24-letnik iz Godoviča je po smrti očeta pred dvema letoma prevzel 52 hektarjev veliko kmetijo, na kateri se pretežno ukvarja z rejo krav molznic. "Trenutno imamo v hlevu 17 krav molznic in okoli 20 glav mlade živine," pojasnjuje in dodaja, da mleko oddajajo v Kmetijsko zadrugo Idrija.

Pomagajo mama, mlajši sestri in brat
Na kmetiji sam opravi večino strojnih del, kolikor je to mogoče, pa mu pri delu pomagajo sestri in brat ter mama, ki ob službi skrbi za molžo in drugo delo v hlevu. Ker sta sestra in brat srednješolca, najmlajša sestra pa obiskuje osnovno šolo, večina dela pade na njegova ramena. Tudi sam je po končani novomeški kmetijski šoli želel šolanje nadaljevati na Biotehniški fakulteti, a je usoda hotela drugače. "Nekaj čas se nisem videl na kmetiji. Po smrti očeta pa sem ugotovil, da je to prava stvar zame in da me to zanima. Ker je bilo dela na kmetiji preveč, da bi zmogel to in študij, sem 'faks' pustil in se posvetil samo temu," brez obžalovanja dodaja Gantar.

Večina od 52 hektarjev, kolikor obsega kmetija, so gozdne površine - okoli 30 hektarjev, nam je pojasnil, drugo so pa travniki. Večinoma jih obdeluje strojno. "Je pa tudi nekaj bregov (spadamo med pogorsko-višinske kmetije), ki pa jih je treba pokositi z bičesko (kosilnico BCS, op. a.) in ročno pograbiti."

Šola da znanje, kmetija prakso
Gantarju se zdi pomembno, da je kmet izobražen, da ima znanje, ki ga pridobi v kmetijski šoli ali na fakulteti, ni pa to vse: "Šola ti da teoretično znanje, iz prakse pa potem vidiš, kaj od tega ti pride prav." Odvisno je tudi od tega, na kakšni kmetiji živiš, s čim se ukvarjaš, pravi, saj ti da izobraževalni sistem osnove z zelo različnih kmetijskih področij (od sadjarstva, vinogradništva do živinoreje), nato pa moraš sam izluščiti tisto, kar ti koristi.

Sam je prepričan, da kmet ne more biti čisto vsak: "Treba je imeti občutek, pa tudi voljo za to delo. Morda je videti, kot da ni težko, ampak to delo za seboj potegne marsikaj. Kmet mora biti dober prodajalec, tudi ekonomist, potrebna pa je tudi velika razgledanost."

V prihodnosti morda lastna sirarna
Zadnje čase zelo "trendovska" postavitev lastnega mlekomata, prek katerega bi mleko prodajal neposredno uporabnikom, se mu v tem trenutku ne zdi smiselna, pravi, saj je strošek nakupa mlekomata previsok, "poleg tega pa so mlekomati zdaj že precej razširjeni, tako da to ni več tako dobičkonosno". Za zdaj je oddajanje mleka za kmetijo najboljša možnost, pravi. A to ne pomeni, da se je zadovoljil zgolj s tem: "Če bo v prihodnosti možnost, se bomo iz pridelave usmerili še v predelavo mleka, torej v vzpostavitev domače sirarne. Trenutno so domači izdelki - mleko in mlečni izdelki - zelo cenjeni. Tudi njihova cena je precej visoka, kar pomeni, da je mogoče z njimi zaslužiti malo več kot samo s prodajo mleka."

Papirologija, večna težava
A takšna naložba ni poceni, pojasnjuje, saj so zahteve raznih inšpekcij precejšnje, poleg tega pa to pomeni še več birokracije, s katero se že zdaj spopadajo: "Teh papirjev je že zdaj zelo veliko." "Država bi te zahteve, zakonodajo lahko omejila le na tisto, kar je res nujno," še opozarja in dodaja, da bi s tem marsikomu olajšali naložbo oz. ga k njej spodbudili. "Za sirarno je na primer zahtevano, da je celoten prostor povsem obložen s ploščicami," ponazori stroga pravila.

Kljub vsemu Matej ostaja optimist - brez zadržkov pove, da se od kmetovanja (s preudarnimi vlaganji in zdravo pametjo) da živeti. Pri tem si pomagajo tudi z različnimi bruseljskimi subvencijami in podobnim, priznava.

Čas si je treba vzeti
Čeprav se delo na kmetiji nikoli ne konča, je Matej prepričan, da si je tudi zase treba vzeti čas, "saj lahko drugače pregoriš". Proste ure tako preživlja v družbi dekleta, gre na pohod v hribe, na kakšen izlet ali pa se "samo" posveča svojima psoma, je še razkril v pogovoru za MMC.