33-letni Luka Zevnik je na začetku decembra postal eden izmed desetih raziskovalcev Univerze v Ljubljani, ki so prejeli nagrado za najodmevnejši raziskovalni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2014. Nagrado si je prislužil s knjigo Kritične perspektive v proučevanju sreče: rojstvo moderne sreče, ki je izšla pri ugledni mednarodni založbi Springer in je bila izredno dobro sprejeta po vsem svetu. V njej je Zevnik, ki je delno zaposlen kot docent in raziskovalec na Katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, je pa tudi soustanovitelj podjetja za aplikativno nevroznanost, vpeljal nov pristop v proučevanju sreče. Srečo je namreč prikazal kot zgodovinsko in kulturno umeščeno idejo in izkušnjo, ki ni univerzalna, temveč v svoji osnovni podobi značilna izključno za zahodni svet, prvi pa je vpeljal tudi kritične vidike v preučevanju sreče.

Za srečo se vsi ves čas pehamo, a ko se ustavimo in premislimo, ugotovimo, da je nikoli ne moremo čisto zares ujeti. O tem je Zevnik razmišljal v spodnjem pogovoru.

Med prazniki je z vseh koncev odmevalo: "Srečno novo leto!" S srečo, čeprav nihče točno ne ve, kaj to sploh je, se dobesedno zasipavamo. Kaj ste vi zaželeli sorodnikom, prijateljem in znancem za leto 2015 - srečo ali kaj drugega?
To je dobro vprašanje. Sreča je res že tako oguljena, da sploh ne vemo, kaj točno mislimo z njo, zato so šla moja voščila (poleg sreče) bolj v smeri kreativnosti, ustvarjalnosti in mirnosti. Tudi v osnovi se mi zdi, da sta kreativnost in ustvarjalnost povezani s srečo. Moram poudariti, da v svoji knjigi srečo obravnavam kot objekt raziskovanja, kot kulturno-družbeni fenomen in skušam razumeti izvor ideje sreče. Druga stvar pa je, kako na osebni ravni razumem srečo. Razumem jo predvsem v smislu francoske besede expérience, kar pomeni eksperiment in izkušnjo hkrati. Zame osebno je iskanje sreče neke vrste eksperiment, ki ga vsak dela po svoje in pri tem stremi k nekemu idealu. Ta eksperiment lahko bolj ali manj uspeva, da ga čim bolje izvajamo, pa moramo biti čim bolj ustvarjalni, moramo znati razmišljati zunaj ustaljenih okvirov in imeti pogum poskusiti različne stvari v življenju. Iskanje sreče je tako deloma individualni projekt vsakega posameznika, hkrati pa je treba poudariti, da se iskanje sreče vedno dogaja znotraj kulturno-družbenega konteksta, ki nam šele določi osnovne parametre, kako smo lahko srečni in kaj sreča sploh je. Razumevanje teh splošnih parametrov in njihovih izvorov pa je bila tema moje knjige.

Vašo knjigo označujejo kot "pionirsko delo v razumevanju osnovnih značilnosti naše sodobne izkušnje sreče, ki jih zahodni človek obravnava kot samoumevne". Kako razširjeno je preučevanje te tematike v akademskih krogih, ali vi na tem področju orjete ledino?
Preučevanje sreče od 70. let 20. stoletja naprej v znanosti postaja vse bolj uveljavljeno. Obstaja celo posebno akademsko polje preučevanja sreče, ki se mu reče Happiness studies. V tem okviru je vse bolj razširjeno merjenje sreče in s tem povezane vse glasnejše ideje, da naj sreča kot merilo razvoja družb počasi začne nadomeščati enodimenzionalne kazalnike, kot je na primer BDP. Skratka, področje raziskovanja sreče je v zadnjem času zelo aktivno v svetovnem merilu, zato je moja knjiga padla na tako plodna tla. Medtem ko se večina raziskav na tem področju ukvarja z merjenjem sreče, moja knjiga predstavlja prvo poglobljeno znanstveno analizo izvora sreče in pojasni, kako se je sploh pojavila ideja sreče v zahodnem svetu. Temeljna ugotovitev je bila, da je, čeprav imamo občutek, da je ideja sreče z nami že od nekdaj, sreča v bistvu moderna iznajdba, ki se pojavi šele v 17. in 18. stoletju v zahodni kulturi. Takrat se torej pojavi ideja moderne sreče. Sicer je res, da so že stari Grki poznali nekatere podobne koncepte, ampak knjiga pojasni, da jih ne smemo tako nekritično prevajati kot srečo, saj so bili njihovi ideali in izkušnja povsem drugačni, ljudje so živeli na drugačen način.

Druga stvar, zaradi katere je knjiga izvirna, pa je, da vpeljuje kritično perspektivo v preučevanju sreče. Do zdaj se je tako v znanosti kot na splošno sreča obravnavala kot nekaj, kar je vnaprej pozitivno in sploh ne more biti problematično. Velja pa omeniti vsaj tri problematične vidike sreče. Prvi je, da se lahko sreča in podobni ideali uporabijo in zlorabijo kot mehanizem vladanja in družbenega nadzora, kar se je v zgodovini redno tudi dogajalo. Drugi vidik govori o "režimu sreče" - to je dominantni režim, neki splošni pogled na to, kaj sreča v določeni družbi sploh je. Kar je pri tem problematično, je to, da so iz dominantnega režima sreče določeni segmenti družbe ali kar cele države izključeni, in pogosto se na podlagi izključenih celo vzdržuje dominantni režim sreče. V tem smislu lahko omenimo izkoriščanje določenih držav za pridobivanje surovin, zato da lahko bogati Zahod vzdržuje svoj dominantni režim sreče. Tretji kritični vidik pa je prisilna sreča - to je norma v sodobni družbi, ki nas nagovarja k temu, da moramo biti konstantno srečni, da je z nami nekaj narobe, če nismo srečni in da mora vsak neprestano stremeti k sreči. Takšen primer je funkcija na fotoaparatu, ki se sproži le takrat, ko se nasmejemo, obstaja tudi kup člankov v revijah in priročnikov za samopomoč na to temo, ki nas stalno opominjajo, da moramo biti še srečnejši. Pri prisilni sreči je težava tudi v tem, da nikoli ne vemo, kdaj smo dovolj srečni, vedno se da biti še srečnejši, tako imamo občutek, da nam stalno nekaj manjka.

V SSKJ-ju je sreča definirana kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja". A ta definicija se mi zdi precej ozka, saj zanemarja materialno in tudi telesno ugodje, če uporabim besedo iz tega slovarja. Zdi se, da razkorak med tistimi, ki iščejo materialno srečo, ter tistimi, ki to zavračajo in "pridigajo" o tem, da je bogastvo izključno v nas, če se le potopimo v svoje duševne globine, še nikoli ni bil tako velik. Se srečo da kupiti?

To je zapleteno vprašanje, za odgovor je treba iti najprej nazaj v zgodovino. Sodobno pojmovanje sreče, torej sreče kot čustvenega in duševnega stanja, je precej nedavna iznajdba, stara dobrih sto let. Če se ozremo nazaj in poskusimo najti izvore sreče, se sreča kot moderna ideja pojavi v 17., tudi v 18. stoletju, ko se srednjeveška krščanska izkušnja začne iztekati oziroma transformirati in se ideal v krščanski izkušnji, ki je bil postavljen v onstranstvo, počasi prestavi v tostranstvo. Pojav ideje sreče je dolgotrajen proces, ki je rezultat značilnih verskih, etičnih, znanstvenih, političnih, ekonomskih in drugih družbenih premikov, ki so se zgodili v kontekstu humanizma in renesanse, reformacije, razsvetljenstva in znanstvene revolucije. Pojav ideje sreče je povezan z zavrnitvijo ideje izvirnega greha, okrepitvijo pomena svobodne volje, zmanjševanjem pomena religije, poudarjanjem racionalnosti, pomena zemeljskih užitkov in vse večjega poudarka na vsakdanjem življenju.

Treba je poudariti, da je bila izvorna ideja sreče v 17. in 18. stoletju najprej razumljena predvsem v smislu tega, kar bi danes imenovali blaginja. Takrat je bila sreča veliko bolj neposredno vezana na materialne pogoje, na neposredno ugodje. Razsvetljenci v 18. stoletju govorijo o sreči kot o novem idealu, a s tem ne mislijo le na individualno duševno stanje, ampak kot splošno smer družbe. Knjiga pokaže, da je ideja modernizacije in napredka za razsvetljence v bistvu pomenila pot v iskanju skupne sreče. Če je bil v krščanstvu ideal postavljen v onstranstvo, v nebesa, je bilo za razsvetljence, ki so bili proti religiji, treba najti nov ideal, in to je bila sreča. A oni so ta ideal videli kot nekaj, kar se da doseči z napredkom na različnih področjih družbenega življenja - od znanstvenega napredka, tehnologije, izobraževanja, zdravja, higiene, razvoja ekonomskega sistema. Torej vsega tega, kar danes predstavlja družbo blaginje.

Zametki sodobnega pojmovanja sreče kot nekega duševnega stanja se pojavijo šele konec 19. stoletja v romantiki, a to razmišljanje je bilo najprej omejeno le na višje družbene sloje. Romantiki pod vprašaj postavijo razsvetljenski ideal iskanja sreče prek napredka in rečejo, da samo modernizacija, s katero drvijo družbe naprej, ne more prinesti sreče, ampak da se moramo umakniti v naravo in začeti iskati srečo v sebi, v nematerialnih stvareh. V širšem smislu pa se ta ideja začne pojavljati po drugi svetovni vojni, po hitrem tehnološkem napredku, ki ima za posledico t. i. postindustrijsko družbo in tudi vedno večjo prevlado potrošniške kulture. To povzroči, vsaj v zahodni kulturi, da precejšen del družbe začne v materialnem pogledu vedno bolje živeti. Zaradi tehnološkega napredka se za večino ljudi dejansko uresniči razsvetljenski ideal blaginje, a kljub temu ljudem še vedno nekaj manjka. In ta duševni manko kljub vsej mogoči materialni blaginji povzroči iskanje sreče onkraj zgolj materialnega. Čeprav je ta strategija iskanja sreče vedno bolj prisotna, pa je treba ugotoviti, da je danes še vedno najbolj razširjena, dominantna strategija sreče potrošništvo, se pravi, da si srečo skušamo kupiti.

Torej sploh vemo, kaj hočemo? Zdi se namreč, da nas družba in okolica včasih skoraj silita, da moramo biti srečni, izbire nimamo.
Coca-Colina zadnja globalna kampanja nosi ime Odpri srečo, Ikea ima v zadnjih katalogih povsod napis Sreča in še veliko je podobnih primerov. Se pravi, da nam industrija ne prodaja več samo izdelkov, ampak si kar neposredno kupujemo srečo. Vsi se zelo ukvarjamo s tem, kako doseči srečo, s tem, kaj bomo kupili ali kaj nam pravi zadnji priročnik za samopomoč, nihče pa si ne postavlja osnovnih vprašanj, od kod ideja sreče sploh izvira, kako nastane, katere so njene glavne značilnosti. Na ta vprašanja med drugim skuša odgovoriti ta knjiga.

V svoji knjigi ste ugotovili, da je sreča ideja, ki je v osnovni podobi značilna za zahodni svet. Glede na to, da živimo v amerikaniziranem svetu, v katerem je na splošno gledano vse, kar prihaja z Zahoda, dojemano kot nekaj boljšega, bolj "kul", bolj modernega, me zanima, ali je Zahodu uspelo tudi idejo sreče prek filmov, glasbe, multinacionalk "izvoziti" v druge dele sveta?
Ideja sreče je v svojem izvoru strogo gledano značilna samo za zahodni svet (kar pa seveda ne pomeni, da druge kulture nimajo svojih idej in idealov, ki imajo tudi svojo lastno zgodovino in izvor). Zaradi globalne dominacije zahodnega sveta - najprej prek kolonializma in osvajanj ter vojn, pozneje pa prek kulturnega imperializma - zahodna ideja sreče vse bolj pronica v druge kulture, tako da se pojavljajo nekakšne zmesi. Ne moremo govoriti o isti stvari, prihaja pa do fuzije. Glede na to, da je ideja sreče zaznamovala celoten razvoj zahodne kulture od 17. stoletja dalje, lahko rečemo, da je sreča v tem izvornem smislu zaznamovala kar celoten svet, ne le zahodne kulture.

Vaša knjiga je izšla pri ugledni mednarodni založbi Springer, kupiti jo je mogoče v praktično vseh največjih založbah in spletnih knjigarnah po svetu. Napisana je v angleškem jeziku, jo boste sploh kdaj prevedli v slovenskega?
Že takoj, ko sem se začel s to temo ukvarjati, sem imel željo, da napišem nekaj, kar bo imelo širši domet. Pri nas je za tovrstne strokovne knjige bralstvo tako majhno, da vprašanje, ali ne bi pisal sam sebi. Zato sem že od začetka pisal v angleščini. Želel sem napisati nekaj, kar bi imelo svetovno bralstvo. To je bil precej dolgotrajen proces, pisal sem tri, štiri leta, potem je še tri leta trajalo, da je bila knjiga dejansko objavljena. Ker je šlo za eno največjih in najuglednejših znanstvenih založb, je šlo za res kompleksen recenzijski proces. Najprej sem napisal krajši predlog, povzetek celotne knjige, ki ga je pregledalo sedem recenzentov. Ko sem odgovoril na njihove komentarje, sta vse skupaj pregledala še dva recenzenta, končno različico besedila pa sta pregledala še dva dodatna recenzenta. Šele po vsem tem je bila knjiga sprejeta v objavo.

In zdaj, ko je knjiga na policah, imate kaj od nje?
Ker gre za strokovno knjigo, ki ni namenjena najširšemu občinstvu, obogatel zagotovo ne bom, to je dejstvo. Niti to ni bil moj namen. Ker je na policah šele nekaj mesecev, podatkov o prodaji še nimam. Za zdaj pa dobro kaže, bila je dobro sprejeta, izpostavljena je bila tudi v članku v Financial Timesu. To me je kar presenetilo, da je tako hitro imela razmeroma velik odmev, in to mi največ pomeni. Glede na mačehovski odnos države in univerze do mlajše generacije in izredno slabe pogoje za raziskovanje v Sloveniji moram na žalost reči tudi to, da mi veliko pomeni tudi zato, ker mi odpira možnost za zaposlitev na dobri univerzi v tujini.

V katero znanstveno disciplino bi uvrstili svojo knjigo?
V osnovi sem proti disciplinarnim predalčkanjem, saj se mi zdi, da mora biti osnovno vodilo raziskovanja neka tema oziroma problematika, ne pa disciplina, iz katere izhaja. Izredno pomembno je povezovanje različnih znanstvenih disciplin in želim si, da bi bilo v Sloveniji tega več. Sam sem v metodološkem smislu vedno interdisciplinarno usmerjen in taka je tudi knjiga, ki kombinira različne znanstvene discipline: od kulturnih študij in antropologije prek ekonomije do kulturne in afektivne nevroznanosti. Sploh zadnja izredno veliko obeta za raziskovanje sreče, ugodja in emocij, saj odpira možnosti zanesljivejšega merjenja na podlagi možganske aktivnosti. Do zdaj je merjenje sreče namreč potekalo predvsem prek anketnih vprašalnikov, ki pa so sploh za raziskovanje takšnih zadev, kot sta sreča in zadovoljstvo, izredno nenatančni.

Nevroznanost skušate v zadnjem času umestiti tudi v bolj aplikativne vode. Ste soustanovitelj podjetja Blackbox, ki se ukvarja z aplikativno nevroznanostjo.
Knjiga o sreči je zelo bazična, daje odgovore na temeljna, splošna vprašanja o sreči, a zdi se mi, da se mora raziskovalno-akademska sfera tudi nekoliko spustiti iz slonokoščenih stolpov in za dobrobit Slovenije dognanja iz raziskovalne sfere prenesti na praktična področja, v gospodarstvo. Slovenija je že tako majhna, in če ne bomo znali znanja, ki ga imamo, uporabiti, se povezati in delati naprednih in inovativnih stvari, bomo postali še večja periferija, kot že smo. Takšno razvojno usmerjenost sem imel priložnost iz prve roke izkusiti na avstralskih univerzah, kjer sem delno opravil svoj doktorski študij.

Kot odvod prijave na večji evropski raziskovalni projekt, v katerem smo interdisciplinarno združevali več metod, vključno z nevroznanostjo, smo ustanovili družbo za aplikativno nevroznanost BlackBox. Ukvarjamo se s tehnologijami za merjenje možganske aktivnosti, ki jih skušamo aplicirati na različna področja. Na podlagi merjenja možganske aktivnosti lahko precej natančno ugotovimo pozitivna in negativna čustva. Torej zadovoljstvo, ugodje in srečo v povezavi z določenimi dražljaji.

Eden izmed vaših projektov v podjetju je bil tudi izbor "nevroklobase". Kako je stvar potekala?
Da, eden izmed primerov uporabe je bil projekt "Nevroklobasa", ki smo ga poleti naredili v sodelovanju z gostinstvom Jezeršek, ki prireja tradicionalno ocenjevanje kranjskih klobas. Vsako leto se pojavljajo vprašanja, koliko je obstoječa metoda ljubiteljskega ocenjevanja natančna in pristranska, zato smo poskusili najti neko novo metodo. Na udeležencih smo s pomočjo EEG-naprave na možganski ravni merili zadovoljstvo pri pokušanju različnih vzorcev. Tisti vzorec, ki je v povprečju pri največ udeležencih raziskave sprožil najbolj pozitiven čustveni odziv - če hočete največjo srečo in zadovoljstvo -, je bil zmagovalec.

Še en zanimiv projekt je bil Ples možganov. To je bil nevroumetniški projekt, instalacija, ki se je zgodila v okviru mednarodnega festivala za sodobno umetnost Kiblix. Projekt je bil sestavljen iz treh delov - najprej je producent Klemar posebej za to priložnost naredil avtorsko glasbo. Na festivalu smo postavili črno škatlo, katere namen je bila čustvena deprivacija. Izbrance smo dali v črno škatlo, jim predvajali to glasbo in hkrati z EEG-napravo merili njihovo možgansko aktivnost. Osredotočili smo se na dve metriki - "flow", torej kako nekoga glasba posrka vase, in "fokus", torej koliko so bili pozorni na glasbo. Nato je oblikovalec Črtomir Just za vsakega udeleženca vizualiziral možgansko aktivnost, ki smo jo zajeli med poslušanjem glasbe in rezultat je bila razstava umetniških plakatov. Čeprav je bil namen plakatov predvsem umetniško-estetski, se je izkazalo, da se ženske v povprečju precej hitreje prepustijo glasbi, moški pa so bolj osredotočeni nanjo.

Sicer ste delno zaposleni kot docent in raziskovalec na Univerzi v Ljubljani. A omenili ste mi, da ste bili že na podelitvi najodmevnejših raziskovalnih dosežkov leta 2014 Univerze v Ljubljani precej kritični. Proti komu oziroma čemu ste uperili svoje "puščice", svoje nezadovoljstvo?
Da, res je. Znašel sem se v absurdni situaciji, ko mi je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za enega najodmevnejših raziskovalnih dosežkov leta 2014, po drugi strani pa mi do zdaj še ni dala normalne zaposlitvene možnosti in pogojev dela. Ko opozarjam na te težave, ne govorim samo zase, ampak na splošno za veliko večino mlajše generacije raziskovalcev in pedagogov. Naša največja frustracija je, da naši dosežki in trdo delo na nikakršen način nimajo vpliva na našo prihodnost na univerzi, to sem povedal tudi na podelitvi priznanja. Deloma je to širši sistemski problem zaradi Zujfa, deloma zaradi univerze, deloma zaradi fakultet. Dejstvo, da sem sam trenutno sploh še deloma zaposlen na univerzi, je povezano s srečnim naključjem, da je najprej eden izmed sodelavcev začasno odšel na drugo delovno mesto, zdaj pa je ena izmed sodelavk odšla na porodniški dopust.

Človek tako izgubi vso motivacijo, ne kratko- še manj pa dolgoročno pa to ne more biti dobro niti za univerzo niti za državo. To ni le moj primer, enako težavo ima tudi veliko mlajših kolegov na različnih področjih, ki so zelo dobri in prodorni. Spomnite se samo nedavnega članka o odličnih mladih zdravnikih, ki ostajajo doma brez dela. Univerza in država imata na papirju visokoleteče cilje, v praksi pa ne le, da se stvari ne izvajajo, ampak gredo velikokrat celo v nasprotno smer. Naj navedem še primer svojih raziskovalcev kolegov, ki so odlični pri prijavljanju raziskovalnih projektov in črpanju evropskega denarja, a namesto da bi jih univerza in fakulteta pri tem spodbujali in jim pomagali, jim še tisti trdo zasluženi denar, ki so ga sami pripeljali iz zunanjega vira, jemljejo kot režijske stroške, s katerimi se pokrivajo finančne luknje za ljudi, ki bolj malo delajo. Nevarnost je, da se bodo celotne mlajše generacije najboljših mladih strokovnjakov na tak način izgubile, kar nedvomno ni dobro za prihodnost Slovenije. Namesto da bi dosežki in trdo delo za mlade ljudi pomenili svetlo prihodnost, so na žalost vedno bolj vstopnica za enosmerno pot v tujino.

Ste po naravi optimist, mislite, da se bo kaj spremenilo?
Kriza je razkrila vso trhlost obstoječega sistema, tako univerzitetnega kot tudi drugih sistemov v državi. Dokler so bili časi razmeroma dobri, takšno stanje ni prišlo tako do izraza, vprašanje pa je, ali bo kriza prinesla tudi neko katarzo ali se bo spirala le nadaljevala. Jaz sem sicer v osnovi optimist. Treba pa je biti tudi kritičen in opozoriti na problematične stvari, hkrati pa vztrajati in skušati premikati stvari naprej; ne želim, da moja kritičnost izpade kot defetizem ali negativizem. Preveč je tega, preveč je melanholije.