Kaja Skrbinšek in Andi Koglot od leta 2015 sestavljata dvojec Liamere, ki so ga po novem okrepili še Anej Kočevar (bas), Margarita Ulokina (violina), Klemen Tehovnik (kitara) in Anže Knez (bobni). "Lepo je imeti ekipo ljudi, ki se razume in v kateri so glasbeniki, ki jih občudujem in izmed katerih je vsak odličen na svojem področju. Vsak prispeva svoj zvok in tako vplivajo na to, kar narediva midva," je za MMC povedala Skrbinšek in dodala, da imajo zelo demokratičen način delovanja – kadar se z Andijem, s katerim ostajata jedro ustvarjalne vizije Liamera, ne moreta dogovoriti o nečem, pač glasujejo.

Liamere je pred kratkim izdal nov album. "Po daljšem odmoru je to, da sva šla vmes vsak svojo pot, dobilo neki smisel, za naju je bilo to koristno. Pridobila sva namreč različne izkušnje in prišla nazaj skupaj z bogatejšim naborom idej in razumevanjem, kaj sploh želiva od projekta," je še pojasnila pevka. Koglot je dodal, da se mu njuna močna točka zdi to, da ne glede na to, da se njune ideje včasih razlikujejo, vse še vedno deluje – po besedah Skrbinšek drug drugemu držita sito. "Z Andijem imava ustvarjalni dialog, v katerem res uživam – tudi kadar mi gre včasih na živce, ker ne razume, kaj hočem ali pa on hoče nekaj čisto drugačnega," je priznala.

Album nosi naslov Re-, njegova rdeča nit je preobrazba samega sebe skozi neki odnos – ljubezen je po njunem mnenju kdaj prav to, da ti nekdo pokaže, kaj vse si lahko, včasih pa se preobraziš tako, da izbereš sebe, odnos pa pustiš za seboj, a se obenem zavedaš, da brez tega odnosa ne bi prišel do te točke.

Nov material bo Liamere 8. marca ob 20. uri predstavil na koncertu v Kinu Šiška. "Vse bomo dali od sebe. Ker predstavljamo album, kar je pomemben mejnik, ga bomo odigrali od začetka do konca, na dramaturški način, ki ima smisel," je zagotovil Koglot in dodal, da ne bo manjkalo tudi nekaj starejših pesmi.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Dvojec je nastal leta 2015, prvi album Liamere ste izdali leto pozneje, sledil je še kratkometražni Provinces. Pred kratkim sta izdala album Re-. Letos praznujete 10. obletnico. Kakšna je bila za vas pot zadnjih deset let?
Andi: Pravzaprav sploh nisva vedela, da je minilo deset let od ustanovitve (smeh).
Kaja: Vedela sva le, da je devet let, odkar smo bili nazadnje v Kinu Šiška.
Andi: Vmes smo imeli namreč tudi predahe – kdaj vmes pride življenje.
Kaja: Po daljšem odmoru je to, da sva šla vmes vsak svojo pot, dobilo neki smisel, za naju je bilo to koristno. Pridobila sva namreč različne izkušnje in prišla nazaj skupaj z bogatejšim naborom idej in razumevanjem, kaj sploh želiva od projekta, tudi zasedbo sva razširila. S tem albumom se mi zdi, da so se vse te stvari nekako povezale med seboj.
Andi: Čeprav smo imeli premore, smo se ves čas družili, želja po ustvarjalnosti je ostala. Ko smo spet začeli ustvarjati, je bilo načeloma precej bolj enostavno, kot je bilo recimo na prvem albumu. Takrat smo imeli narejen aranžma, nato smo naredili besedilo in vokalno linijo – potem pa smo "štancali" naprej. Pri tem pa je bilo vse, kar se tiče idej, kje začeti ter kako "razbiti komad" in se lotiti besedila, bolj porazdeljeno.
Kaja: Bolj konceptualno smo se lotili tega.
Andi: Ideje, ki so nastajale v procesu ustvarjanja, smo izpilili tako, da se je razvila neka narativa.

Je bila razširitev zasedbe nekakšen naraven korak naprej? Je vplivala na vašo dinamiko?
Kaja: Bilo je naravno, se je pa seveda dinamika spremenila, a se mi zdi, da je vse še boljše. Res lepo je imeti ekipo ljudi, ki se razume in v kateri so glasbeniki, ki jih občudujem in izmed katerih je vsak odličen na svojem področju. Vsak prispeva svoj zvok in tako vplivajo na to, kar narediva midva. Z več ljudmi je tudi več idej na kupu, imamo pa zelo demokratičen način delovanja – kadar se z Andijem ne moreva dogovoriti glede nečesa, glasujemo. Veliko glasovanja je v naši skupini (smeh).
Andi: Že od samega začetka smo na to gledali kot na neko razširitev družine – si z ljudmi, s katerimi se razumeš, rad preživljaš čas in doživiš dogodivščine. Midva še vedno ostajava ustvarjalno jedro Liamera, preostali se nama pridružijo predvsem pri koncertih in snemanju albuma. Vseeno sva odprta za ideje; šele pozneje, ko je plošča že posneta, se med vajami in preigravanjem izkaže, da je bolje, če pri drugih glasbilih kaj spremenimo.

Novi album ste ustvarjali dve leti, dejali ste, da ustvarjalnost prihaja tudi iz nekakšnih umetniških nasprotij, medsebojnega izzivanja, a sklepanja kompromisov. Je bil za vaju snemalni proces tudi tokrat tak?
Andi: Mislim, da je najina močna točka prav to, da imava oba popolnoma drugačno idejo, kakšna naj bi bila neka pesem ali album, a to deluje, ker drug drugega "zavirava". To se mi zdi koristno.
Kaja: Na ta način se veliko stvari prefiltrira – drug drugemu drživa sito.

Kako se vam zdi, da se je vaš zvok od prvega pa najnovejšega albuma razvil?
Andi: Menim, da bi vsak album moral imeti svojo zvočno podobo – da je vedno neka želja po raziskovanju, napredku, eksperimentiranju. Tako tudi ni dolgočasno za poslušalce. Zvok zdaj je dovolj drugačen od tega, kar smo delali prej, da se to opazi. K temu pripomore tudi večje število glasbenikov, s katerimi sva sodelovala. Esenca je sicer še vedno ostala enaka kot prej.

Omenili ste premor. Kako ste doživeli izdajo novih pesmi po toliko časa?
Kaja: Izdaja je bila samo naraven napredek.
Andi: Mejnik.
Kaja: Ustvarjanje je pravzaprav moj najljubši del. Če bi bilo po moje, bi bila ves čas v studiu in sestavljala nove pesmi. Zato mi je veliko pomenilo, da sva bila nazaj v studiu in album delala dve leti. Z Andijem imava ustvarjalni dialog, v katerem res uživam – tudi kadar mi gre včasih na živce, ker ne razume, kaj hočem ali pa on hoče nekaj čisto drugačnega. Izdaja je potem pač tisti končni korak, ki ga narediš, tudi če ni vse narejeno popolno. Prav je, da gre ustvarjen material med ljudi, saj brez njihovega odziva krog ni sklenjen.

Kako pomemben pa je za vas odziv ljudi?
Kaja: Mislim, da so pomembna za samorefleksijo, a se mi zdi, da sva oba dovolj samosvoja, da se pri ustvarjanju naslednjega albuma ne bova ukvarjala s prejetimi komplimenti ali grajami, ampak bova sledila zvočni podobi in viziji, ki si jo želiva.
Andi: Na ustvarjanje glasbe gledam precej bolj romantično kot nekateri ustvarjalci, ki se prilagajajo občinstvu – to midva nisva. Čeprav razumem industrijo, bova vedno sledila tistemu, kar naju takrat, ko ustvarjava glasbo, navdihuje, izrazila tisto, kar si želiva sporočiti. Gre za precej individualni izraz, a vedno upava, da se bodo ljudje lahko s tem tudi poistovetili. Kot je dejala Kaja, ne glede na pohvale ali kritike, bova v naslednjo izdajo šla trdno prepričana o tem, kar sva ustvarila, saj nama samo ustvarjanje ogromno pomeni.
Kaja: Če intuicija pravi, da neka pesem nekaj ima, verjamem, da bo tudi drugim ljudem nekaj pomenila. Verjamem, da imamo neko univerzalno povezavo, če je nekaj iskreno, bodo to drugi začutili. Mislim, da je bolj smiselno slediti temu kot statistiki.

Leta 2023 ste izdali Settle Down, leto pozneje je sledila pesem Prospects, ki je napovedala album. Mesec dni pred izdajo albuma sta izdala tudi skladbo Memory Gazer. Kako pomembno je izdajanje singlov?
Andi: Če gledam strogo z vidika industrije, je smiselno, saj tako po eni strani spomniš, da še obstajaš, po drugi pa se oglašuješ in daš malce vpogleda, kaj sledi, saj ljudje ne vedo, kaj točno lahko pričakujejo. Singli so dober način, da približno pokažeš, v katero smer bo šel nov material, obenem pa pokažeš, kdo si. Osebno singlov ne bi izdajal, kar se mene tiče, bi poslušal samo albume, saj prek njih vidiš, ali ima izvajalec idejo, koncept in o svojem ustvarjanju razmišlja globinsko. Da obstaja neka rdeča nit in znaš stvari z neko določeno idejo postaviti v vrstni red, je bistveno težje kot samo izdati eno pesem.
Kaja: Ljudje imamo pač omejeno količino pozornosti, ki jo lahko razdelimo. Mislim, da smo se vsi navadili, da od glasbenikov dobimo malo pokušine – da nam pokažejo kakšno poglavje, preden gremo prebrat celo knjigo.
Andi: Želimo malce aperitiva.

Ste torej veliko časa vložili v zaporedje pesmi na albumu?
Kaja: Obstaja struktura, album ima koncept. Prisoten je neki dramaturški lok, kako se stvari dogajajo.
Andi: Ni pomembno, kdaj so kakšne pesmi nastale; več kot delaš z njimi, bolj začneš razmišljati o konceptu in o tem, kako bi določene dele med pesmimi, ki so že dokončane, zapolnili, kaj je tisto, kar bo vleklo zgodbo naprej. To pomeni, da začneš razmišljati veliko bolj dramaturško, ne samo ekspresivno. Pomembno je, kako koncept lepo zapakiraš in oblikuješ zgodbo.

Na albumu so torej besedila v angleščini, gre za samorefleksijo. Kako je za vas prek glasbe deliti delčke sebe, se odpreti in s tem morda postati tudi nekoliko ranljiv?
Kaja: Predvsem kot pevec si izpostavljen temu, da imajo besedila neki vpliv na to, kako te potem ljudje, ki poznajo tvojo glasbo, doživljajo. V tem je zagotovo neka ranljivost. Besedila so namreč velikokrat najino skupno delo, tako pa se moram sprijazniti s tem, da so koščki "nalepljeni name", kar pa ne pomeni, da se ne morem vživeti v pesem.
Andi: V besedilih so nekateri deli zelo introspektivni in osebni, so del mene in Kaje. Ko jo kdaj na primer poslušam med petjem, me spet odpelje nazaj v spomin, znova nekaj začutim. Pri glasbi, pa tudi umetnosti na splošno, je dobro to, da si jo vsak lahko pač po svoje interpretira; vzame neko svojo osebno zgodbo in prek tega doživi enako, kar sva midva, ali pa popolnoma nasprotno. Pomembno je, da se s skladbo povežejo.

Rdeča nit albuma je preobrazba, simbol te je tudi metulj na naslovnici, ki ste jo zasnovali vi, Kaja. Je vaš cilj, da bi album nekako omogočil ljudem, da začnejo svoj proces preobrazbe, da postanejo celovitejši?
Kaja: Tega si že na splošno želim za vse ljudi, če pa to dobijo iz najine glasbe, toliko bolje. Ta album govori o preobrazbi skozi odnos in mislim, da je zelo lep rezultat, če nekdo lahko reče, da mu tvoja glasba daje občutek, da si lahko dovoli spremembe ali napredek. Menim, da te ne glede na njeno tematiko preobrazi vsaka glasba, ki se te res dotakne, tako da upam, da se bo ljudi ta album dotaknil.
Andi: Od izdaje albuma sva dobila že nekaj komentarjev; ljudje so se poistovetili z glavno tematiko, kar je najina želja in upanje. Vsak ima seveda pravico do svoje lastne interpretacije albuma.

Kaj pa ste o sebi med snemanjem odkrili vi?
Kaja: Zelo znam skočiti na eno in drugo stran, znam se vživeti v drugo osebo ter istočasno znotraj sebe najti vsaj dva pola. Če je neki odnos res izziv, pa ne v površinskem smislu, ampak na način, da je veliko čutenja, na plan pride več slojev človeka. Čez ta album vidim, da sem to tudi jasno pokazala – mislim, da se vidi, da je veliko plasti, ne samo ena.

Andi: V preteklosti sem že delal pri projektu s podobno tematiko – na koncu razmerja ugotoviti, da sta oba vpletena v to, oba sta kriva ali pa nobeden. Skozi ta album je zajeta podobna tema; po eni strani razumevanje druge strani, po drugi pa biti prepričan, da si dovolj močen, da se lahko preobraziš tako, da ugotoviš, da je najbolje, da se na koncu odločiš zase in se ne izgubiš, ampak ostaneš zvest svojim interesom, načelom in osebnosti.

Kaj je za vas ljubezen?
Kaja: Včasih je ljubezen to, da greš čez vse te faze in istočasno spustiš drugo osebo, da gre naprej in da greš naprej tudi ti, obenem pa se imaš še lahko vedno rad. Ljubezen je kdaj prav v tem, da ti nekdo pokaže, kaj vse si lahko, tvoja odgovornost pa je še vedno, da izbereš tisto, kar si želiš biti – včasih se preobraziš tako, da izbereš sebe, odnos pa pustiš za seboj, a se obenem zavedaš, da brez tega odnosa ne bi prišel do te točke.
Andi: Ljubezen je zelo širok pojem. Če gledamo samo v smislu romantičnih odnosov, bi rekel, da je ljubezen to, da z veseljem sprejemaš kompromise, da imaš neko osebo tako rad, da ji lahko poveš, kaj ti gre na živce, in ji pustiš, da ti pove, ko greš ti njej na živce – skupaj si v dobrem in slabem. Vrhunec tega, kaj ti nekdo pomeni, je, ko ne greš spat skregan, ampak objet.

Kot ste dejali, gre album čez več faz razmerja, od vzponov in padcev ljubezenskega razmerja – od navdušenja in naklonjenosti do ljubosumja in razpada. Kakšno je sicer vajino mnenje o ljubosumju?
Kaja: Res je, da je ljubosumje včasih rezultat dinamike med dvema osebama, ko nekomu ustreza, da je druga oseba stalno ljubosumna, a kadar sem ljubosumna jaz, je to običajno znak, da v meni nekaj manjka – morda notranja razrešitev ali pa samo občutek varnosti. Gre za stvar, ki je pravzaprav ne more zagotoviti druga oseba.
Andi: Sam načeloma nisem zelo ljubosumen človek. Menim, da če si v nekem razmerju, v katerem se počutiš dovolj gotovega in varnega, ljubosumja ni. V primeru krhkega odnosa bo ljubosumje seveda prisotno, kar je lahko tudi nerazrešena travma iz prejšnjih razmerij. Čeprav je ljubosumje mišljeno kot negativno čustvo, se mi zdi človeško čustvo, ki je del narave in odvisen od tega, kakšen si v notranjosti.

V pesmi Lost in Translation omenjate, da se učimo le iz napak. Zakaj se vam zdi, da je tako?
Kaja: Mislim, da je mogoče, da se učiš tudi iz pozitivnega in ti ni treba vsake napake izkusiti na lastni koži. Večina nas še vedno stori napako zato, da pač začutimo nasprotje tega, česar si želimo.
Andi: Gre za spoznavanje samega sebe. Narediš nekaj, kar misliš, da bo delovalo in potem pač ne deluje. To po eni strani boli, po drugi pa izveš nekaj novega o sebi, česar do zdaj nisi. Napake bolj delujejo kot pozitivne izkušnje, ker bomo imeli večji čustven odziv na to, kar nas zaboli, to si bomo tudi bolj zapomnili. Bolj si sicer samorefleksiven, bolj poznaš samega sebe in se potem izogibaš določenim stvarem, saj veš, kaj hočeš.

V skladbi Home se posvetite "varnemu kraju", domu. Kaj je za vas dom?
Kaja: Dom je, kjer koli si ga izbereš, kjer si lahko najbolj avtentična različica sebe.
Andi: Kot pravi pregovor: "Dom je tam, kjer je srce." Greš tja, kjer se počutiš najvarneje. To je zame tudi sporočilo te pesmi, ki govori o trenutku, ko je razmerje pri koncu in se odločiš, da boš sebe dal na prvo mesto, potem pa se vrneš v neki varni kraj. To je lahko dejansko tvoj dom ali pa neki metaforični; pogledaš vase, najdeš svoje srce ali pa najdeš ljudi, ki ti bodo v podporo. Več interpretacij je. Zame je dom tam, kjer se počutim varnega in ljubljenega.

Pesem Memory Gazer se osredotoča na sprijaznjenje s tem, kar je bilo, ter obstoj lepih in slabih spominov. Kakšen je vaš najlepši spomin?
Andi: Memory Gazer je kot neki epilog albuma, ko se po koncu razmerja ne glede na spomine sprijazniš s tem, da je v redu tako, kot je. Sam se rad spominjam lepih trenutkov, pa tudi slabih, ker jih tako lahko predelaš, in veselim se novih dobrih in slabih spominov.
Kaja: Težko je izluščiti in ovrednotiti spomin brez konteksta, odvisno je tudi od obdobja. Mislim pa, da je veliko mojih zelo lepih spominov, ki mi dajejo veselje, povezanih z ustvarjanjem glasbe. Ko se dela glasba, čutim, da sem na pravem mestu, takrat mi nič ne manjka.

Videoposnetek za pesem Settle Down je narejen s pomočjo umetne inteligence in briše meje med digitalnim in resničnim. Kakšno je vaše mnenje o UI-ju?
Kaja: Videospot je neke vrste kritika, komentar.
Andi: Z mojim dekletom, ki v skupini igra violino, sva v Londonu šla v Barbican, predel, kjer je močna brutalistična arhitektura. Kaja je na fotografije od tam generirala nove stvari, ki so izpadle surrealistične, čeprav je uporabljala resnične podobe.
Kaja: UI je znak razvoja, ne vem pa, ali tudi napredka. Seveda je treba iti v korak s časom, UI je za ustvarjalce v marsikaterem pogledu spremenil način dela, saj je lahko tudi uporabno orodje. Vseeno mislim, da bo marsikje v kratkem obdobju desetih let prevzel marsikatero delo.
Andi: Z UI-jem nimam težav, če lahko pomaga človeštvu – se na primer uporablja za večje podatkovne analize v medicini. Priznam, tudi sam kdaj uporabljam ChatGPT, v dobi, kjer informacije potrebujemo hitro, je uporaben. Se pa zavedam, da je nevarno, kako močno se zanašamo na taka orodja – namesto tega bi podatek na Googlu lahko poiskal sam. Menim pa, da je UI lahko slab za človeštvo, saj uničuje umetnost, v smislu generativne umetnosti. Da na primer nekdo ustvari poster z nekimi ukazi in s tem ustvari izdelek brez duše, je katastrofalno.

Kaja: Generativna umetnost je sporna že zaradi vseh del, na katerih se UI uči. Težava bi nastala lahko sicer tudi, če bi se ta nabor del zmanjšal, saj bi to lahko vodilo do zelo centraliziranih podob tega, kaj je dobra umetnost – obstajale bi le še kopije kopij, vse bi bilo videti enako, domišljija bi se začela krčiti.
Andi: Potrebna bi bila izobrazba ljudi, da bi hitreje prepoznali, kaj je UI in kaj ni – to je težava predvsem za tiste, ki so in bodo odraščali v drugačnih časih kot mi. Generativna UI se namreč vedno bolj razvija, kar lahko postane nevarno, saj je vedno težje razlikovati med resničnim in neresničnim. Če se bo UI ujel v neki začarani krog, kot je dejala Kaja, bo vse morda sčasoma postalo bolj abstraktno, neumno, pa tudi smešno.

Na spletu ste objavili tudi videoposnetek, v katerem ste v živo zaigrali pet pesmi. So kot pokušina pred koncertom v Kinu Šiška?
Kaja: Da, na neki način. V bistvu sva želela pokazati, kako zvenimo v živo, zelo pomembno nama je bilo, da se vidi, kako glasba zveni v celotni zasedbi, surovo in brez popravkov.

Čaka vas nastop v Kinu Šiška, kjer ste nazadnje nastopili pred devetimi leti. Kako se pripravljate na ta podvig?
Kaja: Zelo se veselim koncerta, ker imam zelo rada Kino Šiška, Katedrala je odlično prizorišče. Ponosna sva, da so nama omogočili, da bova tam nastopila, tega sem si zelo želela. Pripravljava se tako kot na vsak drug koncert – vadiva. Morda je tu samo nekaj elementov, ki jih je treba dodatno zvaditi in organizirati. Na koncertu nas bo sicer sedem, ker se nam bo pridružil še saksofonist Primož Fleischman, ki sicer ni redni član zasedbe.
Andi: Vsak koncert poskusiš narediti kar se da dobro, ne glede na to, kje igraš. Ljudje te pridejo poslušat, zato boš vedno dal vse od sebe. Tudi v Kinu Šiška ne bo nič drugače. Razlika je morda le to, da tokrat predstavljamo album, kar je pomemben mejnik, zato smo se odločili, da bomo koncert izpeljali na dramaturški način; to pomeni od začetka do konca albuma, ker ima to neki smisel. Nato pa se bomo osredotočili še na starejše pesmi. Na preostalih nastopih bomo najverjetneje spremenili seznam pesmi.

V preteklosti ste zavzeli tudi odre na Hrvaškem in Veliki Britaniji. Kako se slovenski odri razlikujejo od tujih?
Andi: Opažam, da v Sloveniji bolje poskrbijo za skupine, ki igrajo tu. Vedno smo imeli lepe izkušnje. Je pa res, da bi bila zelo rada več v tujini, to, da potuješ in igraš glasbo, ki ti veliko pomeni, se mi zdi, da je ena taka življenjska dogodivščina.
Kaja: Pri nas imamo veliko privilegijev, ki se jih večino časa sploh ne zavedaš, dokler ne greš malo ven in ugotoviš, da je v Sloveniji vse urejeno. Je pa res, da ko z glasbo, ki je za Slovenijo dokaj nišna, narediš obhod prizorišč, dosežeš neki "strop". Če želiš s tako glasbo zares koncertirati, je edina pot tujina.