Vodilna nizozemska arhitektka je arhitekturni biro Makkink & Bey leta 2002 ustanovila z oblikovalcem Jurgenom Beyem. Takrat so bili še t. i. zlati časi za kreativno industrijo, pravi, saj so imeli arhitekti in oblikovalci močno podporo vlade. Kot nadgradnjo biroju sta pet let pozneje pod znamko Prooff začela oblikovati stole in druga sedišča, namenjena odprtim prostorom, kot so letališča, hotelske lože ali univerze, ki v vsakodnevnem vrvežu sogovornikoma omogočajo intimen pogovor.

Stol #001 EarChair in sedežna garnitura "002 WorkSofa sta do 12. oktobra na ogled v prostorih nizozemskega veleposlaništva v Ljubljani, kjer je Rianne Makkink v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in studiem Strle Svetila v sklopu BIO 50 pripravila razstavo sodobnega nizozemskega oblikovanja. Znanilci nizozemskega oblikovanja @ BIO 50, kot se imenuje razstava, slovenski javnosti predstavljajo zveneča imena in oblikovalske kose nizozemskih oblikovalcev.

Je rezidenca nizozemskega veleposlanika v Ljubljani tipičen dom nizozemske družine? V določenem pogledu da, saj ima pri nas modernizem dolgo tradicijo. Veliko arhitektov je študiralo na Tehniški univerzi Delft. Če pogledate arhitekturo Rema Koolhaasa ali pa predstavnika mlajše generacije, kot je arhitekturni in oblikovalski biro DEVE (op. p. revija Wallpaper ju je razglasila za 20 najperspektivnejših oblikovalcev v letu 2013), vidite, da oblikujejo odprte prostore. In temu pravim modernizem: da prostor lebdi in prehaja iz ene sobe v drugo.

Imajo Nizozemci radi nizozemsko oblikovanje, kupujejo izdelke?
Vedno bolj. Kupujejo predvsem proizvode manjših znamk, ki delajo izdelke za dom, ali pa zasebnih podjetij, kot je Moooi, ki so finančno dostopni. Na televiziji predvajajo različne oddaje, v katerih gledalci vidijo različne postavitve in aranžmaje. Oblikovalec Piet Hein Eek, njegova dela sicer niso razstavljena, dela popolnoma novo pohištvo iz ostankov lesa, kar je trenutno zelo popularno.

Kaj ste želeli z razstavo nizozemskih oblikovalcev prikazati in kako ste naredili izbor?
Izhodišče je bilo narediti razstavo, ki bo živela. To ni razstava, na kateri se izdelkov ne smete dotikati kot v galeriji ali v muzeju, ravno nasprotno. A s tem si omejen tudi na oblikovalce, ki delajo posebne kose le za galerije. Hotela sem poudariti tesno povezavo z industrijo, ki ji niti ne pravimo industrija, temveč so to posamezniki, ki izdelujejo in distribuirajo pohištvo. Hotela sem izpostaviti blagovne znamke neodvisnih posameznikov, ki sami sebi pravijo založniki. To so neodvisni oblikovalci, ki so na trgu z lastno znamko. Tudi naša pisarna (op. p. Prooff) je začela delati s pomočjo agencije, ki je bila neke vrste vlagatelj, saj smo hoteli delati nekaj drugega. Izvorno neodvisna znamka je tudi Moooi. Njen ustanovitelj Marcel Wanders (op. p. soustanovitelj je Casper Vissers) je hotel izdelati lastno pohištvo. Na velike proizvajalce v industriji, kot je Vitra, lahko čakaš, a ne prideš zraven.
In Moooi je danes izredno pomembno in cenjeno podjetje v industrijskem oblikovanju.
Da, a to je gradil počasi. Začel je leta 2001, v trinajstih letih mu je uspelo zgraditi to, kar danes je.
V sklopu skandinavskih smernic je trenutno zelo priljubljeno tudi nizozemsko oblikovanje. V čem je ključ do uspeha?
To je zelo počasen proces in odgovor ni enoznačen.

Hočete reči, da bližnjice ni?
Ne, zato bodite pazljivi. Mladi oblikovalci me sprašujejo, kako naj postanejo uspešni. Lep vzorček ni dovolj. Potrebno je veliko raziskovanja in zavedanja, kakšne so trenutne zahteve trga. V naši pisarni smo bili zelo vpleteni v reorganizacijo prostora pisarn, ki se več ne vrti okoli majhnih kubičnih prostorov, ampak okoli odprtega prostora (ang. open space). To pa zahteva popolnoma drugačno pohištvo.
Kakšno?
Kot so ti stoli, v katerih sediva zdaj, ki so zaradi velikih ušes izredno akustični, kar pomeni, da se lahko v okoliškem vrvežu sogovornika v miru pogovarjata ali se vodi sestanek (op. p. EarChair za Prooff, 2003). Ideja je namreč, da v odprtih prostorih pohištvo prevzame del arhitekture, ki je zato ni treba spreminjati. V arhitekturi je veliko zahtev, tudi dobra akustika v prostoru, zato je zelo dobro, če lahko to vlogo prevzame pohištvo.
Na vse te podrobnosti ste verjetno pozorni tudi zato, ker ste po izobrazbi arhitektka?
Drži. Delam skupaj z Jurgenom Beyem, ki je po izobrazbi oblikovalec, a se je bolj usmeril v oblikovanje javnih prostorov. Tako ga je bolj kot sam izdelek zanimala njegova umestitev v prostor. Tudi pisarna ima svoje zakonitosti. O prostoru ne moreš razmišljati preko stola, ampak preko prostora samega. Če nam nekdo reče: "Naredite mi stol!" mu odgovoriva, da ne moreva. Videti morava prostor in svetlobo v njem, pa samo motiviko.
Ti kosi so torej narejeni po meri določenega prostora?
Veliko pohištva narediva glede na določen kontekst, na podlagi katerega oblikujeva interjer. Na neki točki si morda rečeva: "No, ta stol je pa lep", in morda res postane nov proizvod na tržišču. Tako je bilo s stolom, ki je tudi tu na razstavi, in je prototip. Sicer je bil narejen za univerzo v Franciji, a zdaj se nama zdi primeren tudi za na trg.

Čeprav so gonilna sila oblikovanja sveži pristopi in inovativni izdelki, se nizozemski oblikovalci vračajo, tako da odkrivajo in oživljajo dediščino lončarjev, vrvarjev, steklarjev.

Tako je zato, ker so na Nizozemskem rokodelci popolnoma izginili, zaradi česar moramo vse izdelovati sami. Mlade oblikovalce zelo zanimata izvor in uporaba tehnike, da lahko reinterpretirajo in naredijo nov izdelek. Na razstavi lahko vidite kolekcijo krožnikov iz porcelana Biscuit Studia Job, ki jih je oblikoval za zelo staro nizozemsko podjetje iz 16. stoletja Koninklijke Tichelaar Makkum (op. p. Koninklijke pomeni naziv kraljev, podjetje deluje od leta 1572) so izdelali (op. p. piškot). Podjetje je namreč kupilo staro stiskalnico z zelo globokim reliefom, kar je prava redkost. Studio Job so torej prosili, da s to stiskalnico naredi nove izdelke. Zahteve včasih pridejo od proizvajalca samega - kot v primeru Makkuma, ki se nenehno sprašuje, kako lahko s svežim oblikovanjem starim metodam lončarstva vdihne novo življenje -, včasih pa se oblikovalec sam vpraša, kaj bi lahko naredil z neko staro tehniko, ki izginja.

Konec oktobra boste imeli na Nizozemskem teden oblikovanja (Dutch Design Week 2014, v nadaljevanju DDW). Direktor Martijn Paulen je izjavil, da se je razvil iz frustracije mladih nizozemskih oblikovalcev, saj niso imeli platforme, na kateri bi se lahko predstavili javnosti.
Morda niti ni toliko pomembna sama frustracija kot pomanjkanje platform. Mladi oblikovalci se težko predstavijo na trgu ali gredo v Milano, saj je že pot draga. Eidhoven je eno izmed središč oblikovanja, zato je dobro, da so začeli s tem. Prostore, kjer delajo in razstavljajo, imajo v nekdanji tovarni svetil Phillips. Tudi sicer samo mesto Eidhoven ponuja oblikovalcem prostore za ustvarjanje, saj želi postati nizozemska prestolnica oblikovanja, morda celo Evrope.

Ko ste ravno omenili Eidhoven, ste tudi mentorica na Akademiji za oblikovanje Eidhoven. Kako komentirate izjavo soustanoviteljice DDW-ja Miriam van der Lubbe, da trenutni diplomanti nimajo enake finančne podpore države, kot so jo imele prejšnje generacije?

To drži. Devetdesetim smo pravili 'divja devetdeseta', saj smo imeli, vsaj arhitekti, od leta 1990 do 2010 izjemno podporo nizozemske 'vijolične vlade', ki jo je tvorila koalicija levih in desnih. V tistih časih sem tudi sama odprla pisarno. Včasih pač potrebuješ začetno spodbudo, sicer si ujet v vsakodnevno rutino, boriš se za preživetje zato ti lahko zmanjka časa za ustvarjalnost. Takrat je bilo tudi veliko sodelovanja mladih oblikovalcev z industrijo. Bile so štipendije, ki so omogočale študij v tujini. Za mlade oblikovalce je danes težje, a kljub temu najdejo način, saj smo jim mi nekako utrli pot. Prav tako je dostop do industrije lažji, saj je več zavedanja o oblikovanju. Seveda je vedno element pomanjkanja denarja, na drugi

strani pa je k sreči obstaja pozitivnejše ozračje, zaradi česar jim je morda nekoliko lažje.

Kako je danes z državno podporo?
Še vedno obstaja, a jo je izredno težko dobiti. Je tudi nižja, kot je bila prej. Mladi morajo veliko narediti sami, začenši s poslovnim načrtom, kar je za 22 let starega človeka zagotovo težko.
Prej ste omenili, da so oblikovalci postali del samega procesa proizvodnje. Kaj to pomeni?
Včasih so velika podjetja najemala oblikovalce ali zunanjo delovno silo. Danes pa so oblikovalci tudi proizvajalci. Na razstavo sem uvrstila stol oblikovalca Dirka van der Kooija, ki stole s pomočjo 3D-tehnike izdeluje sam. Na Kitajskem je kupil robota starejšega tipa, ki je nekakšen analogni predhodnik 3D-tiskalnikov. Pri izbiri materiala uporablja reciklirano plastiko, pohištvo pa oblikuje tako, da material stiska in oblikuje kot pri zobni kremi. Ima majhno pisarno, izdelke pa prodaja neposredno, brez posrednika, ki po navadi zasluži največ. Izredno dobro je, da lahko oblikovalci svoje izdelke prodajajo sami in da kupci do njih najdejo pot.

Kaj je dobro oblikovanje, v katerega se, recimo, splača vlagati?
Morda bom zvenela politično korektno, a odvisno je od tega, kaj hočete. Vedno cenim, če je v oblikovanju identiteta, osebnost, strast. Oblikovalec mora verjeti v svoj izdelek. Prav tako imam rada, ko je izdelek plod dobrega sodelovanja med oblikovalcem in proizvajalcem. Recimo, mizo Slim Table je izdelalo zelo staro nizozemsko podjetje Arco, ki je verjetno med zadnjimi, ki še proizvaja lastno pohištvo. Ko je oblikovalec Bertjan Pot izvedel, da znajo lepiti les na kovino, je stopil do njih. Tako miza Slim Table daje vtis, da je lesena, pravzaprav pa je kovinska, tudi zato je tako tanka. Vedno je lepo, ko med proizvajalcem in oblikovalcem steče dialog. Da oblikovalec proizvajalcu ne reče le: "Tukaj je moja miza, izdelaj mi jo!" ampak vpraša: "V čem ste dobri in kako vam lahko pomagam?" Podobna zgodba je s kozarci Alda Bakkerja, saj se podjetje Thomas Eyck, ki je proizvajalec in distributer, zelo zanima za sodelovanje z oblikovalci.

Za konec še vprašanje, ki nas vedno najbolj zanima, kakšne bodo smernice oblikovanja v prihodnosti?
Proizvodnja bo vse močnejša. V ospredju bo t. i. lounge ozračje. Vse bo večje in težje, pohištvo pa bo lažje, tako da se ga bo dalo premikati. Prav tako bo pomembna svežina, tako v barvi kot v oblikah. Že zdaj se vse bolj nagiba k petdesetim in šestdesetim. Verjamem v ratan, ki bo osrednji element vrtne opreme, zato ga le obdržite! A tistega iz petdesetih. Vse bo torej lažje in znova bomo začeli pisati.