Sem generacija iz stare Jugoslavije, ko še ni bilo interneta, manj je bilo informacij, po lokalih se nismo pogovarjali o politiki, ampak nagonsko o vsakdanjem življenju, družil nas je eros, lepe stvari. Po letu 1991 pa nas je prevzel tanatos. Na dan so začele prihajati stvari, da se je vse, kar je bilo skrito, manifestiralo skozi moč, denar in oblast. Boj za oblast je bil tako krut, da so medije preplavili ljudi, ki si tega boja želijo. Leta 1991 na vodilna mesta nismo dobili ljudi, ki bi jih določili kot narod. V osnovni šoli se ne javi učenec in reče: »Jaz sem Tone in bi rad bil predsednik razreda.« ampak otroci rečejo: »Jože nas bo zastopal, ker je dober človek.« Mi pa smo po osamosvojitvi dobili negativno selekcijo vodilnih, in to samo tiste, ki sta jih privlačila slava in oblast.
Osamosvojitev Slovenije je bilo najbolj častno, ponosno in ugledno dejanje v naši zgodovini. A takoj po njem je intelektualcem postalo jasno, da so se ugled, ponos in čast spremenili v pohlep, denar in oblast. Pojavile so se težave lastninjenja, denacionalizacije, vsak je dobil možnost, da postane menedžer. Ljudje so hrepeneli po kapitalizmu, pri tem pa se niso zavedali, da se mora dober kapitalist truditi, da bo zadovoljil delavce. Pri nas so se vodilni ljudje, predvsem politiki in menedžerji, odslojili od naroda, državo so vzeli kot plen. Najbolj tragično pa je, da ljudje teh vodilnih niso prepoznali kot plenilcev, ampak so občudovali njihovo moč. Tako imamo zdaj volivce, ki vodilne občudujejo. Kje se to dokazuje? Skozi medije. Berejo in manifestirajo se samo slabe novice.
Ljudje srednje in starejše generacije so preveč otopeli in se ne morejo upreti nekomu, ki jih izkorišča, ker občudujejo njegovo oblast, denar in moč. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so indiferentni, ki živijo tukaj, ker so se tukaj rodili, ne želijo pa se ukvarjati s stanjem v državi. Akademska sfera je povsem zatajila. Niso se dovolj oglašali, niso bili dovolj agresivni, da bi njihov glas prišel do ljudi.
Mlada generacija pa o stanju niti ne razmišlja, stvari se jim tako gabijo, da se od njih distancirajo. To je narobe. Mladi morajo biti angažirani, do starejše generacije ne smejo imeti niti odpora niti lažnega spoštovanja, ampak se morajo zavedati, da so sami tisti, ki lahko krojijo svojo usodo. A namesto teh razmislekov, se morajo zdaj pri nas ukvarjati zgolj z lastnim preživetjem, z nizkimi plačili na avtorsko pogodbo, ki pokrijejo le to, da imajo kaj jesti in kje spati. Zaskrbljujoče je, da v splošni javnosti počasi postaja sprejemljivo, da je dovolj imeti le to.
Iz komunizma smo odšli, ker nas je v prejšnjem režimu težilo. Odšli smo s častjo, ugledno, dostojanstveno, ponosno in z veliko mero poštenja. Zdaj pa so se stvari obrnile za 180 stopinj. Govorimo o poštenju, dogaja pa se pohlep. To je razlika dveh potencialov in v elektrotehniki ta razlika dveh potencialov ustvarja napetost. V Sloveniji prav tako vlada napetost. Ta pa lahko povzroči kratek stik.
Ali so ti parametri: slava, moč, oblast, denar in vpliv v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Če niso, če so izključujoči, potem bomo začeli govoriti o normalnosti in legalnosti tega, kar se danes dogaja v gospodarstvu in politiki. Mlada generacija, ki bo ugotovila, da mora za uspeh biti najslabša ter odrekati altruizem, empatijo, bo to vnesla tudi v regulativo in se s tem zaščitila. Legalizirali bodo, da je nekaj povsem normalnega jemati drugemu, da imaš sam več.
Če pa še vedno v ljudeh obstajajo dostojanstvo, čast, ugled, ponos in poštenje, potem pa je na tem treba graditi. To iskrico, ki je zdaj zamrla, je treba vzplameneti. Vzplamenimo pa jo lahko tako, da o tem pišemo, da damo prostor ljudem in njihovim mnenjem. Da na naslovnicah ne bodo le tisti, ki poosebljajo slabo stran življenja.