Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar se že desetletja ukvarja z otroki in mladostniki, ki imajo težave. Za to poklicno pot se je odločila zaradi svoje osebne življenjske zgodbe: "Težave v moji družini, težave s strokovnjaki, ki so me dobivali v roke, pa še zdaj vsi delajo. Že kot majhna sem rekla, da bi sama naredila drugače in pomagala otrokom, kot je treba."

Pri nas je namreč v sistemu obravnave otrok s težavami v duševnem zdravju še veliko lukenj, nedorečenosti, slabih rešitev ali sploh nobenih rešitev. Ena takih zelo perečih problematik je obravnava otrok z agresivnim vedenjem, ki se jih pedagoška in medicinska stroka lotevata vsaka posebej ali pa sploh ne. V šolah zato nastajajo velike težave, pristojni na državni ravni pa se kljub opozorilom ne zganejo.

Poseben pedagoško-zdravstveni model intenzivne obravnave otrok in mladostnikov so tako v Vzgojnem zavodu Planina vzpostavili kar sami in si zanj prislužili priznanje za najboljšo storitveno inovacijo 8. Slovenskega foruma inovacij. To je tudi razlog, da smo zavod Planina in ravnateljico Leonido Zalokar za njihovo uspešno in inovativno delo uvrstili v naš projekt Uspešna Slovenija. Pohval pa si zagotovo ne zaslužijo pristojni na ministrstvih, ki bi se morali s to problematiko začeti ukvarjati že zdavnaj.

Nihče se ne ukvarja z nasilnimi otroki
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je namreč pred leti naročilo analizo, koliko je v Sloveniji otrok s hudimi motnjami vedenja in kako je zanje poskrbljeno. Pri analizi je sodelovalo več predstavnikov različnih zavodov po Sloveniji, in končni izsledki so resnično skrb vzbujajoči. Samo leta 2010 je bilo v evidencah 450 otrok in mladostnikov označenih kot nasilnih, tako do sebe kot do drugih.

Centri za socialno delo, vzgojni zavodi, mladinski domovi in varstveni centri pa so vsi v en glas izpostavljali, da zanje ni mogoče ustrezno poskrbeti, saj ni dovolj strokovnega kadra, ni konstruktivnega sodelovanja med pristojnimi resorji, dostopnost do storitev je regijsko slabo pokrita, postopki za nameščanje takih otrok so prepočasni, otroci pa so pogosto usmerjeni v neustrezne programe. Vse to je delno pogojeno tudi z neustrezno zakonodajo, za odpravljanje nekaterih pogostih motenj pri mladih pa sploh ni primernih skupin.

Takšni nasilni otroci in mladostniki zato pogosto ostanejo pred zaprtimi vrati. Izključujejo jih iz zavodov, šol, pedopsihiatrični oddelki jih zaradi nasilja ne sprejemajo. 12-, 13-letni otroci se tako lahko znajdejo na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov, kjer pa zaradi zakonskih določb tudi ne smejo ostati. Gre za začaran krog.

Vrsto let opozarjali, nato le dobili nekaj sredstev
"Vzgojni zavodi v Sloveniji spadajo pod resor ministrstva za izobraževanje, in to pomeni, da so v njih pedagogi in učitelji, ki nimajo zdravniških znanj. A pri otrocih, pri katerih so prisotne določene zdravstvene težave in motnje, pedagoški kader ne zaleže. Zato so vrsto let tudi moji predhodniki opozarjali odgovorne, da to ni ustrezna oskrba. Otroci so bili prikrajšani za zdravstveno obravnavo, še posebej tisti, ki imajo ob zdravstvenih težavah še agresivno, nasilno vedenje. Vedenjska motnja je duševna motnja, in če se z njo ukvarjajo zgolj učitelji in pedagogi, ne pa tudi zdravstveno osebje, ki se na to spozna in lahko predpiše kakšno medikametozno terapijo, se otrokom dela škoda. Ko enkrat odrastejo, pa so že kronični bolniki," pojasnjuje ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar.

Njenemu zavodu je uspelo narediti prvi korak h konkretnim rešitvam. Po dolgih letih opozarjanja pristojnih so le pridobili nekaj sredstev od zavoda za zdravstveno zavarovanje in vzpostavili pedagoško-zdravstveni model intenzivne obravnave otrok in mladostnikov. Na enem izmed oddelkov delata skupaj pedagoško in zdravstveno osebje. "Otroci so torej obravnavani na enem kraju, da se jih ne odpelje na psihiatrijo, ko so neobvladljivi. To je ta model, ki ga ima izključno Vzgojni zavod Planina na enem oddelku za največ pet otrok. A otrok, ki bi potrebovali takšno obravnavo, je po raziskavah že okoli 60," izpostavlja.

Za nasilnost tudi zdravstveni razlogi
Za nasilno vedenje otroka je po njenih besedah lahko več razlogov – od vzgoje, organskih nepravilnosti do duševnih motenj. "Če zdravstveni razlog ni izključen, ne moremo reči, ali je težava le vzgoja ali ne. Takšni otroci veljajo za poredne, a so to lahko bolezenski znaki. Vendar če niso diagnosticirani, tega ne moremo vedeti, zato lahko mislimo, da z njimi delamo na pravi način, a je v bistvu vse napačno."

Prav zato se zaposleni v Vzgojnem zavodu Planina ves čas izobražujejo. Tudi pedagogi imajo osvojena psihiatrična znanja, učijo se določenih veščin, prepoznave začetkov agresivnega vedenja. Ob tem se trudijo, da bi ob pedagoški in zdravstveni oskrbi varovancem nudili čim večjo domačnost. Otroci in mladostniki živijo sredi novejšega naselja v petih samostojnih hišah, razsejanih ob šoli in upravni stavbi na robu gozdička. Urnik je kot doma - vstajanje, higiena, prehrana, šola, vzgojitelji jih pričakajo s kosilom, skupaj pospravijo, nato imajo krožke, učenje, dejavnosti. "Težimo k temu, da poustvarimo domače okolje, da so vzgojitelji moški in ženske."

Urediti je treba otrokovo zunanje okolje
Zelo je pomembno, kako sodelujejo starši pri tej obravnavi, ali imajo otroci primerno socialno zaledje, sicer ga skupaj s socialnimi zavodi skušajo poiskati. "Treba je namreč urediti zunanje okolje, saj bodo ti otroci na koncu odšli od nas, in če se vrnejo v slabo okolje, nismo naredili ničesar." Organizirajo tudi skupno preživljanje koncev tedna s starši, čeprav za to ne dobijo dodatnih sredstev. "A ker vemo, da je to dobro, povabimo starše, nastanitvene kapacitete imamo. Skupaj z vzgojitelji se starši in otroci učijo komunikacije, reševanja prepirov in podobno."

Vzgojni zavod Planina se ves čas trudi svoje storitve dopolnjevati, izboljševati. "Radi bi uvedli poskusne – enotedenske – možnosti bivanja v zavodu, da bi lahko skupaj s socialnim centrom ocenili, ali je potrebno, da otrok gre v zavod. Vizij je ogromno, tudi pomoč šolam pri delu s takimi otroki. Odzivati se je treba na potrebe na terenu," poudarja ravnateljica.

Nepovezanost državnih institucij
Prav zato jo jezi, da se na državni ravni ta problematika obravnava izrazito ločeno – malo v zdravstvu, malo v šolstvu, malo v sociali. "Narediti bi morali model, ki bi te službe povezal in poskrbel za ažurnost informacij. Dokler se bo vsak resor grebel za sredstva in le za to, da bo z njimi razpolagal sam, ne bo pa v njihovih mislih interesa otroka, bomo tu, kjer smo."

Stanje na terenu je namreč alarmantno. Zalokarjeva je pred dnevi sodelovala tudi na kriznem sestanku, sklicanem na Mestni občini Ljubljana, na katerem so ravnatelji ljubljanskih osnovnih šol poudarjali, da je vse več nemirnih, agresivnih otrok, vendar z njimi ne znajo ravnati, otroci pa tudi niso primerno strokovno pregledani. "In to ni le ljubljanska težava. Menim, da imamo zato v Sloveniji velik problem," je dodala.

Ana Svenšek