Slovenska skupina Ember, ki jo sestavljajo pevec in kitarist Davor Vovko, ki je tudi avtor besedil, Nejc Hodnik na baskitari, Nik Švalj Pleskovič na bobnih ter kitarist Jan Poreber, so po več letih nabiranja materiala le izdali svoj debitantski album Razgaljena.

"Veliko uživancije je bilo, pa tudi seveda naporov in neprespanih noči," je za MMC priznal Vovko, ki meni, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Po njegovih besedah so se čez celoten proces snemanja naučili veliko, kar bodo potrebovali tudi v prihodnosti. Članom veliko pomeni, da z glasbo lahko izrazijo tisto, kar želijo povedati, obenem pa odkrivajo širino. Pri ustvarjanju mozaika prvenca jim je pomagal tudi producent Peter Penko.

Četudi kdaj pride do umetniških nestrinjanj, spore hitro razrešijo, saj jih žene isti cilj. "Najprej smo prijatelji, šele potem smo band," je sicer poudaril Poreber, ki je z Ember sodeloval že dlje časa, a se je kot kitarist skupini pridružil šele letošnjega junija.

Z izidom plošče Razgaljena so zaključili poglavje, po pestrem veselem decembru pa komaj čakajo, da se zaprejo v studio in se posvetijo ustvarjalnosti.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Zadnjih nekaj let ste izdajali single, zdaj pa ste deset pesmi zapakirali v prvi studijski album, zajema celoto procesa ustvarjanja zadnjih par let. Kako to, da je bil zdaj čas za to potezo?
Davor: Material se je nabiral, vmes smo zamenjali tudi nekaj ljudi. Od prvega singla je minilo že nekaj časa, a potrebovali smo ta čas, da smo izdali vse te single, pesmi so se morale nekako izoblikovati, dozoreti. Ko smo imeli dovolj materiala, s katerim smo bili zadovoljni, smo rekli, da moramo to izdati, da gremo lahko naprej in začnemo ustvarjati nekaj novega. Proces nam je bil všeč.

Omenili ste, da ste vmes zamenjali nekaj ljudi, Jan se vam je kot del skupine pridružil pred kratkim. Kako menjave vplivajo na dinamiko skupine?
Davor: Dinamika se je zagotovo spreminjala. Vmes smo namreč bili trio in smo morali pesmi in nastope malce prilagajati. Kot ekipa pa – Jan je z nami že kar nekaj časa.
Jan: Kot uraden član banda sem nov, šele od junija igram v njem, a se pravzaprav poznamo že dolgo. Že pri drugem singlu sem sodeloval z njimi, za njih snemal, tako smo se tudi spoznali. Ker so sodelovali z drugimi producenti, je bilo vmes tudi nekaj premora, potem pa so začeli sodelovati s Petrom Penkom. Mislim, da smo se povezali predvsem, ko smo skupaj odšli na dopust in tam posneli videospot za pesem Cukr, režijo in vse sem jaz prevzel. Po tem nepozabnem izletu sem postal njihov "roady" in bil tako del vaj in koncertov. Potem pa mislim, da se je naravno zgodilo, da poskusimo skupaj ustvarjati glasbo.
Davor: Smo kot družina. Dejansko smo člani več skupaj kot pa s svojimi družinami, sploh v mesecih, ko smo se res intenzivno pripravljali na izid plošče.
Jan: Najprej smo prijatelji, šele potem smo band. Večinoma vse skupaj počnemo, tudi stvari, ki niso povezane z glasbo. Še preden sem bil v skupini, smo imeli "klasične petkove sestanke", ko smo se dobili, družili in morda potem imeli vaje, na katerih je vse malo bolj resno.

Dejali ste, da imate člani različne osebnosti in izobrazbo, a vsa združuje glasba. Pride kdaj do umetniških nestrinjanj ali imate tako podobno vizijo, da se ta ne zgodijo?
Jan: Tega pri nas ni tako veliko. Če pa se kdaj ne strinjamo, pa to hitro razrešimo. Sproti razčiščujemo in si neposredno povemo. Občasno se seveda skregamo, a čez pol ure je vse že v redu.
Davor: Imamo zdrav odnos. Seveda je vmes prihajalo do nestrinjanj – tako je, ko so v skupini štirje ljudje. Dejstvo pa je, da vsi stremimo k istemu cilju, vsem to zelo veliko pomeni in tako se uskladimo, da je na koncu vse tako, kot mora biti.

Dejali ste, da ste s pomočjo singlov začrtali, kakšen je vaš zvok. Kako je bilo odkrivati tega?
Davor: Na začetku smo z Nikom in Nejcem še kot srednješolska zasedba igrali priredbe znanih rokskupin. Že takrat smo počasi začeli z avtorsko glasbo, kar je bila vedno naša želja. Mislim, da smo se sicer našli v tem zvoku, ki ga imamo zdaj. Nekatere pesmi so sicer stare že nekaj let, drugi so bistveno mlajše, na albumu pa tako določene skladbe zvenijo drugače kot na primer prvi trije singli. Zelo veliko nam pomeni, da lahko čez svoj zvok in besedila izrazimo, kar hočemo povedati. Sproti pa odkrivamo neko širino – tudi Jan je na primer prinesel nekaj svojega. Ves čas se razvijamo, kar se nam zdi zelo pomembno.
Jan: V tej zasedbi smo kar sveži, tako pa se stvari iz vaje v vajo spreminjajo, ves čas eksperimentiramo, ne želimo ostati enaki. Tudi pesmi so zastavljeni tako, da v živo drugače zvenimo kot pa na albumu, aranžmaji so drugačni.
Davor: Morda v živo zvenimo malce "trše", a zdi se mi, da tako ljudje potem vidijo, da nismo samo kot konj s plašnicami, ampak ves čas raziskujemo. Hočemo se razvijati, imeti evolucijo.
Jan: Že v nekaj mesecih, odkar smo snemali, lahko rečemo, da se je izoblikoval neki nov zvok. Nimamo pa začrtane poti.
Davor: Ni nas strah sprememb, čeprav se mi zdi dobro, da ima band edinstven zvok, po katerem te ljudje prepoznajo.

Albumu ste nadeli naslov Razgaljena, na njem naj bi tudi tudi vi razgaljali svoje duše in spodbujali poslušalce, da naredijo podobno. Glede na to, da so besedila tudi bolj osebna, kdaj pomislite na to, da ste se poslušalcem morda preveč odprli in postali ranljivi?
Davor: Mislim, da se tega ne bojimo. Po eni strani je lažje, ker glasbo izvajamo skupaj, po drugi pa si vsak pesmi interpretira drugače. Čeprav je besedilo pisano v prvi osebi, ni poudarek samo na meni, ampak tudi na družbi – morda se poslušalec najde v neki pesmi in dobi občutek, da ni edini, ki se s tem poistoveti, da smo vsi v tem.

Kako se počutite, ko vam nekdo reče, da se ga je vaša pesem dotaknila?
Jan: Seveda je odlično, malo popiha na dušo. Meni je mogoče še najbolj zanimivo to, kako drugače si lahko ljudje razlagajo pesem – Davor, ki je glavni tekstopisec, je želel povedati nekaj drugega, kot pa je nekdo dojel kot sporočilo.
Davor: Slišiš različne zgodbe ljudi in si presenečen. Začneš razmišljati o drugačnem konceptu pesmi, kar ti tudi zagotovi širino – morda ti da nekaj, iz česar potem lahko izhajaš v kakšni drugi skladbi. S spoznavanjem ljudi širiš svoj spekter idej za glasbo.

Za ta album ste imeli torej zalogo materiala. Je bilo ukvarjanje s tem, katere pesmi bodo pristale na albumu in v katerem vrstnem redu, zahtevno?
Davor: Polovico albuma so predstavljali singli, ki smo jih že izdali. Tako da smo morali izbrati samo pesmi, ki še niso bile izdane. Takrat je bilo malce dogovarjanja, katera bi bila primerna za ploščo. To se je sicer zelo hitro razširilo s pomočjo producenta Petra Penka, s katerim smo prišli do tega mozaika.
Jan: Vrstni red pesmi albuma smo zaradi vsega dela pozabili ustvariti. Na koncu smo ga sestavili v 15 minutah.
Davor: Neki večer smo list papirja, na katerem je bil seznam pesmi, razrezali po posameznih skladbah, nato pa smo jih poslušali in sproti razporejali.
Jan: Pomembno je bilo, da smo ugotovili, ali zaporedje deluje.

Kako pa je bilo sestavljanje tega mozaika oz. proces snemanja albuma?
Jan: Vsem je bil ustvarjalni proces odličen. Ker je bila sicer ves čas ena stvar za drugo, mislim, da noben izmed nas ni dojel, da je to to, dokler nismo albuma fizično dobili v roke.
Davor: Veliko uživancije je bilo, pa tudi seveda naporov in neprespanih noči, saj smo velikokrat dolgo ostali v studiu. Zdi se mi, da ti celoten proces veliko da. Naučiš se veliko tistega, kar boš potreboval za naprej. Spoznaš proces, ki ga do zdaj nisi poznal in za naslednje albume veš, kako lahko stvari delujejo.

Kdo je poskrbel za naslovnico in ovitek zgoščenke?
Jan: Jaz. Že celo življenje sem v tem. Razen v primeru glasbe, ki je bila zame v preteklosti le konjiček, nekaj za sprostiti dušo. Zdaj pa delam tudi v studiu.
Davor: Naš Jan je multipraktik.

V pesmi Katarza opisujete odmik od vsakdanjega sveta. V glasbo vlagate različna čustva. Je ta nekakšna terapija?
Davor: Da. Zgodbo lahko poveš z besedilom, lahko pa tudi z glasbo. Jan recimo z načinom igranja kitare tudi sprosti vse občutke.
Jan: To se najbolj vidi v živo – vsakič boš odigral drugače, odvisno od razpoloženja. Prav pesem Katarza je bila sicer za nas dejansko nekakšna katarza.
Davor: Februarja, ko se je veliko stvari nabiralo in smo bili še trije, je cela ekipa šla na Krk, kjer smo uživali in se sprostili ter posneli to pesem.
Jan: Odmaknili smo se od nekega pritiska.

Se vam zdi, da več navdiha za pesmi dajejo dobre ali slabe izkušnje?
Davor: Mislim, da moraš vse stvari, tudi slabe, vzeti kot nekaj dobrega. Iz vsega moraš kaj dobrega potegniti.
Jan: Lahko bi rekel, da so prav pesmi ta dobra stvar – tudi če se ti zgodi nekaj slabega, to lahko izraziš prek glasbe.
Davor: Kot skupina imamo zelo "svetle" pesmi, kot sta na primer Razgaljena in Cukr, obstajajo pa tudi malce "temnejše", v katere damo bolj žalostne občutke, a jih mogoče zapakiramo v bolj pozitiven, optimističen duh. V vsaki stvari je tako nekaj dobrega.

V naslovni pesmi omenjate maske, in kako jih ljudje nosimo. Zakaj mislite, da maske obstajajo oz. imamo ljudje to potrebo, da jih nosimo?
Davor: Opažam, da je družba polna idealov, vse več je prilagajanja množici.
Jan: Opazil sem, da je vedno več tega, da stvari zadržuješ v sebi, namesto, da bi jih nekomu povedal.
Davor: Ljudje smo znani po tem, da zakrivamo stvari, stvari držimo v sebi. Dobro je, da masko snameš in pokažeš, kar je za njo, pravi obraz.
Jan: Saj imamo tudi mi maske, a poskušamo biti brez njih – da smo pristni, zvesti sami sebi.

V pesmi Enosmerna govorite, kako v družbi brezkompromisno verjamemo informacijam, omenili ste že maske. Kakšen je vaš pogled na družbo?
Jan: To je tudi mogoče prikrito sporočilo videospota – da brezkompromisno nekomu slediš, ker misliš, da ima nad tabo moč in si sploh ne upaš razmišljati o tem, kaj počneš. V videu je kontrast tega lik "primitivnega človeka", ki ga je upodobil oče našega banda (in bobnarja). Njegov lik gre svojo pot, morda te nima niti začrtane. Gre, kamor se mu zahoče.
Davor: Ne bo se podrejal, ampak bo ubral tako pot, kot si jo bo sam zamislil. To je nekako konkretno sporočilo. V tem videospotu smo bili vsi skriti za maskami – Jan še ni bil član skupine, je pa snemal in se zmenil za lokacijo – le protagonist ni nosil maske. Mislim, da se je vse lepo poklopilo z videospotom za pesem Razgaljena, v katerem pa maske snamemo.

Zakaj Boštjana Pleskoviča imenujete za očeta skupine?
Jan: Ker je praktično ves čas z nami – zraven je na vajah in kamor koli gremo. Je nekdanji glasbenik in človek za vse. Povsod nam pomaga, pri vsaki stvari.
Davor: Bil je kitarist v skupini, tako da pozna celoten proces ustvarjanja glasbe. Že od začetka, ko smo bili še srednješolski band, je bil na vsakih vajah, z nami delal in bil soavtor pesmi. On nas namreč tudi oblikuje in doživlja vse, kar doživljamo mi. To je veliko vredno.
Jan: Še vedno smo mladi in če kdaj mogoče malce preveč odtavamo, nas "nazaj za ketno potegne" (smeh).

V pesmi Sam govorite o občutku osamljenosti, obenem pa omenjate tudi iskanje samega sebe. Kako gre vam iskanje samega sebe?
Jan: Jaz bi rekel, da sem se na neki način kar našel. Dejansko počnem to, kar sem si želel, odkar sem v osnovni šoli prijel za fotoaparat. Kar delam z glasbo, je le nagrada. Če me kdo vpraša, kaj je moj konjiček, odgovorim, da ga nimam, ker je to moje delo.
Davor: Seveda v določenih trenutkih še nisi tam, kjer bi mogoče rad bil, s čimer ni nič narobe. Prav je, da se ljudje iščemo. Morda se nekateri nikoli ne najdejo, a v tem uživajo. Tudi jaz lahko rečem, da sem se kar našel, imam že ustaljene stvari, ki jih rad delam. Imam najboljše prijatelje, s katerimi ustvarjam glasbo in lahko stojim na odru.

Jan: Morda bo čez deset let vse popolnoma drugače.
Davor: S tem se ne obremenjujem. Uživamo v tem trenutku, kar nam ta da – glasba, službe, družina, ki nas podpira. Obstajajo še stvari, ki jih hočemo doseči, a se mi zdi, da bomo, če bo tako šlo še tako naprej, zadovoljni.
Jan: Dobro je, da imaš neke cilje, a če preveč stremiš samo k njim, pozabiš na vse to, kar se dogaja okoli tebe. Ko smo recimo delali album, smo pozabili na vse drugo – s čimer ni nič narobe. A dejansko nam je odleglo, da smo končali z njim, predvsem s predstavitvenim koncertom smo dali "štempl", da smo ga dejansko izdali.
Davor: Bilo je tako, kot smo si zamislili. Vidi se, da če neke stvari načrtuješ, je na koncu kljub naprezanju in živčnosti vse vredno. Ko se ozreš nazaj in vidiš, da ti je uspelo, dojameš, da se je vse zgodilo z namenom.

Kako je bilo, ko je na koncertu v Novem mestu občinstvo nekako "blagoslovilo" vaš album, dalo neki odziv?
Jan: Mislim, da nobeden ni vedel, kaj se dogaja – dojeli smo šele, ko smo prišli na oder, morda celo po koncertu. Nismo vedeli, kaj pričakovati, a zagotovo nismo pričakovali takega odziva.
Davor: Menim, da smo že s predpremiero, ko smo nastopili pred tistimi, katerih mnenje nam največ pomeni, prebili led. Lepo pa je bilo videti, kako je na koncert za širšo javnost prišlo res veliko ljudi. Nismo si predstavljali, da bo tako, ampak je uspelo.

V preteklosti ste bili predskupina zasedb Siddharte in Niet. Kako je biti del glasbene skupnosti in pravzaprav nekega novega vala slovenskega roka?
Jan: V čast mi je sodelovati s skupinami, ki jih tudi mi poslušamo. Me je pa šokiralo, da so pravzaprav enaki kot mi. Na koncertih človeka na primer vidiš kot boga, nato pa ga spoznaš in je drugačen, kot je na odru. Mislim, da vsak glasbenik ceni to, da ga spoštuješ in se z njim normalno pogovarjaš.
Davor: Kar pa se tiče novega vala – všeč mi je to, da je veliko mladih skupin, veseli smo, da se glasba v Sloveniji razvija ter se skupine med sabo razumemo in podpiramo. Skupnost raste, tako je tudi vedno več poslušalcev. Ponosni smo na to, da se rast skupnosti ne ustavi – zasedbe, ki so starejše od nas, še vedno delujejo, rojevajo se nove. Veseli smo, da smo tudi mi zajadrali v to. Upamo, da bo tudi naš podmladek naredil band (smeh).

Postali ste tudi eden izmed treh zmagovalcev natečaja Radio SI 2024 Standouts, v preteklosti ste bili tudi v finalu Špil lige. Kako pomembni so tovrstni natečaji?
Davor: Za mladega glasbenika, ki morda nima takoj možnosti, da bi pred občinstvom igral na odru s profesionalnim ozvočenjem, je to odlično. Razpisi, kot so Vičstock in Glas mladih, omogočajo razvoj različne glasbe.
Jan: Prek njih dobiš potrdilo in zagon.

V teh časih so družbena omrežja zelo pomembna. Kako se z njimi spoprijemate vi?
Jan: Raje se ne bi, če bi bilo mogoče. Težko je, ker noben od nas ni taka oseba, ki bi ljudem na družbenih omrežjih "težila". A pač vemo, da je tam treba objavljati.
Davor: Ljudi nočemo bombardirati z vsem, a si nekako primoran. Vseeno na družbena omrežja objavljamo tudi zadeve, s katerimi pokažemo, da nas ne povezuje samo glasba, ampak tudi druge stvari, kot na primer ribolov.
Jan: Lažje nam je objavljati takšne stvari, kot pa na primer oglaševati izid videospota.

Mora singel pospremiti videospot?
Davor: Do zdaj smo single, ki jih je treba izdajati, saj s posameznimi pesmimi malce podražiš ljudi, vedno izdajali z videospoti.
Jan: In verjetno bomo to počeli še naprej, čeprav bi bili kdaj manjši stroški, če ne bi snemali videa. Zdi se mi, da za bande, kot smo mi, velja, da te, če singla ne izdaš z videospotom, ljudje obravnavajo drugače. Česar sicer ne razumem, glede na to, da bi na prvem mestu morala biti pesem in ne videospot.

Davor: Je pa res, da so snemanja spotov zanimiva. Letos smo šli dvakrat na Krk.
Jan: Prvotno smo šli na dopust, a smo tam še nekaj posneli.
Davor: Dopustniški posel.
Jan: Ker sami to počnemo, ni pritiskov. Le pri videospotu za pesem Razgaljena, pri katerem sem sodeloval, je bilo vse malce bolj začrtano in smo delali z razširjeno ekipo, a so bili to vseeno že poznani ljudje, s katerimi sem že delal.

Album ste izdali, delali naj bi že na novem materialu. Kaj vas torej čaka?
Jan: Do konca leta nas čakajo koncerti, december je za glasbenike najbolj pester. Potem pa komaj čakamo, da se lahko spet malo zapremo studio, gremo na morje … Še nikoli nismo izkusili ustvarjalnega procesa iz nič, tako da bo to za nas nekaj novega, tega se veselim.
Davor: Tokrat bomo imeli izkušnjo, ko moraš med štirimi stenami ugotoviti, kako bo šla pesem. Res se veselimo, da se spet posvetimo ustvarjalnosti.