Gunsi so album izdali 21. julija 1987, in čeprav so bili kritiki sprva do njega ravnodušni, je z leti gradil na priznanjih in danes velja za enega največjih rockovskih albumov.

Njegov naslov, Apetit po uničenju, odseva mladostno energijo ameriških rockerjev, ki so jih družili neverjetna kemija, ljubezen do rock'n'rolla in uporniški duh, kar se je odražalo tudi v njihovih udarnih, a kljub temu melodičnih, epskih rockerskih skladbah.

V obdobju, ko so na sceni kraljevali rockerji, ki se jih je prijela nalepka slabih fantov, so se Guns N' Roses v postavi pevec Axl Rose, kitarista Slash in Izzy Stradlin, basist Duff McKagan in bobnar Steven Adler izkazali kot prava stvar.

Potem ko so leta 1985, takoj po ustanovitvi, dodobra opozorili nase z odmevnimi nastopi v živo na živahni hollywoodski klubovski sceni, so pritegnili mnogo pozornosti velikih založb, čeprav so bili šefi do Gunsov malce previdni zaradi njihove nikdar skrite naklonjenosti do alkohola in mamil. Nazadnje so jih za 75.000 dolarjev predplačila pod svoje okrilje vzeli pri založbi Geffen Records A&R.

Skupine, ki jih ne moreš ustaviti
Kot je za spletni portal Loudwire pred kratkim povedal Tom Zutaut iz založbe Geffen, obstajajo skupine, ki jih enostavno ne moreš ustaviti. To se tudi čuti: "Ne alkohol ne droge jih niso upočasnile. Gunsi so zlorabljali substance, a so vselej izpeljali koncert oziroma studijsko snemanje."

Še najbolje se je držal Axl, ki po mamilih ni posegal, saj je jemal predpisana zdravila, pa tudi pil ni veliko, saj je vedno pazil na svoje glasilke - navsezadnje je tudi Axlov markantni vokal eden od elementov, ki delajo Gunse edinstvene.

Skupina je v studiu sprva posnela danes sloviti skladbi Nightrain in Sweet Child of Mine, preden je dobila zeleno luč za snemanje prvenca. Med snemanjem se je zgodila tudi ena bolj bizarnih scen, celo za svet rock'n'rolla. Rose si je namreč želel, da bi v skladbo Rocket Queen, ki jo je napisal za njemu takrat ljubo dekle, vključili zvoke para med spolnim občevanjem, ki naj bi bili kar najbolj avtentični.

V studio je kot po naključju vkorakalo tedanje Adlerjevo dekle Adriana Smith, Rose pa ji je predlagal, naj seksata v snemalni kabini. Smithova, ki je bila tisti dan ravno jezna na Adlerja, je privolila – "za skupino in za steklenico Jack Danielsa", kot je dejala.

Od džungle do raja
Na albumu Appetite for Destruction so še take nepozabne skladbe, kot so Welcome to the Jungle, It's So Easy in Paradise City. Ob izdaji sicer ni dajal nobenih znakov, da bo postal tako orjaška uspešnica – debitiral je na 182. mestu Billboardove lestvice in v enem letu so prodali le nekaj sto tisoč kopij albuma –, ker MTV ni hotel predvajati njihovih videospotov.

Dave Ling iz revije Metal Hammer je album v recenziji odpravil kot "inferiorno mešanico elementov skupin Aerosmith, Hanoi Rocks in AC/DC", Christa Titus in revije Billboard pa je pozneje milostno ugotavljala, da je album všeč številnim različnim ljubiteljem rocka, ker je skupina v svoj zvok vnesla silovitost metala, uporništvo punka, estetiko glam metala in bluzovske kitarske rife, ki so všeč puristom.

A sledila je uspešna turneja, s katero so Gunsi navdušili številne, pri založbi pa so bili zagrizeni in so nazadnje le prepričali vodilne pri tej glasbeni televiziji, da so v nočnem terminu predvajali skladbo Welcome to the Jungle.

Odtlej so na MTV-ju prejeli toliko prošenj za ponovno predvajanje skladbe, da so Guns N' Roses čez noč postali senzacija, rdečelasi Rose nesluteni seks simbol generacije, Appetite for Destruction pa do danes velja za najbolje prodajani ameriški debitantski rock album vseh časov.

Nadaljevanje poti
V zgodovino rockovske glasbe so se Guns N' Roses vpisali tudi z uspešnicami, kot so Patience, Don't Cry' in November Rain. V karieri so izdali skupno šest albumov, med uspešnejšimi sta bila Use Your Illusion I in Use Your Illusion II.

A skupino so kljub uspehu zaznamovale številne afere z mamili in predvsem notranjimi spori – po albumu "The Spaghetti Incident?" (1993) sta tako skupino zapustila Slash in McKagan.

"Novi" album se je nato napovedoval že vse od leta 1994, tako da je imel že skoraj sloves nekega mitskega bitja, samoroga, ki ga navadnim smrtnikom nikdar ne bo dano dočakati.

Po letih prelaganj, napovedi in odpovedi, odhodov in prihodov članov ter neskončnih besed o tem, kako "je v sklepni fazi", je leta 2008 naposled le ugledal luč album z naslovom Chinese Democracy. Album s pesmimi, kot so There Was a Time, Catcher in the Rye in Chinese Democracy ni bil slab, a uspeha prejšnjih albumov ni dosegel.

Lani so izvirni člani zasedbe bojno sekiro le nekako zakopali in Rosu je uspelo ponovno združiti skupino, ki se še vedno mudi na turneji. Pravkar so končali evropski del, pred njimi pa so napovedani koncerti po Severni Ameriki.
V spodnjih posnetkih še nekaj uspešnic z albuma Appetite For Destruction, vključno z žgečkljivo Rocket Queen.