Prostoživeče ptice začnemo hraniti, ko zapade prva debelejša snežna odeja ali ko se dnevne temperature spustijo pod ledišče, saj si takrat v naravi težje najdejo hrano. "Moramo pa jih hraniti redno - raje vsako jutro natrosimo malo semen kot pa enkrat na teden dosti. Ptice nehamo hraniti, ko se otopli ali ko snežna odeja izgine," pojasni Jernej Figelj iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

Glede prepričanja nekaterih, da brez človeške pomoči ptice pozimi ne bodo preživele, na društvu DOPPS opozarjajo, da hranjenje ptic nima posebnega pomena za njihovo ohranjanje. Bolj primerno od tega, da pticam "nosimo hrano na krožniku", je, da vzpostavimo takšen prostor, če seveda imamo to možnost, v katerem si bodo hrano našle same. Recimo, posadimo plodonosne grmovne vrste (šipek), sončnice, pšenico ali sadno drevje (jablana), na katerem nekaj plodov pustimo za čez zimo. Ker pa je hranjenje prostoživečih ptic priložnost za njihovo opazovanje, otroci pa lahko razvijejo odgovornost in vrednote do ohranjanja narave, na društvu hranjenje priporočajo ob upoštevanju navodil. Neprimerno hranjenje ptic ima lahko nezaželene učinke, kot so prenos bolezni, deformacija ptic in celo smrt živali.

Pravilna postavitev krmilnice
Ptičjo krmilnico moramo postaviti na varno mesto. To pomeni: ne preblizu steklenim površinam, v katere se lahko zaletijo, in ne prenizko, da niso dostopne mačkam. Še pomembnejše pa je ohranjanje čistoče. "Čistoča je pomembna za preprečevanje prenosa bolezni. Čistiti je ni treba vsak dan - je pa res, da če vsak dan sipamo po malo hrane in jo sproti čistimo, je to malo dela za dosti učinka," pravi Figelj, ki dodaja, da lahko nasprotni učinek od želenega dosežemo tudi z napačno hrano.

Pokovka, rastlinska olja so neprimerna hrana
Vedno večja težava ptic so t. i. angelske peruti. Gre za deformacijo kril predvsem pri tistih živalih, ki živijo ob vodi v parkih, ribnikih in drugje, in nastane zaradi neprimerne prehrane. Ljudje racam, gosem ali labodom ponujajo nezdravo hrano z ogljikovimi hidrati in/ali beljakovinami, kot so beli kruh, krekerji in celo pokovka. Živali se sklepi v eni ali obeh perutih nenaravno zvijejo navzven, ker je pohabljena, pogosto ne more leteti in je lahek plen ujed.

Ptic ne hranimo z ostanki človeške hrane in mlekom (ki lahko povzroča hude želodčne težave in celo smrt). Res je, da ptice potrebujejo veliko nasičenih maščob, kot sta surov loj in mast, a margarina, tekoča rastlinska olja in maščobe, ki ostanejo od kuhanja, za ptice niso primerni, saj se "tekoča maščoba razmaže po perju in uniči njihovo vodoodporno in izolacijsko lastnost" (vir: Svet ptic, 2014). Prav tako moramo biti pozorni, da kupljena hrana, namenjena prostoživečim pticam, ne vsebuje pelinolistne žvrklje (ambrozije), opozarjajo na društvu DOPPS.

Arašidi, sir in maščobne kroglice
V društvu dodajajo, da prostoživeče ptice hranimo le s hrano, ki jim je v enaki obliki dostopna v naravi. Maščobne kroglice in druge na maščobi temelječe žitne ploščice so odlična zimska ptičja hrana, ki pa jo moramo odstraniti iz najlonske mrežaste vrečke, saj se žival lahko poškoduje. Priljubljena celoletna hrana so tudi črna sončnična semena. Veliki detel in brglez imata rada loj, kos, brinovka in drugi drozgi sadje (jabolko, kaki). Arašidi, ki so bogati z maščobo, so priljubljeni med sinicami, zelenci, domačimi vrabci, brglezi, velikimi detli in čižki. Mokarji gredo v slast taščicam in plavčkom. Blag nariban sir je všeč taščicam in stržkom. Kuhan riž, rjav ali bel (brez dodane soli) pa je v hudih zimah koristna in dobro sprejeta hrana za vse vrste ptic (vir: Svet ptic 2014).

"Hranjenje prostoživečih ptic s pravilno prehrano bo še naprej ohranjalo dragoceno družinsko tradicijo, ki spodbuja lepe vezi med človekom in živaljo," še pove Jernej Figelj, ki pravi, da je za hranjenje prostoživečih ptic ustrezna vsaka krmilnica, ki omogoča, da je hrana na suhem, in ki je čista. Ptičjo krmilnico lahko izdelate sami, mi pa smo izbrali nekaj zanimivih primerov, ki so jih oblikovali slovenski oblikovalci.