Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh. Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno udejstvovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Tokrat se brata Sever podata v Ruando, ki slovi kot ena najpomembnejših pridelovalk kave na svetu. Seznanita se s postopki pridelave in obdelave zrn, hkrati pa se imata priložnost preizkusiti kot uradna preizkuševalca tega priljubljenega napitka.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NANA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
Lepota Azorov je brezčasna. Vulkani spominjajo na nastanke našega sveta, a obdobje nedolžnosti je morda opis, ki je bližji našemu štetju. Nikjer ni velikih letovišč, so pa ozke ulice, slikoviti trgi. Majhne taverne ter v njih enostavni in okusni prigrizki, ki tako zelo definirajo portugalsko gostoljubnost. Mojca Mavec nam bo predstavila vulkanski arhipelag sredi Atlantika, ki spada pod Portugalsko, pa čeprav je že na pol poti do Amerike. Azori so skupek devetih otokov, treh prestolnic in nekaj več kot 236.000 ljudi. A vsak otok je edinstven in samosvoj.
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Skupina gimnazijcev iz Krškega se, pod pokroviteljstvom svojega gorniškega mentorja Mateja Mlakarja, odloči za klasičen gorniški vzpon v visokogorju. Med vzponom na dvatisočaka, preizkušajo svoj avanturistični duh, prevzemajo odgovornost, premikajo lastne meje, si drznejo in zmorejo hkrati pa tudi spoznavajo smisel svojega cilja. Med ekipo in mentorjem se utrjuje iskreno prijateljstvo ter Naveza, ki poleg preživete izkušnje ter širjenja obzorij marsikomu prinaša tudi nove začetke.
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
Četudi gre za pogovorno slovenščino je eden najmočnejših dejavnikov za ohranjanje slovenskega jezika med mladimi gotovo hip hop. »Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn nebo razumeu teh besed ...« tako poje Nipke v skladbi 2210 iz albuma Buden, ki je v produkciji Dravle records združil trenutno najbolj vroče glasbenike med mladimi (NIPKE, JOKER OUT, MATTER, ZALAZASPER, EZRA, TRKAJ …). S privoljenjem mojstra MOJMIRJA SEPETA je v skladbi uporabljen tudi del refrena zimzelene popevke Brez besed s katero se je v izvedbi Berte Ambrož na Evroviziji leta 1966 prvič slišal slovenski jezik. Dokumentarec ponuja simpatično in živo medgeneracijsko ter multižanrsko sinergijo. Sporočilo, ki ga nosi pa se zrcali v izjavi producenta Damjana Joviča (Dravle records): "Slovenščina je stanje uma!"
Neveljaven email naslov