v pozitivnem zagonu razlagata Andrej Zupanec in Luka Cimprič, avtorja koncepta gledališke videoigre.
Ebola je primer multimedijske interaktivne gledališke videoigre, ki se lahko konča na kar osem različnih načinov. Ko zgodba pride do določene točke, kjer je na voljo več možnosti, igralci otrpnejo in občinstvo ima na voljo 15 sekund, da izbere eno od možnosti (po navadi dve ali tri). Tista, za katero odloči večina, se uprizori na odru. Kljub številnim sodobnim konceptom, ki se pojavljajo v gledališčih, takšnega v Sloveniji še ni bilo. Posebej za to igro, Ebola show, je bila razvita tudi aplikacija za pametne telefone in tablice. Zadeva pa je dejansko zelo preprosta za uporabo. Ko se gledalci namestijo na svoje sedeže, se povežejo na WiFi-omrežje in ob ključnih trenutkih izbirajo med možnostmi, za katere želijo, da se zgodijo v predstavi.
Ideja po vzoru videoigre GTA
"Spomnim se, da je bilo neko obdobje, ki bi mu lahko rekli kar manija muzikalov. Smo že razmišljali, da bi naredili muzikal GTA - da bi dobili pravzaprav muzikal po igrici. Potem pa smo razmišljali dalje ... kako bi bili še bolj inovativni, drugačni. In rodila se je ideja o Eboli. O tej tematiki se je tako ali tako precej govorilo. In vprašali smo se, zakaj ne bi naredili gledališke videoigre, kriminalke o eboli," se spominja prvih "izbruhov" in idej soavtor in scenarist predstave, sicer pa igralec Luka Cimprič.
Scenarij, ki ima kar 103 strani, je Luka napisal skupaj z dramaturgom Andrejem Zupancem: "Ideja se je vlekla kar nekaj časa, potem pa sva z Lukom to res realizirala. Posamezne dialoge smo pa potem s celotno ekipo dodelali. Nekakšen primanjkljaj je bil v gledališču po mojem mnenju. Želela sva si, da bi ljudje imeli vpliv na zgodbo. Zanimal naju je koncept režije gledalca, se pravi, kaj dodatnega lahko gledalcu še ponudim kot le golo igro na odru. Da bi ljudje prišli v gledališče po to celostno izkušnjo. Ali pa zato, ker kje drugje tega ne bi dobili. Se mi zdi, da smo lepo skupno celoto ustvarili."
Malce spominja na improligo?
Luka Cimprič: "Mogoče! Ampak pri improligi igralci pobirajo od občinstva ideje, kaj bodo dejansko zaigrali. Tukaj pa je zgodba že usmerjena. Scenarij je jasen. Le možnosti je več. Vedno v zgodbi, ko pridemo do določene točke, je razdvojitev na tri ali štiri prizore. V okviru teh možnosti, potem ko gledalci določijo, v katero smer gre zgodba, ni več improvizacije."
V sami igri se nista odločila, da bi sodelovala kot igralca?
Andrej Zupanec: "Bom diplomatski in bom rekel, da so nekatere skrite sobane tako kot v teh pravih igrah. Tam se mogoče lahko kaj zgodi, da tudi jaz sodelujem, ampak ni pa to tako bistveno in v ospredju."
Luka Cimoprič: "Da, jaz kot soscenarist in sorežiser imam ta Hitchcockov moment, da se pojavim v zelo majhni vlogi. Sicer ne v živo na odru, sem pa na platnu. Sem prisoten v glavnem. Mikrovlogico imam."
Katarina Čas: (tudi) najboljša prijateljica trupla
Glavno vlogo igra voditelj kviza Vem! na TV Slovenija Anže Zevnik - Zele. Kot detektiv oziroma inšpektor Sove Peter Perčič poskuša razrešiti vse primere, seveda pa tudi primer ebole v Ljubljani. Katarina Čas se preizkusi v kar treh vlogah (medicinske sestre, policistke, najboljše prijateljice trupla). Vid Valič je najbolj dejaven, saj mu je dodeljenih kar pet vlog (redar, natakar, raznašalec pic, diler ...), Vid Klemenc malce zaostaja s štirimi.
Anže Zevnik, ki igra Agenta Sove, Petra Perčiča
"Veliko prizorov še nismo odigrali. Mi je pa v veliko čast, da lahko Katarini Čas podarim poljub, rožo ali jo "skenslam". Skenslal sem jo že, poljub sem ji tudi že dal, rože pa še ne. Kaj se dogaja z ljudmi, da ne marajo romantike? Kam je šla romantika, to se resno sprašujem. Pa tako lepa je ta roža. Do zdaj smo odigrali štiri konce od osmih."
Vsak prizor ima od tri do pet različic, zgodba ponuja osem različnih koncev, glavni igralec ima tri življenja in šest nabojev. In če ga občinstvo tako usmeri, lahko izgubi življenje. Če pa izgubi vsa tri življenja, je "game over" in ga odnesejo z odra. V primeru identičnih glasov pri dveh možnostih se glasovanje ponovi. Osnovna zgodba: agent Sove Peter Perčič raziskuje primer novega izbruha ebole v Ljubljani (Metelkova, Klinični center, železniška postaja, temačni bari). Edina sled je truplo, okuženo z ebolo. Boste ravnali etično ali vzeli zakon v svoje roke in morda plačali celo z lastno krvjo, da razkrinkate zarotniški labirint pohlepnih spletkarjev in ustavite širjenje smrtonosnega virusa?
Vid Valič: "Zadaj je zelo kaotično!
"Čakamo do zadnjega trenutka. S Katarino sva v zaodrju vedno napol oblečena za eno možnost, napol za drugo. Velikokrat se je zgodilo, da gre sicer po ustaljenem, nekako pričakovanem vzorcu. Velikokrat pa seveda ne. Gre za demokratično glasovanje in ljudje znajo zelo presenetiti; tako da potem imam približno eno minuto in moram vse spremeniti. Sem npr. natakar ali redar. Zanimivo je. Od vseh petih vlog, ki jih igram, mi je najbolj odbita vloga dilerja - ker je takšen agresiven paranoik. Boji se, da ga bodo odkrili, hkrati je vesel, ker bo nekaj prodal. Skratka, je taka odštekana vloga, ki mi sicer ni pisana na kožo. Nisem mogel niti intuitivno delati. Moral sem res najti posebne možnosti, kako bi izpeljal ta karakter. Druga vloga, ki pa mi je zabavna, je Bobi. Natakar, ki razdira šale, ampak niso smešne. Ta je pa najboljša. Jaz kot stand-up komik se seveda trudim, da govorim šale, ki so smešne, tukaj pa on govori protišale. Zaradi tega je še toliko zabavneje. Ni smešna šala, ki jo pove, ampak je smešen on. To, da lahko igram hkrati več vlog, mi je v bistvu res izziv. Če imaš eno vlogo, je drugače. Se res posvetiš tej vlogi, razvijaš ta karakter. Če imaš več vlog, imaš sicer malce manj dela. Besedila ni toliko, ampak je pa glavni izziv to, da je vsaka vloga popolnoma drugačna."
Katarina Čas: "Sem bejba z Metelkove!"
"Težko je povedati, kaj počne najboljša prijateljica trupla. Vsi ti liki, ki jih mi igramo, so kot sateliti okrog detektiva Perčiča. Mi, drugi liki, mu pomagamo ali pa ga speljemo stran s poti. Odvisno, kako ljudje glasujejo. Drugače so pa vsi moji liki dokaj komični. Še posebej prijateljica od trupla. Je zapita, skrokana, takšna "bejba z Metelkove." Medicinska sestra je najprej blazno resna, Eva Bobnar je pa policistka. Blazno uživam v njej, ker smo jo naredili ravno v nasprotju s tem, kakšna naj bi policistka bila. Ni natančna, takšna "štorasta" je. Lahko pa pride tudi do romance s Perčičem - ali z medicinsko sestro ali s policistko. Za igralca je blazno zanimivo predvsem zato, ker ne veš, v katero vlogo boš moral skočiti čez minuto. Zevnik izve po slušalki, kako so se gledalci odločili, in potem gremo na železniško postajo in tam izvem, v katero vlogo skočim."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje