Senidah je pred kratkim v svet poslala svoj tretji studijski album. Na njem je zbrala 14 pesmi, nekatere izmed njih, kot so Alo Alo, Delija in Omen, so bile poslušalcem že znane. "Pri tem albumu se nisem toliko obremenjevala s pričakovanji drugih," je za MMC dejala pevka, ki je na plošči prvič združila moči z beograjsko raperko Sajsi MC. "Na koncu si vedno rečem, da mi je pravzaprav res vseeno, pomembno je, da je meni dobro in všeč," je še dodala.

Skupku novega materiala je nadela naslov Sen i Dah. "Veliko sanjam, pogosto si sanje zapomnim in tudi zapišem," je povedala in zaupala, da so najbolj bizarne sanje, ki jih je imela – da se je zaljubila v letalo. "Morda zato, ker rada letim in potujem. Čeprav so bile sanje bizarne, so bile lepe," je dejala in dodala, da je v otroštvu pogosto sicer sanjala, da je zadela na lotu.

Harper's Bazaar Serbia jo je lani razglasil za žensko leta. "Nisem mogla verjeti, kaj vse so o meni povedali, bilo je obilo pohval. To je ustvarilo malce pritiska, saj sem se začela spraševati, ali moram zdaj biti vse to, o čemer govorijo. Sem namreč lahko eno in drugo – lahko sem namreč močna, obenem pa tudi zelo nežna in 'ubogljiva' –, kar se sicer nikoli ne izide," je še delila Senidah. Na vprašanje, če bi lahko bila katero koli (pravljično) bitje, katero bi bila, je v smehu odgovorila: "Bila bi … anakonda – glavna v džungli."

Glasbenica, ki je lani zavzela oder Tašmajdana v Beogradu, v preteklosti pa je redno nastopala tudi na Exitu in odšla na turnejo po ZDA, bo 13. decembra nastopila v dvorani Stožice. "V desetih mesecih bom pa že prodala kakšno vstopnico," je v šali povedala glede občutkov o svojem podvigu.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Novi album je navdihnilo dogajanje v vašem življenju, vsebuje široko paleto čustev in zgodb. Kako je raziskovati svoja čustva skozi glasbo in jih prek nje izražati?
To mi je najlažje, saj se načeloma ne razdajam s čustvi. Če bi vprašali kakšnega mojega prijatelja ali prijateljico, kako sem s čustvi – nisem tako odprta. Pokažem ti tisto, kar mislim, da moraš videti, ne tisto, kar si želiš. Nekateri namreč nočejo videti srečne Senide, ampak bolj žalostno. Drugače je seveda, če se spije kakšen kozarček ali dva; takrat se pač čustveno razgališ, podreš zidove (smeh).

Kako ste si zamislili ta album?
Nekatere pesmi na tem albumu so od prej, izpred približno dveh let ali leta in pol, druge so nastale pred pol leta. Ničesar si nisem posebno zamislila – šlo je ven, kot je šlo, album se je "dogajal". Imam recimo narejenih nekaj pesmi, ki so nato samo neka gmota skladb. Takrat, ko sem nekje sama in nimam nič za delati, jih začnem poslušati in te prejšnje pesmi me začnejo nekam usmerjati. Potem se zgodi neko nadaljevanje, nove pesmi, nato pridem do naslova plošče. Točno vem, kakšna bodo čustva v skladbah oz. na albumu; če sem videla, da neka pesem ne sodi nanj, sem jo odstranila ali pa si rekla, da jo bom morda umestila na "deluxe" različico albuma, ki jo načrtujem v prihodnjih mesecih.

Je mogoče sploh primerjati pretekla albuma Bez tebe in Za tebe z najnovejšim?
Pred približno mesecem sem preposlušala prvi album in menim, da je to še vedno moj najboljši album. Takrat še ni bilo nobenega pritiska, samo delala sem to, kar me je veselilo, je tisto, kar sem hotela dati iz sebe. Nihče ni imel pričakovanj glede tega, kakšne pesmi bom izdala. Za poznejše pesmi in albume vedno razmišljaš: "Joj, kaj pa ljudje zdaj pričakujejo? Kakšno skladbo moram imeti? Ali bo ta pesem preveč?"

Se s tem zelo obremenjujete?
Sem se, a se vedno manj. Na koncu si vedno rečem, da mi je pravzaprav res vseeno, pomembno je, da je meni dobro in všeč. Pri tretjem albumu, ki je, kar zadeva čustva, najresnejši in bolj oseben, se nisem toliko obremenjevala s tem, sploh se v bistvu nisem. Drugi album je bil zame najtežji, predvsem zaradi razmišljanja, kam iti. Prvi album je najlažje narediti, drugega torej najtežje, tretji pa je – v redu.

Vas je kdaj strah, da bi bili v pesmih preveč osebni, ranljivi?
Ne, saj je v pesmih vse dovoljeno, v njih lahko delaš, kar želiš – dokler je okusno.

Pri snemanju ste sodelovali z več ljudmi. Kako je potekalo to glasbeno sodelovanje?
Običajno smo ista ekipa: Cazzafura, Tadej Košir na kitari, Benjamin Krnetić in Bojana Vunturišević za kakšno besedilo ter Cobi in Luxonee. Mislim, da smo uigrana ekipa, ki je vedno dobro delala. Več ljudi imaš okoli, slabše je, saj ne veš, kaj moraš komu reči, da naredi itd.

Sem pa tokrat prvič sodelovala z raperko iz Beograda Sajsi MC. Čeprav sva se vedno, ko sva se videli, pogovarjali o tem, da bi sodelovali, sva se tega šele zdaj lotili. Odlično je sicer imeti tudi projekte z drugimi ljudmi, da si malce razširiš obzorja.

Imate kakšen obred, preden se lotite snemanja?
Ne, nimam, samo grem snemat. Odvisno pa je od razpoloženja – če sem dobro razpoložena, mi bodo v enem dnevu uspele tri pesmi, včasih pa se zgodi, da nisem pri volji in mi tako tudi samo ena skladba ne bo in ne bo šla, melodija in čustva ne bodo šli iz mene. S snemanjem pesmi za ta album sicer nisem imela težav.

Albumu ste dali naslov Sen i Dah. Kakšne so najbizarnejše sanje, ki ste jih kdaj imeli, ali pa sanje, ki so se vam uresničile?
Veliko sanjam, pogosto si sanje zapomnim in tudi zapišem, čeprav zjutraj nimajo nobenega smisla. Čeprav se jih morda sprva ne spomnim, me čez dan kaj spomni na to, kaj sem sanjala. Sanjala sem že raznovrstne stvari. Moje najbizarnejše sanje so bile, da sem bila zaljubljena v letalo – zbudila sem se in imela močna čustva do letala. To se je zgodilo morda pred enim letom in tega ne morem pozabiti. Razmišljala sem, da je to morda zato, ker rada letim in potujem. Bile so bizarne, a lepe sanje. Ko sem bila v osnovni šoli, sem sicer večkrat sanjala, da sem zadela na lotu. Vsakič ko sem se zbudila, sem bila zelo razočarana in žalostna, saj sem bila prepričana, da je to res, in nisem vedela, kaj naj. Nekatere ideje za videospote so prav iz sanj – na primer, da sem v videu za Omen želela imeti orkester vesoljcev in vesoljsko ladjo.

So vam videospoti pomembni?
Zelo. Nekateri so moja ideja, kakšne kompleksnejše, kot sta za pesem Delija in Ide gade, pa prepustim drugim.

Pesem Phuket ima dve različici: eno z besedilom in eno brez besed, prisoten je zgolj vokal. Rekli ste, da radi improvizirate z melodijo. Je tudi ta pesem tako nastala?
Ko Cazzafura "spusti beat", me ta nekam popelje. Nikoli si ne prepevam "La la la", vedno pridejo ven kakšne besede, ki pa so velikokrat v jeziku, ki pač ne obstaja. To se je že zgodilo pri več pesmih, vedno mi je bilo zanimivo, kako to lahko zveni. Ker mi je bilo všeč, kako je slišati, sem se tokrat odločila, da bom tako pesem tudi izdala. Nekateri so jo začutili, drugi se pritožujejo, da me nič ne razumejo. Prav to je smisel skladbe – da začutiš čustva. Melodija nosi vsa čustva, besedilo je samo plus.

Harper's Bazaar Serbia vas je lani razglasil za žensko leta. Kakšne občutke v vas vzbudi, ko vas nekdo na primer okliče za simbol ženske moči?
Izjemno je. Na dogodku sicer nisem mogla verjeti, kaj vse so o meni povedali, bilo je obilo pohval. To je ustvarilo malce pritiska, saj sem se začela spraševati, ali moram zdaj biti vse to, o čemer govorijo. Sem namreč lahko eno in drugo – lahko sem močna, obenem pa tudi zelo nežna in "ubogljiva" –, kar se sicer nikoli ne izide. Vedno sicer poslušam sebe in ne grem čez sebe; mislim, da bi to moral delati vsak človek.

Decembra načrtujete koncert v Stožicah, kjer ste že večkrat nastopili kot gostja. Kako bo tam prvič samostojno stopiti na ta oder?

V Stožicah sem nastopila na koncertih Dina Merlina in Aleksandre Prijović, tako da mislim, da je že čas, da se tega lotim. Skrbi me samo, ali bodo ljudje prišli. Ko sva se že pogovarjali o sanjah – pred nastopom na Tašmajdanu v Beogradu sem skoraj vsako noč sanjala, da sem pela, prizorišče pa je bilo prazno, pred mano ni bilo nikogar, morda le nekaj ljudi zadaj. Kar naenkrat je glasba utihnila, samo neki boben se je slišal. Iskala sem fante, ki jih ni bilo, in jih našla kaditi zunaj. Grozne sanje, a na koncu je bil odličen koncert.

Sicer pa – lani sem ljudi v polni dvorani na koncertu Prijović vprašala, ali bi prišli, ko bom imela koncert v Stožicah, in odgovor občinstva je bil pritrdilen. V desetih mesecih bom pa že prodala kakšno vstopnico (smeh).

Na naslovnici albuma, ki je v znamenju vode in lune, malce spominjate na vodno nimfo, sireno. Če bi bili katero koli (pravljično) bitje, katero bi bili?
Bila bi … anakonda – glavna v džungli (smeh).