Ko vstopite v TOZD, vam pogled instinktivno zanese proti stropu, s katerega visi pisano kolo muslauf. Še preden se posvetite drugim podrobnostim v tem gostinskem lokalu v Stari Ljubljani, na drugi strani na steni opazite longboard, nekje vmes pa oko obstane na zeleno-rdečih kablih, ki visijo s stropa, na njih pa so privite žarnice. "Tisto je replika Edisonove prve žarnice z žarilno nitko," pojasni Robert Henigman in s prstom pokaže proti opečnati steni, na kateri visijo črno-bele fotografije, ki jih osvetljujejo tri črne stenske svetilke.

Črna je tudi sicer ena od nosilnih barv lokala (tej se pridružuje še oranžna, a več o tem v nadaljevanju), ki se pojavi na osrednji steni za točilnim pultom oziroma "dušo lokala", kot mu pravi Robert. Na njej je z belo kredo zapisana aktualna vinska in dnevna ponudba. Svojčas jo je krasil tudi junak italijanske risanke in večni nergač La Linea (Črtica).

"Oranžna skodelica je TOZD-ova skodelica"
TOZD je zelo moški lokal. A omniprezentnost testosterona kaj hitro omilijo bledovijoličaste hortenzije z vrta Robertove mame. Pa stara tehtnica beta, kakršne je med letoma 1933 in 1960 izdelovalo podjetje Titan Kamnik. V zadnjem delu gostinskega lokala se skriva miniknjižnica, ki deluje po načelu prinesi-odnesi. Tu je še oranžni meni, ki je solidna replika šolskih zvezkov iz 70. let prejšnjega stoletja, v kakršne je pisala "baby boom generacija", če ni prej dobila učiteljičinega vzgojnega tleska z ravnilom po iztegnjeni roki. Pa oranžne kavne skodelice, ki jih je za TOZD izdelal legendarni Iker Zagreb. "Oranžna skodelica je TOZD-ova skodelica," pripomni Robert.

Preprostost, toplina, industrijskost
Inspiracija pri oblikovanju so bile preprostost, toplina in industrijskost, glavno vodilo pa reciklirati, kjer je mogoče, in z minimalnimi sredstvi narediti največ. "Osnovna zamisel je bila, da bi se tu dobivali s širšim krogom prijateljev. Da bi bila to neke vrste moja dnevna soba, v katero lahko vsakogar povabim in kamor pridejo tudi drugi," razlaga Robert.

Idejo za TOZD je črpal v Avstraliji, kjer je živel. Kot pravi, tam ni nič nenavadnega, da mladi kuharji, ki nimajo denarja, naredijo t. i. hole in the wall. To pomeni, da najamejo prostor, ki ni bil še nikoli prej uporabljen, in v njem naredijo restavracijo. Pri tem pa prostor, od barvanja do opremljanja, naredijo sami, kar mu da "dušo".

Malo arhitekturnih elementov
Nič drugače ni bilo prenovi TOZD-a. Ne nazadnje je prvotni pomen kratice TOZD temeljna organizacija združenega dela (kratica danes pomeni Tovarna, oplemenitena za dizajn). Tako so pri prenovi z združenim delom pomagali tudi Robertovi prijatelji.

V lokalu je izredno malo arhitekturnih dovtipov. Arhitektka Dalija Tanjšek je izrisala le tloris, parket in točilni pult, ki ga je bilo treba opasati. Kljub temu je TOZD zelo prezenten, humoren, a predvsem premišljen. "Za glavne stvari smo vedeli, kako in kje bodo stale. Te majhne pa so nastale spontano," pove Robert. Stari televizorji in radijski sprejemniki, ki služijo kot police na črni steni za točilnim pultom, so z bolšjega sejma. Nič drugače ni s stoli v lokalu ali pa z instalacijo Venera, ki jo sestavlja skupek odsluženih električnih števcev. Vodo, ki je očiščena s filtrom, postrežejo v stekleni erlenmajerici.
Spremenljivost kot stalnica
Posebnost TOZD-a je tudi ta, da se nenehno spreminja. Med drugim tudi zato, ker so vse stvari v lokalu "razen osebja", kot opozarja Robert, na prodaj. Kupite lahko torej vse - od kolesa do longboarda, fotografij ali pa pisane priključne vrvi za žarnice. "Nisem želel imeti klasične vrvi, zato sem se spomnil na vrv pri likalniku in v Sloveniji našel nekoga, ki jih še vedno dela. To je bilo vrvarstvo iz Domžal. Vprašal sem jih, ali bi vanjo dali še žice in tako je nastal izdelek, ki ga tudi prodajamo." A slovensko občinstvo še ni toliko dojemljivo za koncept lokala, ki je hkrati tudi prodajno-razstavni prostor, pravi Robert.

Foto: Matic Bajželj