem veku izoblikoval kot deželnoknežje mesto ob glavni prometni cesti na Štajersko, po tem obdobju pa je nov vrh doživel v dobi baroka. Je eno naših najdragocenejših zgodovinskih mest v katerem so se ohranile zanimive legende in bogata kulturna dediščina z raznolikimi muzeji in zanimivostmi. Kamnik bomo spoznavali s pomočjo domačinov – poznavalca lokalne zgodovine Franceta Malešiča, mojstrice poslikave majolk Irene Radej ter umetnostnega zgodovinarja in specialista za Plečnika Noaha Charneyja.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Slovenija leži na precej nemirnih tleh, o čemer pričajo številni potresi, ki so v preteklosti stresali naše ozemlje. Od začetka 16. stoletja do danes je bilo na naših tleh okrog petdeset potresov, ki so dosegli intenziteto najmanj VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Daleč najhujši potres v naši okolici je bil tako imenovani veliki koroški potres s središčem pri Beljaku. Med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije pa je bil najmočnejši idrijski potres leta 1511, ki je ponekod dosegal učinke X. stopnje. Eden od izzivov znanosti je, kako napovedovati potrese. Je to sploh mogoče? Čeprav potresov še ne znamo napovedovati, lahko tudi na podlagi preučevanja potresov v bližnji in daljni zgodovini predvidevamo, kakšni potresi se bodo zgodili. O največjih potresih na Slovenskem bomo govorili s seizmologinjo Ino Cecič, zgodovinarjema Dušanom Nečakom in Matevžem Koširjem, geografom Matijo Zornom, geologinjo Martino Peljhan in strokovnjakom za potresno gradnjo Matjažem Dolškom. Zgodovinar Peter Mikša pa nas bo popeljal po krajih, ki so povezani z največjimi potresi v naši preteklosti.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Neveljaven email naslov