Politika nima načrta dolgoročnega razvoja naše države, je prepričan sociolog Primož Krašovec. Meni, da bi se morali osredotočiti na to, kako si z gospodarstvom zagotoviti dobro življenje, ne pa obratno.

Mladi doktor sociologije in član Delavsko-punkerske univerze pozorno ter kritično spremlja tokove, spremembe in smernice, ki jih slovenska in evropska politika ubirata na ekonomskem in družbenem področju. Te kot samostojni raziskovalec občuti tudi na svojih ramenih. Če želimo, da se situacija popravi, bi po njegovem morali radikalno spremeniti naše prioritete in se iz družbe, ki se za oživljanje produktivnega dela sprijazni z nižanjem socialnih standardov, spremeniti v družbo, kjer bo gospodarstvo predstavljalo podlago za dostojno življenje.

Če se najprej ozreva na zadnjih 20 let, odkar smo samostojna država. Od vzpostavljanja svojega gospodarstva, oblikovanja družbe na demokratičnih temeljih, naraščajoče blaginje, mednarodnih povezav … in zdaj do gospodarske krize, ki se je razširila v politično krizo, in vse bolj se zdi, da tudi nekakšno duhovno krizo. Vi ste mladi, neobremenjeni s preteklostjo. Kakšen je vaš pogled na razvoj samostojne slovenske države in družbe?
Krizni razvoj bi morali datirati že veliko prej in gledati obdobje v 90-ih kot začasno vmesno obdobje. Sam bi krizo datiral že v Jugoslavijo v 70. leta, ko pride do zaostrene situacije predvsem v državah, ki so temeljile na težki industriji, kar je bila celotna Vzhodna Evropa. Ob enem je njihova politična legitimnost temeljila prav na zagotavljanju standarda, polni zaposlenosti. Tako se znajdejo v težavni situaciji , ki jo rešujejo s pospešenim zunanjim zadolževanjem. Pojavijo se hiperinflacija, rast zadolženosti in obiski Mednarodnega finančnega sklada ter posledično varčevanje, prva odpuščanja, tudi v javnem sektorju. To še posebej v socialistični državi delegitimizira cel sistem, ki temelji na premisi, da bo vsem zagotavljal dostojno delo. Pride do zasuka k nacionalizmu in pozneje do etnične vojne. V 90. letih se po prvem šoku zaradi izgube jugoslovanskega trga reorientiramo v lahko industrijo, uniči se težka industrija in reorganizira industrijska podjetja, ki postanejo podizvajalci zahodnih podjetij. Če upoštevamo, da Slovenija ni imela uničujoče vojne in da je vodila zmerno, socialdemokratsko politiko, je bilo stanje veliko boljše kot v drugih postsocialističnih državah. Takrat je Slovenija veljala za zgodbo o uspehu, a je bilo to le neko vmesno obdobje. Pospešene težave se začnejo pojavljati s pristopom k EU-ju in z uvozom evra se ta zgodba zaključi. Sledi prehod na gradbeništvo kot paradno panogo. Vsi vemo, da se je to izkazalo za zelo tvegano in zdaj tudi neuspešno. Smo v fazi, ko nimamo produktivne baze, vrednost, ki se tukaj ustvarja, ne more zadovoljevati visokih pričakovanj ljudi glede socialnih storitev. Zaradi napačne razvojne politike je situacija brezizhodna. Vsi drugi problemi iz 80. let se znova pojavljajo, razen hiperinflacije, ki jo zadržuje Evropska centralna banka. V porastu so skrajno desničarske ideje, za zdaj še v blagi obliki s pozivi k domoljubju, a zametki mračne zgodovine so tukaj.

Kje smo torej kot družba zgrešili v tem času? Smo vzpostavili temelje, na katerih lahko naprej gradimo socialno državo?
Težko vprašanje, ker je težko oceniti, kje je Slovenija. Ves čas je bila vpeta v večje zgodbe. Obdobje, ko lahko govorimo o popolnoma avtonomnem družbenem in ekonomskem razvoju, je bil zelo kratko. Definitivno je težava internacionalna in Slovenija je ne more razrešiti sama. Po mojem mnenju je problem vseh vlad, da poskušajo prodajati večinoma fiktivne ideje – kot je bila ta o gradbeništvu, govorijo o Sloveniji kot Silicijevi dolini, družbi znanja – kot da bi se Slovenija lahko dvignila na način barona Munchausna , da bi torej sama sebe povlekla za lase. Nova družbena gibanja, ki opozarjajo na to, se mednarodno povezujejo. Tudi večina kritičnih ekonomistov, ki ne zagovarja liberalne šole, opozarja, da lahko boj za novo Evropo pride le s povezovanjem. Ena možnost, ki je obstajala v 90. letih, je ta, da se povežejo vzhodnoevropske države in skupaj ublažijo šoke prilagajanja. A elite teh držav so egoistično skušale konkurirati ena drugi. To jih je uničilo. Dolgoročno pa ima več smisla povezovanje držav, ki so si podobne. Zdajšnja evropska povezava je pokazala, da močnejše države le izkoriščajo šibkejše.

Se vam zdi, da ima politika postavljen tak dolgoročni načrt ali le blaži trenutni položaj?
Bojim se, da nima načrta. Dokumenti, ki jih vidimo, so le skupek nevzdržnih floskul, ki po navadi temeljijo na slabih prevodih dokumentov Evropske unije. Tako na primer Evropska komisija izda strategijo Evropa leta 2020 in potem vse stranke to površno prevedejo ter se nekatere ključne besedne zveze začnejo pojavljati v njihovih dokumentih. Stranke svojo odgovornost prelagajo na EU s pojasnili, da so to močne in uspešne države, v telesih Unije pa so pametni strokovnjaki, ki nam bodo povedli, kako moramo živeti. Po drugi strani pa se pred lastnimi državljani nato sklicujejo na zaveze EU-ja in kazni, ki nas čakajo. Ves čas igrajo dvojno igro. Pred komisijo niti ne poskušajo predlagati lastne razvojne politike, pred ljudstvom pa se izgovarjajo na pritisk nadnacionalnih institucij.

Smo kot družba in država na razpotju, ko se moramo odločiti, v katero smer želimo zapeljati razvoj?
Da, definitivno. Podizvajalski model navezanosti na Zahod se je v večini obrobnih članic EU-ja izkazal za nevzdržen, da ne more ponuditi blaginje. Tudi na političnem področju je treba razmišljati, kako naprej. V Grčiji in Španiji smo priča novim levičarskim strankam, ki pa svojih idej in programov ne morejo uresničevati zaradi avtoritarne, tehnokratske zasnove EU-ja, kjer ljudje, ki na svoj položaj v Evropski komisiji in Evropski centralni banki niso izvoljeni, odrejajo makroekonomske parametre, ki se jih morajo držati vse države. To koristi političnim elitam v najmočnejših državah in evropski birokraciji, ne pa ljudstvom. Zato so potrebne politične inovacije, ki bi omogočile, da se uveljavijo nove ideje. Menim, da je neoliberalna zgodba bankrotirala. Alternativnih programov ne manjka, problem je realna politična moč.

Zdi se, da pri nas ni slišati teh novih idej. Zakaj so akademiki, izobraženi, ki bi naj bili nosilci novih idej, utišani oziroma so sami tiho?
Niso čisto vsi. Razen svetlih izjem , je to težava ekonomije kot vede, ki nima več klasične polemičnosti, ampak je od 50. let dalje postala najbolj enoumna od humanističnih in družboslovnih ved. Vprašanje je, ali obstajajo institucije in mediji, kjer bi se lahko uveljavile alternativne ideje. Pri nas so še v zametku. V drugih disciplinah pa se mi zdi, da so pozabili na kritični naboj, ki so ga pridobili s študentskimi prevrati v 60. in 70. letih. Veliko se govori o družbeni odgovornosti univerze, a le o tem, da mora postaviti neke slabe strokovnjake in da naj se prilagaja razmeram na trgu delovne sile. Že dolgo ne ponuja več alternativ, deloma zaradi institucionalne inercije, deloma zaradi klientalizma in oportunizma. Deloma pa tudi zato, ker ljudje brez kakršnih koli trenj prehajajo s profesorskih na ministrska mesta in nazaj, povezave med akademsko strujo in politiko so tako dokaj močne. Vse večji problem predstavljajo raziskovalne sfere, ki so odvisne od evropskih sredstev in projektov, kjer so roki zelo kruti, komunikacija pa poteka enosmerno. Tudi raziskave, ki bi potencialno lahko bile kritične, imajo zelo strogo odmerjene parametre, in ni prostora za kritične komentarje. Izgovor za to je, da bi bile posamezne nacionalne raziskave med seboj primerljive. Tudi ta razgradnja raziskovalne avtonomije in čedalje bolj hierarhičen pristop ima vpliv na to, da iz akademske sfere ne pride dovolj kritičnih glasov.

Glede na zdajšnji načrt varčevanja v državi se znižujejo stroški tudi za visoko šolstvo, nove raziskave in posledično mlade raziskovalce. Kaj lahko to prinese?
Ukrepi so zelo nenavadni. Politiko Evropske unije lahko kritiziramo kot preveč liberalno, antisocialno, usmerjeno k razgrajanju tistega, čemur smo včasih z občudovanjem rekli evropski socialni model. Nenavadno pa je, da je trenutna vlada pri tem bolj papeška od papeža. Čeprav Evropska komisija sama poudarja, naj bodo vlaganja predvsem v visoko šolstvo in znanost izvzeta iz varčevalnih ukrepov, ker je tukaj zaloga za kasnejši razvoj, pri nas režejo tudi na tem področju. Če se postavimo na stališče kapitala, torej kaj potrebuje kapitalistična družba za produkcijo in rast in razvoj, je to samomorilsko. Če se postavimo na stališče ljudi, ki delajo na univerzi, pa je že ta prva paradigma problematična, saj pomeni poseg v raziskovalno avtonomijo. Odkritja – ne glede na to, ali so gospodarstvu uporabna, ali pa imajo teoretsko vrednost – so vedno kontingentna, ne da se jih izsiliti. Ne da se mehansko predvideti in kontrolirati odkritij, odkritje pa je pri znanosti ključno. Če se odpušča visokošolske učitelje in znanstvenike, če ni najemanja novih raziskovalcev, ni denarja za laboratorijsko opremo, če se zmanjšuje sredstva za bazične raziskave, potem tudi ni odkritij, ni napredka, ni potencialno zanimivih stvari za gospodarstvo.

Vse bolj se krčijo tudi socialne pravice – ukinjajo se olajšave, zmanjšujejo nadomestila. Menite, da nam bo te izgubljene pravice po koncu krize uspelo dobiti nazaj ali bomo sprijaznjeni, da socialne države skoraj ne bo več?
Sedanja politika poudarja samo prihodke in znižuje odhodke – dostopnost do socialnih transferjev, zmanjšujejo se pokojnine, ki se plačujejo iz proračuna, napovedujejo se nižanja plač v javnem sektorju. Znižujejo odhodke, ničesar pa ni na prihodkovni strani. Argumentacija, da če zvišamo davke, bodo pobegnili vsi investitorji, ne vzdrži. Če bi to bilo res, potem Švedska ne bi imela nobene industrije, vemo pa, da je ena najbolj industrijsko razvitih držav v Evropi. Morali bi obrniti prioritete. Zdaj poskušajo ponovno spodbuditi gospodarstvo, da bi morda še lahko imeli neke socialne pravice. Po mojem mnenju bi morali prekiniti to paradigmo in logiko obrniti: kakšen tip gospodarstva, način organizacije industrije, mehanizme družbene redistribucije potrebujemo, da bo vsem omogočeno dostojno življenje, da bodo vsi lahko prišli do stanovanja, izobrazbe, zdravljenja. Začenjamo iz obupnih poskusov umetnega oživljanja gospodarstva in upamo, da bo kaj ostalo, če ne, pa tudi prav. Potreben je radikalen obrat – produktivni del mora biti pogoj za dobro življenje, in ne obratno, da se dostojno življenje reže, da bi spodbudili gospodarstvo.