Vrnitev samostojnega ministrstva za kulturo, ki jo nakazuje levosredinska koalicija, ne bo zadovoljila kulturnikov. Dovolj imajo grobih posegov v njihovo avtonomijo, ki so jih prakticirale tako leve kot desne vlade. O odstopu Jankovića kot ljubljanskega župana, o protestih, delitvah plena, imenovanega slovenska država, in razlogih, zakaj novi obrazi težko vstopajo v javni prostor, v intervjuju za Velikih 5 govori Goran Vojnović, avtor knjižnih uspešnic Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela ter režiser filmov Piran, Pirano in Čefurji raus, katerega premiera bo oktobra.
Pogovarjava se v petek popoldne. Videti je, da so se leve sile poenotile okrog tega, da bi bila lahko konstruktivna nezaupnica proti predsedniku vlade Janezu Janši izglasovana v sredo. Je to dobra novica za kulturnike?
Ne. Mislim, da se težave v slovenski kulturi ne začnejo in ne končajo z Janezom Janšo. Res je, da so se v tem mandatu določene težave potencirale, da so z združitvijo ministrstev nastale nove, da imamo ministra, ki vsekakor ni mnogo koristil kulturi in da se na področju filma z zadnjimi potezami kaže zelo močna želja po škodovanju temu področju. Če govorim konkretno: direktorju Viba filma Igorju Prodniku je jasno, da njegovi načrti z Vibo popolnoma ustrezajo tudi levi opciji, ki prihaja. Čeprav se zdi, da on prihaja z desne, bo v bistvu na tem položaju ostal dlje, kot bo ostal minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in se bo lahko z novim gospodarjem hitro dogovoril o potrebi po privatizaciji Vibe, ki so obstajale že prej.
V tem trenutku kaže, da se bo spet vrnilo samostojno kulturno ministrstvo. Tudi to ne bo pomirilo kulturnikov?
Da, vsekakor si vsi, ki smo zagovarjali samostojno ministrstvo, tega želimo, ampak to samo povrne stvari na začetek, na obdobje pred zadnjo vlado Janeza Janše. Ostali bodo številnimi sistemski problemi, ki smo jih imeli z nekdanjo ministrico Majdo Širco in njenim državnim sekretarjem Stojanom Pelkom, ki je prav tako kot Igor Prodnik navijal za privatizacijo Vibe. Gre za to, da na kulturnem področju avtonomija ni zagotovljena, da se neprestano vršijo grobi posegi v kulturno sfero in to, kot pri Igorju Prodniku, mimo pravilnikov, mimo zakonov in proti volji strokovne javnosti in velike večine kulturnikov. Ne gre samo za to, da vrnemo ministrstvo za kulturo. Škode, ki je bila storjena v 20 letih, ne bo mogoče odpraviti s tem enim aktom.
S čim pa bi se dalo popraviti napake? Je del odgovornosti tudi pri kulturnikih? Avtonomijo si moraš priboriti sam. Ali ljudje, ki so na določenih položajih, tudi malo kalkulirajo?
Vsi, ki so na določenih položajih, kalkulirajo. To je v človeški naravi. Problem je veliko širši. Pod ministri in predsedniki vlad imamo številne ljudi, ki njihove odločitve podprejo, da bi zaščitili svoj status in jim dajali legitimnost in težo. Ministri na ta način prenašajo svojo odgovornost na t. i. strokovne, posvetovalne komisije, ki ostanejo anonimne in ostanejo na ministrstvu, tudi ko minister odide. Ta sistem lahko deluje tudi zaradi tega, ker pod vsakim novim ministrom, državnim sekretarjem ostane kopica ljudi, ki podpira vse, kar si določeni minister zamisli. Zakaj bi bila ambicija nove oblasti zamenjati sistem, če je ta narejen tako, da vsaki novi politiki zelo ustreza, ker lahko prek tega sistema veliko laže posega v določeno sfero? To je naš problem. Kaj kulturniki lahko naredimo? Posvete, ki smo jih imeli na Viba filmu, bomo nadaljevali. Začeli smo artikulirati skupne interese. Če se bomo povezali kulturniki z različnih področji in jasno in glasno zahtevali avtonomijo, nas – če bomo le dovolj velika enotna množica – ne bo noben prihodnji minister mogel in smel tako ignorirati, kot nas je trenutni, pa na neki način tudi vsi dosedanji.
So se pa kulturniki precej angažirali na protestih, ki smo jim priča zadnjih nekaj mesecev. Kako gledate na proteste, kako jih doživljate? Ste se jih udeleževali?
Udeležil sem se protestov vsakič, ko sem bil v Sloveniji oziroma sem imel priložnost. V kolumnah sem nasprotoval nasilju in razmišljal v smeri, kaj po tistem, ko protesti dosežejo svoje prve učinke. To me je najbolj zanimalo. Zdelo se mi je izrazito napačna pot, da se vračamo nazaj, da se vrnemo v čas socializma. Super je, da imamo različna mnenja, različne poglede, ampak mislim, da smo dostikrat pri tem izrazito nerealni. Ena množica ljudi ima željo, da bi zrušila sistem. Ne smemo biti utopični, moramo se zavedati, da se nahajamo v majhni, mednarodno popolnoma nepomembni državi, da tega sistema mi tu ne moremo zrušiti in da je treba biti bolj realen, nekoliko pragmatičen in je treba razmišljati, kaj lahko pridobimo. Mislim, da je to Miljenko Jergović zelo dobro povedal: Naši nasprotniki se najbolj veselijo zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti.
Je potem nerealna zahteva, da se zamenja celotna politična elita? Kaj je treba spremeniti, kaj bi sami spremenili, če bi lahko?
Na žalost je. Ta politična elita je v 20 letih ustvarila neki prostor, v katerega je novim ljudem zelo težko vstopiti. Treba je biti zelo pogumen, veliko je treba žrtvovati, da vstopiš v ta prostor, ki so ga sestavili, in v njem nekaj dosežeš. Zaradi tega je nerealno pričakovati, da se bo našlo toliko kompetentnih ljudi, da se bo zamenjalo celotno elito, sploh če vemo, da se na to elito veže ogromno drugih ljudi, o katerih sem prej govoril. Vsi imajo svoje mreže, ki jih pletejo že dolgo časa, in vse to zamenjati - ne bo šlo zlahka.
Če bi šlo, bi bilo tudi v 90. letih zlahka presekati, pa smo videli, da ni. Kar od protestov lahko pričakujemo, je, da mogoče v delček te elite dobimo bolj zdrav del, mogoče v obliki nove stranke, nove civilne družbe, novih javnih obrazov, novega načina delovanja, ki bi ga vsilili določenim obrazom na današnji politični sceni. S tem, da nekaj od tega, kar je najbolj škodljivo, sovražno, izgubimo in dosežemo nekatere nove zakone, ki bi mogoče ta sistem malenkost izboljšale. Treba je biti realen, treba je iti s politiko majhnih korakov. Vsaka izboljšava je dobrodošla, ker ni realno enostavno pričakovati, da bomo čez noč spremenili, kar se je 20 in več let gradilo. Imamo še vedno ostanke prejšnjega sistema, ki se niso razgradili in ki so jih novi oblastniki, tako levi kot desni, pograbili. To je tisto, kar mene, ko spremljam optimistične pozive k revoluciji in rušenju sistemu, dela skeptika. Temu rečem, da poskušam biti realen.
Ali so se najbolj uspešni kulturniki dovolj izpostavili? Določena imena pogrešam, mogoče so že prišli na proteste, a jih ni bilo med govorniki? Zdi se, da tudi oni tipajo teren …
Mislim, da se je izpostavilo veliko ljudi. To se mi zdi ena boljših stvari, da so protesti ljudi povlekli iz njihove anonimnosti. Vseeno smo dobili malo širši nabor ljudi, ki je spregovoril. Seveda, v tak sovražni prostor, ki smo ga ustvarili, je težko vstopiti, tudi če vstopaš kot komentator, kot neka nova osebnost. Problem, je da je vsak od nas hotel točno določene, ki se potem niso odločili spregovoriti. Moramo pustiti vsakemu posamezniku njegovo pravico, da se oglasi ali pa ne. Veseli moramo biti tistih, ki so se oglasili. Veliko mladih se je oglasilo, kar je v redu. Ni v redu, da so še vedno vodili glavno besedo starejši. Kar naenkrat je bil glavni govornik gospod, ki je nedavno praznoval 80-letnico, za katero mu seveda močno čestitam in mislim, da je super.
Najbrž imate v mislih predsednika Društva slovenskih pisateljev (DSP) Vena Tauferja. Oni so se precej aktivirali, mogoče tudi obujajo spomine na mlada ali zrela leta, želijo biti povezovalec. Kje pa ste mladi pisatelji? Ste bili izrinjeni?
Nismo bili izrinjeni, mislim, da samo ni tako močne pisateljske generacije, ki bi to prevzela. To ne velja samo za kulturnike. Naša celotna družba ima zelo velike probleme z vstopom mladih. To ne velja samo v medijih. Konec 80., 90- let je vstopila močna generacija, ki je danes na oblasti. Vstopali so, ko so bili stari 25, 28, 30 let, zasedli so vodilne položaje v javnih podjetjih, politiki. Danes govorimo o moji generaciji, tega je manj, niso izraziti, ne nastopajo močno, ker vstopajo v teritorij, kjer ne vidijo svojih vrstnikov. Kdor koli se pojavi, je obkrožen z ljudmi, ki so močnejši zaradi svojih izkušenj in kilometrine, in je zelo težko. To je problem, ki pa ni od včeraj.
Če bo vse šlo tako, kot kaže, utegne biti v sredo za novo mandatarko izvoljena Alenka Bratušek, prva ženska na tako visokem položaju v državi. So zadeve tako slabe, da bo politika dovolila celo ženski upravljati državo?
Žalostno je, da smo mogli priti tako daleč, da je na neki način zgodovinski dogodek posledica takšnih igric. Škoda, da nismo dobili ženske na vodilnem položaju v državi na drug način in bi ga lahko primerno temu obravnavali, ga pozdravili in bili kot državljani zadovoljni. To je prelomnica, govoriva pogojno, ampak, če se bo zgodilo - to ni tako nepomembno in nedolžno. Res obžalujem, da se to ni pripetilo na drugačen način, da nismo tega izbrali na volitvah.
To se je pripetilo, ker je bil Zoran Janković po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) prisiljen v umik; podal je bianko odstopno izjavo, ki je bila zadostna za veljake levo-sredinske koalicije. Je zadostna tudi za Ljubljančane? Ali je čas, da se tudi Ljubljančani zahvalijo Jankoviću?
Ta čas je bil takoj po objavi poročila KPK-ja. Tu se nimamo kaj pogovarjati, posloviti bi se morala tako Janković kot Janša. Zdelo se mi je tako absurdno, da se o tem sploh pogovarjamo. Vsak po poročilu takšne komisije odstopi. Če gospod Janković potem dokaže, da je nedolžen, lahko spet kandidira in nedvomno ima možnosti, da ga ponovno Ljubljančani izvolijo za svojega župana. Mislim, da je to popolnoma samoumevno.
Kako gledate na fenomen Jankovića? Imamo poslovneža, ki je zmagal na volitvah v Ljubljani, bil je precej uspešen, in Ljubljančani mu niso zamerili, da ni etnični Slovenec, je pač priseljenec, ki je celo potem zmagal na parlamentarnih volitvah. Samo to, da je srbske narodnosti, ni bil minus v tem kontekstu.
Gospod Janković nikoli ni zares trdil, da je srbske narodnosti. On se ni, kolikor jaz vem, nikoli zares izrekel za Srba. On ima seveda srbske korenine, je rojen v Srbiji, njegova mama je Slovenka, odraščal je v Sloveniji. Srbsko narodnost njemu pripisujejo zaradi njegovega imena, in ne vem, če je to pošteno. Seveda to, da je bil nekdo, ki se piše Janković, izvoljen za župana, je zame v kontekstu družbe pozitivno; da torej živim v mestu, ki gleda druge stvari in ne postavlja na prvo mesto, kaj bi kdo moral biti po narodnosti, kakšne korenine bi moral imeti in kje je bil rojen. To je nekaj pozitivnega, tako kot bo – če bomo dobili žensko za premierko – pozitiven premik. Če bi jo izvolili.
Janković pa je produkt določene zgodovine Ljubljane. Dva, trije mandati pred tem so bili zaznamovani s popolno stagnacijo, zapuščenostjo mesta, s številnimi propadlimi projekti. V njem so Ljubljančani videli človeka, ki bi lahko zavoženo Ljubljano lahko premaknil. Ko avto obtiči v blatu, potrebuješ silaka, ki bo zavihal rokave in ga potegnil ven. Ko je avto na cesti, lahko na plin pritiska tudi gospa v večerni obleki. V tem smislu je bila njegova zmaga logična. Ljubljano je premaknil z mrtve točke. Deli njegovega funkcioniranja še danes ostajajo dokaj pozitivni, v nekatere stvari se ni vmešaval in so delovale avtonomno, je pa res, da je bilo z leti še toliko poročil in dokazov o njegovih malverzacijah, da je to vedno večji problem.
Je mogoče biti uspešen Neslovenec v Sloveniji, to vas sprašujem kot avtorja uspešnice Čefurji raus?
Je, imamo veliko primerov, je mogoče biti uspešen na različnih področjih. Določeni ljudje aktivno izražajo neslovenskost, drugi malo manj, mislim, da ta možnost obstaja.
Strasti so se umirile ali so šle na drugo polje?
Šle so na drugo polje. Pri nas politika zelo vpliva na to, kam gre fokus nestrpnosti, negativizma. Določene teme, ki so spodbujale največ strasti, se rešujejo: izbrisani, gradnja džamije, odnosi s Hrvaško. Nazadnje so bili na udaru pripadniki istospolne skupnosti. Trenutno se je vsa ta sovražnost in nestrpnost preusmerila na ideološko polje beli-rdeči, naši-vaši, levi-desni. V tem smislu smo že vsi na neki način manjšina in vsak, ki je že malo drugačen in izstopa, je že sovražnik. Mogoče je malo boljše za čefurje, malo slabše pa za vse druge.
Mogoče tudi zaradi tega, ker Slovenci, vsaj tisti, ki imajo možnost javno govoriti, priznavajo, da Slovenijo prehitevajo, denimo, Hrvaška, protesti delno spominjajo Srbijo (miting-kontramiting, protesti 9. marca), celo Bolgarija je postala zgled, ko je njihov premier odstopil, ker ni mogel gledati ograje, ki je parlament varovala pred protestniki. Mogoče je spet v ospredju zavedanje, da so vsi, ki so bili del Jugoslavije, enake miselnosti?
Enostavno nas je po 20 letih kriza prisilila, da smo se zavedali, da ni bilo vse tako zgledno. Zdaj nas je situacija v svetu prisilila, da rešujemo probleme za nazaj, da razkopavamo, kje je kakšen denar. To pa vse ustvarja napetosti za tiste, ki so za to odgovorni, kar pripelje avtomatsko do politične krize. Mislim, da nikomur ni v interesu, da bi se dejansko razčistilo: kaj, kdo, zakaj, od kdaj je ustvaril to luknjo. Eni pravijo, da so desni, drugi, da so levi, in vsi v tej patpoziciji tičimo, čeprav mislim, da je državljanom, predvsem tistim, ki se zbirajo na protestih, jasno, da so krivi na ta način sodeloval, in da so si ta plen, ki se mu reče slovenska država, pridno delili 20 let.
So slava, moč, denar in oblast lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom, poštenjem?
Mogoče za koga. Taki, ki mislijo, da to gre, gredo pri nas v politiko. Ko bodo šli v politiko tudi takšni, ki mislijo, da to ne gre skupaj oziroma da se tega nekako znebijo, čeprav gredo v politiko, mogoče nam bo malo bolje. Dejansko je tako, da nas zgodovina uči, da vsaki družbi na površje priplavajo ljudje, ki imajo ambicije po moči, po oblasti, da ne glede na to, v kakšnem sistemu živimo, lezejo gor tisti, ki imajo po tem potrebo. Tisti, ki imajo potrebo po solidarnosti, ne lezejo na vrh, ker nimajo potrebe, da bi bili nad vsemi. Če bi mi imeli danes še vedno komunistično partijo, bi pač na njenih vodilnih položajih gledali iste ljudi, ki jih danes gledamo v parlamentu.
Danes imamo pet komunističnih partij …
Da, oziroma imamo eno, ki se je za potrebe tega sistema razdelila na pet različnih strank. To je v človeški naravi.
V človeški naravi ali v naravi ljudi s tega območja?
Tako je povsod, tudi v zahodni Evropi. Predvsem v severnih državah jim je uspelo zakonsko postaviti stvari drugače, ljudje drugače reagirajo, in so jih nekako zaščitili pred oblastniki. V sistemu gre samo zato – kako zamejiti oblastnike, da bodo kljub vsemu delovali vsaj malo v interesu množice. Pričakovati, da bomo dobili razsvetljence, ki se bodo omejevali sami od sebe, ne da bi jih zakoni omejevali …, tega ni dočakal noben narod v nobenem sistemu nikoli na tem svetu. Pozicija moči privablja določen tip ljudi, pozicija moči iz teh ljudi dela oblastnike.
Kako živite kot pisatelj, režiser, se da od umetnosti živeti? Imate s. p.?
Moram reči, da nimam težav. Tudi ko hodim na proteste, ne protestiram zase. To ne bi bilo pošteno. V svetu sem videl ogromno ljudi, ki jim je zelo slabše, kot je meni, tudi v Sloveniji. Če bi protestiral zase, bi se mi to zdelo zelo hinavsko. S tem, kar imam, sem zadovoljen. Moram poudariti, da ne živim samo od umetnosti, od tega bi težko preživel. Delam še druge stvari, pišem za medije, režiram tudi stvari, ki niso umetnost, počnem zelo različne stvari, zato lahko preživim. Potem se da. Je pa res, da moji številni kolegi živijo težko.
Še vedno, denimo, čakamo na del izplačila ministrstva za naše delo v lanskem letu; plačila so zamujala, mnogi so že bili na robu eksistence, pri čemer so delali vsak dan po 12-14 ur. Ko hodim na proteste, protestiram bolj za druge kot zase. To se mi zdi poanta. Moramo reagirati, preden pride problem potrkat na naša vrata. Ne da prepuščamo lačnim ljudem: Pojdite na Prešernov trg in borite se sami zase, ne, pojdimo mi vsi, da tisti lačni ne bodo več lačni. S tega stališča se mi zdi vredno boriti.
V kateri fazi je film Čefurji raus?
Čisto pred koncem montaže smo. Premiera bo oktobra v Sloveniji, film bomo končali pred poletjem in upamo, da ga bomo nekje poleti prikazali na kakšnem od festivalov. Film bo tudi marsikaterega bralca knjige presenetil. Upal bi si reči, da v pozitivnem smislu. Gotovo ne bo takšen, kot se pričakuje.
Kaj potem? Nov film ali nova knjiga?
Posnel sem dva filma skoraj zapored, zato si nekako želim krajšega odmora, ne vleče me v novo zgodbo. Mogoče bom prej sodeloval pri kakšnem scenariju, kot bi se lotil režije. Ukvarjanje s filmom je kar naporno, ogromno časa in energije vzame, sploh v trenutnih razmerah.
Katere druge teme, poleg identitete, mladostnikov vas privlačijo?
Trenutno me zelo zanimajo različni sistemi in človek v različnih sistemih. To so stvari, ki jih ne moreš niti predvideti. Verjetno bom sledili temu, vedno sem sledil svojemu življenju in interesom v nekem trenutku.
Absolutna avtentičnost.
Drugače ne znam.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje