Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
V tretji oddaje dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili dolenjskim narečjem. V to skupino danes uvrščamo najobsežnejše dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, kostelsko narečje od Babnega Polja do Kostela, v Beli krajini pa se govorita severno in južno belokranjsko narečje. Voditeljica Neva Novljan se je z dialektologinjo dr. Januško Gostenčnik najprej odzvala povabilu ljudi na Babnem polju in ob bregovih Kolpe in Čabranke, da z njihovo pomočjo skozi pogovor, petje in igranje pobližje spozna kostelsko narečje, ki so ga oblikovali Slovenci in Hrvatje, ki tu prebivajo že več stoletij. Z dialektologinjo dr. Verico Smole pa je v idiličnih vaseh po Dolenjski odkrivala značilnosti dolenjskega narečja, predvsem šentruperskega govora, in razmišljala o odnosu ljudi do narečij nekoč in danes oziroma o vrednosti narečne govorice, ki je bila velikokrat podcenjena, saj kot pravi dr. Smoletova, je prvi materni jezik vedno narečni govor. Knjižnega jezika se vsi učimo skozi celo življenje, najlažje se torej poenotimo s tistim, kar je naše že od vsega začetka.
V drugi oddaji Slovenska narečja se z voditeljico Nevo Novljan odpravimo proti vzhodu, med tote Štajerce, kot jim radi rečejo tisti, ki niso iz tega dela Slovenije. Spoznali bomo glavne značilnosti le nekaterih njihovih simpatičnih govorov, predvsem srednjesavinjsko narečje, zgornjesavinjsko s solčavskim podnarečjem in srednještajersko, v narečno skupino pa sicer sodijo še južnopohorsko in posavsko narečje ter pet podnarečij. Glavne značilnosti posameznih narečij v oddaji razkrivata dialektologa dr. Tjaša Jakop in dr. Peter Weiss, domačini pa so v svoji sočni govorici predstavili številne svoje zanimive dejavnosti in predvsem svojo lepo deželo Štajersko. Med štajerskimi ustvarjalci je med drugim o lepoti, pomenu in brezčasnosti narečne besede razmišlja tudi Tone Kregar, slovenski glasbenik in zgodovinar, znan tudi kot pevec in avtor besedil pri priljubljeni štajerski skupini Mi2. Vsi sogovorniki pa so si bili enotni, da bo njihovo narečje, tako pojoče in temperamentno, kot so tudi Štajerci sami, še naprej gradilo in utrjevalo njihovo identiteto ter jih še dolgo povezovalo celo bolj, kot sam prostor, na katerem živijo.
V prvi oddaji voditeljica in scenaristka Neva Novljan z ekipo odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov primorske narečne skupine, v katero uvrščamo kar devet narečij: rezijansko, obsoško, tersko, nadiško, briško, kraško, istrsko, čiško in notranjsko. V oddaji izpostavljeno kraško, obsoško in istrsko so ji pomagali odkrivati priznani slovenski dialektologi in številni domačini, ki v svojem narečju pišejo poezijo, prozo, pojejo, pripravljajo gledališke igre, obujajo stare običaje, otroci iz vrtcev in osnovnih šol…torej številni domačini, ki so vse bolj ponosni na svoje narečje in so veseli, da se odnos do narečij v zadnjih letih spreminja na bolje. V oddaji sodelujejo tudi številni ustvarjalci, ki jim narečna beseda blizu in na nek način sveta: novogoriški goriški kantavtor in gledališki igralec Iztok Mlakar, kantavtor in poustvarjalec istrske glasbene kulturne dediščine Rudi Bučar, pesnica in pisateljica Nelda Štok Vojska, pesnica Alferija Bržan, pevke Buške čeče in številni drugi. Kajti, kot pravi Iztok Mlakar, so se narečne besede stoletja kot kamen v vodi stoletja brusile, oblikovale in postale tako lepe….zato bi jih bilo izgubiti!
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Nedeljsko kosilo, goveja juha, narodno-zabavna glasba in frajtonarica – tipično slovensko, stereotipno slovensko. Koliko in v čem je harmonika, sicer po svetu razširjen inštrument, zares naša, posebna, kako o njej razmišljajo in kaj nanjo igrajo, ustvarjajo, bodo v besedi, sliki in z glasbo govorili naši uveljavljeni harmonikarji. Janez Dovč, Sašo Avsenik, Marko Hatlak in Miha Debevec s svojimi glasbili vstopajo v za harmoniko (ne)tipične, različne glasbene zvrsti, od ljudske in narodno-zabavne do klasične in pop glasbe. S svojo tehtno, strokovno besedo pa bo harmoniko v širši kontekst časa in družbe postavil antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič. Scenaristka Milica Prešeren, režiserka Urška Žnidaršič, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Martin Kastelic.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme Vir tofografije: Tom Turk
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Ko se je kopno, ki mu pripada tudi današnje ozemlje Kostarike, pred tremi milijoni let dvignilo iz morja, je povezalo življenje dveh velikih celin. Razplamtela se je ena najbolj vročih točk biološke raznovrstnosti na Zemlji. Nikjer na svetu ni toliko habitatov kot v Kostariki, majhni deželi na mostu med Severno in Južno Ameriko. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi toliko vrst, da predstavljajo skoraj 5 % svetovne biotske raznovrstnosti. Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi so tudi tiste z vrha seznama ogroženosti, kot npr. priljubljena ara macao. Film nas popelje skozi nastanek tropskega deževnega gozda, ki v svojih divjinah skriva mnogo čudes, eksotičnost, smrtonosnost in neverjetno iznajdljivost rastlin in živali. Bogato življenje tropskih favne in flore s strokovnimi razlagami pospremita strokovna sodelavca filma prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let vodita strokovne študentske odprave v ta mali raj na Zemlji. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Neveljaven email naslov