Slovenska skupina Haiku Garden, ki jo sestavljajo Anže Knez (bobni), Matevž Bitenc (baskitara), Luka Flegar (kitara, vokali) in Klemen Tehovnik (kitara, vokali, sintetizator), letos praznuje 10 let, odkar so člani pod tem imenom prvič nastopili. "Mislim, da smo tudi ena redkih skupin, ki v tem času ni zamenjala člana – to, da smo še vedno isti štirje prijatelji, ki ustvarjajo glasbo, se mi zdi odlično," je za MMC dejal Tehovnik, ki meni, da je eksperimentiranje za ohranjanje ustvarjalnosti skupine zelo pomembno.

Pred kratkim so Haiku Garden izdali svoj tretji dolgometražni album Gradient. Prvič so se za snemanje odpravili v pravi, in ne improviziran studio, prvič so se odločili za gostjo pri eni izmed pesmi, na plošči pa so se prvič lotili pesmi v slovenščini, kar je bil svojevrstni izziv. "Vse pesmi izhajajo iz prve osebe, doživljanja, med skladbami so vzporednice, tudi motivika barv, iz česar je nastal tudi naslov albuma. Vsaka skladba ima sicer svojo tematiko, ki jo opisuje, veliko jih je tudi o medsebojnih odnosih," je pojasnil Flegar, ki je zadovoljen, kako Haiku Garden zveni v slovenskem jeziku.

Novi material bodo 24. aprila v živo predstavili v Gali Hali. "Zelo se veselimo, da bomo sklenili ustvarjanje zadnjih štirih let, kot se spodobi. Morda bomo potem imeli še drugačen pogled na ploščo in kaj bi delali naprej," je še dejal Tehovnik.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Haiku Garden ste marca praznovali 10 let, odkar ste prvič nastopili pod tem imenom. Kako gledate na to desetletje dolgo popotovanje?
Klemen: Noro mi je bilo, ko smo se lani spomnili, da bo kmalu minilo 10 let. Hitro je minilo. Ves čas smo imeli neko rutino: delamo pesmi, koncerte, nato pa gremo dalje. Poskušali smo narediti čim več plošč in čim več igrati. Mislim, da smo tudi ena redkih skupin, ki v tem času ni zamenjala člana – to, da smo še vedno isti štirje prijatelji, ki ustvarjajo glasbo, se mi zdi odlično. Prihodnje leto bo tudi obletnica prve izdaje, najverjetneje bomo takrat praznovali tako, kot se spodobi.

Pred kratkim ste izdali svoj tretji dolgometražni album, ki je nastajal dve leti. Kako je bilo v svet končno poslati zaključeno delo? Ste težko rekli "dobro, dovolj je, izdajmo"?
Luka: Prve pesmi smo posneli aprila 2023, tako smo imeli veliko časa, da ga v miru izpilimo in končamo. Ni se zgodilo, da bi morali zaradi naglice sprejemati kakršne koli kompromise. Iskreno se je na koncu z miksanjem in drugimi stvarmi že tako zamujalo, da smo samo želeli končati ta album. Zelo sem zadovoljen z njim. Kar se mene tiče, ne bi ničesar spreminjal, tudi če bi si vzeli še več časa.
Klemen: Vse je potekalo naravno. Nekatere pesmi so stare že štiri leta, druge samo nekaj mesecev. Snemati smo začeli pred dvema letoma, v tem času se ti do kakšne skladbe lahko spremeni odnos, ker jo poznaš že toliko časa in jo potem poskušaš spremeniti, da bi ti bila zanimivejša, a to včasih ni v redu. Se pa držimo tega: če je nam pesem všeč, je to to in jo izdamo.

Prvič ste se snemanja lotili v "pravem", in ne improviziranem, začasnem studiu. V Kočevju ste snemali dva konca tedna z Robijem Bulešićem, tudi tokrat ste sodelovali s producentom Vitjo Balžalorskyjem. Kakšen je bil za vas tokrat proces snemanja? Ste se od ustvarjanja prejšnjih albumov naučili česa, kar ste tokrat uporabili?
Luka: Smo, pa tudi zdaj smo se naučili kakšne stvari, ki jo bomo uporabili v prihodnosti. Snemali smo pri Robiju v studiu BearTracks v Kočevju. Robi je zelo dober v tem, da iz prostora, v katerem je, dobi dober zvok. V preteklosti smo namreč delali v neidealnih prostorih z izposojeno opremo in pogosto smo dolgo potrebovali, da smo poskrbeli, da je vse tako, kot mora biti. Tokrat smo tako prvič imeli tehnično vse hitro postavljeno. Tako smo potem lahko res samo snemali in se ukvarjali s pesmimi. Zelo hitro smo dobili zvoke, ki smo jih želeli – veliko damo na to, kako stvari zvenijo, vedno gremo v detajle.
Klemen: Če je studio improviziran, se vedno lahko nekaj zalomi. Na neki način nas je tako tokrat razbremenilo to, da se nam ni bilo treba ukvarjati s tehničnimi zadevami. Prišli smo, odigrali in to je bilo to. Tako smo imeli tudi več časa za to, da smo se ukvarjali drug z drugim in medsebojnimi odnosi ter med snemanjem imeli bolj "bendovsko izkušnjo".

To je vaš prvi album v slovenskem jeziku. Želeli ste slišati, kako vaš zvok zveni v maternem jeziku. Ste zadovoljni?
Klemen: Sem zadovoljen, je pa res, da sem se moral navaditi na preklop na slovenščino. Veliko bolj sem namreč vajen angleščine – tako glasbo poslušam, pa tudi slog glasbe, ki ga imamo, je običajno v tem jeziku. Če smo tudi v slovenščini ujeli podoben "vajb", mora pa povedati kak poslušalec, ki nas že od začetka spremlja in ima na našo glasbo drugačen pogled kot mi. Smo pa dobili veliko število odličnih odzivov.
Luka: Nekatere pesmi so bile sicer prvotno v angleščini, a smo potem v slovenščini naredili drugačno besedilo. Tokrat sva besedilom sicer namenila veliko več časa kot na prejšnjih albumih, tudi zaradi tega, ker sva jih večkrat popravljala.

Naslov Gradient naj bi utelešal nekako novo poglavje za vas. Na albumu je raznolikost čustev, v tem izhajate predvsem iz sebe. Glasba na albumu naj bi bila eksplozija čustev in tekstur, je nekakšno psihedelično popotovanje raznolikih čustev in občutij. Kako ste se odločili, kaj želite povedati na tem albumu?

Luka: Plošča obdela veliko tem, a ne morem reči, da gre za zelo konceptualni album. Vse pesmi izhajajo iz prve osebe, doživljanja, med skladbami so vzporednice, tudi motivika barv, iz česar je nastal tudi naslov albuma. Vsaka skladba ima sicer svojo tematiko, ki jo opisuje, veliko jih je tudi o medsebojnih odnosih.
Klemen: Najprej smo ustvarjali posamezne pesmi in videli, katere bolj sodijo skupaj. Na neki točki se nam je malo izkristaliziralo, kaj bo ta plošča tematsko, in se pozneje lotili podobnih tem oz. poskrbeli, da se pesmi skladajo. Nato smo naredili končni izbor pesmi. Kakšne tri ali štiri smo že posneli, a jih nismo uvrstili na ta album, ker se niso zvočno ujele z drugimi, saj so bile "težje".

Album je pospremila izdaja nekaj singlov, po vašem mnenju je ta plošča vaša najbolj "singlasta" do zdaj. Kako pomembno je izdajati single?
Klemen: To je taktika, da damo že pred izidom ljudem vpogled, kakšen bo album. Tokrat je plošča malce lahkotnejša, vsaj nam se zdi, da gredo pesmi hitreje v uho. Obenem ni 10-minutnih skladb, kot smo jih imeli v preteklosti, bolj se razumejo besedila – prej smo se malce bolj skrivali za učinki, zdaj pa je vokal spredaj. Ko ga poslušam zdaj, se mi res zdi, da bi bila lahko vsaka pesem singel.
Luka: Z vidika formata je to tako mogoče bolj "singlast album".

Cenite, ko vas album teleportira v neki svet. Kakšen je svet, v katerega odpeljete vi z albumom Gradient?
Luka: Ti svetovi so lahko zelo subjektivni. Težko bi vizualno opisal ta svet. Bolj bi rekel svet v tem smislu, da si samo res prisoten tu in zdaj v tej glasbi, ki jo poslušaš – si pozoren na detajle, slišiš besedila in opaziš vsako stvar, ki se zgodi v njej. Seveda je pomembno tudi, da se tudi čustveno poistovetiš, da te morda prevzame, ker ne zveni kot drugi albumi.

Kakšno bi bilo popolno okolje, v katerem bi nekdo poslušal vaš album?
Luka: To ploščo se da poslušati pasivno, medtem ko nekaj počneš, lahko pa jo poslušaš zelo zbrano. Idealno bi bilo, da si zavrtiš vinilko in se res posvetiš poslušanju. Čisto super bi bilo tudi v avtomobilu, ko se nekam pelješ, in je morda sončni zahod ali pa celo ob treh ponoči, ko se pelješ domov.
Klemen: Album se mi zdi tak pomladen, poleten. Sam si poslušanje zamišljam bolj v nekem zelenem vrtu ali pa ob jezeru.

Pesem Vpet je pospremil videospot, ki ga je ustvaril ameriški umetnik Vinyl Williams. Je torej dobro zajel bistvo skladbe, ki govori o lucidnem sanjarjenju za tiste, ki se počutijo ujete v resničnem svetu?
Klemen: Prav za ta videospot smo razmišljali, da bi ga ustvaril Vinyl, in na koncu se je vse izšlo po načrtih. Za video je izhajal malo iz naslova pesmi, malo iz besedila. Že prvi osnutek nam je bil všeč in nismo želeli, da bi ga kar koli popravljal.
Luka: Nekako smo vedeli, da je ta pesem primerna zanj, in zaupali smo mu, da bo to, kar bo naredil, odlično in je tudi bilo. Zdi se mi, da takih 3D-videospotov v Sloveniji ni veliko, zato smo hoteli to poskusiti.

Se vam zdijo videoposnetki pomembna komponenta glasbe?
Klemen: Seveda. Zdi se nam logično, da bo izdajo singla pospremil tudi videospot. Všeč so nam. Včasih je tudi dobro dobiti kakšen drug pogled na pesem. Tisti, ki ustvarjajo video, pogosto zadenejo in še podkrepijo bistvo naše pesmi ter dodajo glasbi še več teže.
Luka: Tudi pri videospotih še vedno malce eksperimentiramo, ker so pesmi tako različne. Z vsakim videom na tej plošči smo poskusili nekaj drugega, slogovno se med seboj razlikujejo – seveda tudi zaradi različnih režiserjev.

Za Kahuko ste na Spotifyu ustvarili tudi prvi seznam predvajanja Music 2 Sk8 2. Zakaj?
Klemen: Rolkarji so nekakšna subkultura s svojim slogom oblačenja in glasbe. Odločili smo se, da bomo naredili seznam predvajanja, na katerega bomo vključili skupine, ki so nam všeč.
Luka: Hoteli smo vključiti tudi manj poznane izvajalce iz Slovenije in tujine, ki smo jih spoznali ali z njimi kje tudi igrali.
Klemen: Šlo je za spontano idejo brez kakšnega globljega pomena.

Na albumu ste se odločili tudi za prvo sodelovanje. Pri 300.000 se vam je pridružila malidah (Kaja Skrbinšek) iz Liamere, kjer Klemen in Anže tudi igrata. Zakaj se vam je zdel pravi čas, da vpeljete tudi drugega glasbenika pri neki pesmi? Kako je prišlo do sodelovanja?
Klemen: Zelo spontano je bilo. Instrumental smo imeli že narejen, sam pa sem imel že idejo za vokal, ki pa je bil čisto drugačen od tistega na končni različici pesmi. Anže je videl potencial, da bi ta bila bolj "baladasta", in slišal je ženski vokal. Tako smo skladbo drugače nastavili, vmes sva začela igrati v skupini Liamere in potem smo se naravno povezali s Kajo. Poslali smo ji demoposnetek brez vokalov, samo glasbeno podlago, in ji rekli, da smo odprti za ideje, zanimalo nas je, kako bo svoj vokal slišala v našem kontekstu. Sodelovanje je potekalo zelo gladko – nazaj nam je poslala že končno različico pesmi z besedilom in melodijo, na koncu smo morali iti le še v studio, da smo vse posneli.

V skladbi, ki je prispodoba za 300.000 prebivalcev Ljubljane in predstavlja občutek samote v svetu, kjer ljudje le redko preživljajo čas same, omenite: "Kdo še išče nekoga, ki ne krade časa s površino bitja, ki še čuti, se predaja v anarhijo srca?" Je družba danes preveč površinska in ne čuti dovolj?
Luka: Treba je povedati, da je to besedilo napisala tudi malidah, ki bi tako najbolje znala odgovoriti na to vprašanje. Mislim, da ni toliko merila na neko družbenokritično noto, ampak gre bolj za osebnoizpovedno in čustveno pesem, v kateri se lirski subjekt odpre o tem, kako se počuti v teh svojih odnosih, ki so površinski.
Klemen: Pripoveduje o občutku samote med množico, o tem, kako hitro se lahko izgubimo med ljudmi, saj nas je vseeno veliko, odnose pa imamo razkropljene, obenem pa ne moreš vplivati na to, kako te vidi nekdo drug.

Album naj bi bil "iskanje harmonije v svetu negotovosti". V pesmi Zamenjal mrak bom za dan omenite, da "tako kot vsi iščem svoje mesto med ljudmi", v Indigo pa: "Ne počutim se nikjer res doma". Ste vi našli svoje mesto?
Luka: Na neki način da, na neki način ne, saj se vedno malo iščeš. Tudi po tem, ko nekaj najdeš in se nekje ustališ, ti mogoče čez nekaj časa postane dolgčas, pa potem spet iščeš kaj novega. Prav to prehajanje je lahko neka tematika albuma, ki več besedil poveže na kup.
Klemen: Besedila malo kažejo na to, kako je biti ustaljen v neki coni udobja in kaj te lahko premakne. Tudi kot skupina, se mi zdi, imamo obdobja, ko se ustalimo, imamo neko rutino, vemo, kam gremo – smo pač na isti valovni dolžini. Potem pa se ali zaradi nekih zunanjih vplivov ali pa zgolj da ohranjamo ustvarjalnost, odločimo za spremembo in eksperimentiranje ter poskusimo nekaj drugega.

Kakšna pa je zgodba za naslovnico?
Luka: Naslovna fotografija je od mojega očeta. Lani jeseni smo šli v Mursko Soboto, kjer imamo hišo, na "teambuilding" oz. "bend vikend". Med igranjem taroka se je Matevž zaljubil v neko fotografijo, ki jo je posnel moj oče, ki se že vse življenje ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. Ker je rekel, da bi to lahko bila naslovnica albuma, smo začeli razmišljati o tem, da bi eno izmed očetovih fotografij dejansko izbrali. Brskali smo po zbirki in se odločili za neko fotografijo iz 80. let prejšnjega stoletja. Ta je do neke mere navdihnila tudi besedilo pesmi Leta 8 2.

24. aprila vas čaka tudi predstavitveni koncert v Gali Hali. Kako se pripravljate nanj?
Klemen: Priprave so v polnem zagonu, vaje imamo vsak drugi dan. Malo smo živčni, malo nismo – vsak dan je drugače.
Luka: Naša predskupina bodo Ingrit Schüller, ki so naši kolegi, skupaj smo že večkrat igrali.
Klemen: Na koncertu bomo imeli tudi goste …
Luka: Tisti, ki nas spremljajo in vedo, s kom sodelujemo, bodo že ugotovili, kdo to so. Nismo se še odločili, ali jih bomo vnaprej določili.
Klemen: Odlično bo. Zelo se veselimo, da sklenemo ustvarjanje zadnjih štirih let, kot se spodobi. Morda bomo potem imeli še drugačen pogled na ploščo in kaj bi delali naprej.
Luka: Material igrati v živo je drugače kot ustvarjalni proces, saj od ljudi dobiš odziv, obenem pa lahko deliš svoje navdušenje nad pesmimi.

Dejali ste, da vas čaka koncertiranje po Sloveniji, poleti se obeta tudi tujina. Kaj načrtujete za letos?
Luka: V zadnjem času nismo toliko nastopali, saj smo se posvečali albumu. Naš načrt je odigrati čim več koncertov. Za nekatere po Sloveniji smo že dogovorjeni, junija gremo v Francijo na festival, spet bomo tudi na Hvaru. Jeseni načrtujemo tudi manjšo turnejo po Balkanu.
Klemen: Vmes pa bomo videli, kdaj bomo imeli čas za ustvarjanje.