Nekdanji košarkar ekipe Domžale Helios je diplomiral na oddelku za fizioterapijo leta 2011. Že kot absolvent je delal v UKC Ljubljana na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo, vendar po diplomi, devetmesečnem pripravništvu in strokovnem izpitu na ministrstvu za zdravje ni ostal v javnem zdravstvu, temveč se je v iskanju kreativnejših poti v svojem poklicu odločil za samostojnost.

V okviru zasebne fizioterapevtske dejavnosti na področju ortopedije in travmatologije uporablja manualno terapijo, torej dela z rokami, in kinezioterapijo, ki izboljšuje stanje pacientov s pomočjo giba oziroma gibanja. Ljudje, ki poiščejo njegovo pomoč, imajo kronične in akutne bolečine, med njimi pa so tudi postoperativni pacienti.

Zanimanje za študij fizioterapije se je v njem porodilo že v srednji šoli, ko je treniral košarko in se je kot športnik po intenzivnem treningu in tekmah prvič srečal z manualno terapijo: “Zanimalo me je, kako z ročnim delom, torej neinvazivnim posegom, ustvariti razmere, da bo neki poškodovani del telesa spet funkcioniral.”

Pri naštevanju prednosti študija na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani najprej omeni veliko vaj, na podlagi katerih so študentje pridobili prve delovne izkušnje in vpogled v delo, ki ga bodo opravljali. V njegovem letniku je bilo 60 študentov (med njimi deset fantov), tako da so bili na vajah razporejeni v manjše skupine, kar jim je omogočilo bolj individualno pridobivanje znanja. Sprva so vadili med seboj, v višjih letnikih pa so se seznanjali z delom fizioterapevta v bolnišnicah, zlasti v UKC Ljubljana in Soči. Pravi, da ima delo v zdravstvenih ustanovah svoje posebnosti. Nabor tehnik, ki jih uporabljajo, je manjši, saj gre večinoma za postoperativne paciente, razmeroma malo je ročnega dela in več je naprav. Tudi zaradi teh omejitev, ki mu po njegovih besedah ne bi v zadostni meri omogočile strokovnega napredka, se je odločil, da ne bo ostal v javnem zdravstvu, temveč bo odšel na svoje. Prepričan je namreč, da je lahko kot zasebnik svobodnejši pri izbiri postopka zdravljenja neke patologije oziroma bolečine, hkrati pa ni časovno omejen, kot bi bil v zdravstveni ustanovi.

Pravi, da je v času, ko je študiral, najbolj pogrešal možnost specializacije po končanem študiju, da bi poglobil praktično in teoretično znanje. Kot ugotavlja, tudi zdaj ni veliko možnosti sistematičnega nadgrajevanja znanja na področju manualne terapije; sam skuša to vrzel zapolniti z obiskovanjem različnih tečajev, tudi v tujini.

Iskanje službe po končanem študiju zanj ni bilo težavno: “Že na vajah v kliničnem centru v zadnjem letniku študija sem se dogovoril, da bom tam lahko delal med absolventskim stažem. Če si tam delal kot absolvent, so te po navadi vzeli kot pripravnika. Po opravljenem strokovnem izpitu pa je bilo od tebe odvisno, ali boš ostal ali si našel nekaj drugega. Glede zaposljivosti bi dejal, da ne poznam nobenega primera, ko bi si nekdo z izobrazbo želel delati v našem poklicu, pa ne bi dobil službe.”

Njegov nasvet brucem je kratek – naj bodo čim manj prestrašeni in naj si upajo čim več spraševati. Vsem, ki že iščejo zaposlitev, pa pravi: “Ne bodite izbirčni, pograbite delo. Potem ko boste delali, boste ugotovili, kaj vam je všeč. Če ne boste začeli, ne boste vedeli.”