Pred tedni je Andrej Šifrer izdal album 40 let norosti. Zaradi njega je odletel v Kalifornijo, kjer je posnel enajst skladb. Po vrnitvi domov je sestavil kratek film s potepanja po Ameriki, kjer se je družil in nastopal s svojimi dolgoletnimi glasbenimi prijatelji. "Pri 65 letih mi je čisto vseeno, kako bo kdo kaj gledal in kako bo kdo kaj razumel. Zato sem tudi vzel dva pola, da secirata moje pesmi: Petra Mlakarja in sestro Snežno. Oba se z nekaterimi mojimi mislimi ne strinjata. In ravno zaradi tega mislim, da imaš lahko človeka rad, če se z njim ne strinjaš. In obratno," je povedal v pogovoru za MMC Šifrer.

Kantavtor je v svoji pestri karieri slovensko glasbo in jezik ponesel čez mejo, vse do Združenih držav Amerike, Argentine, Japonske ... Pustil je poseben pečat v domači glasbeni industriji, neopažen pa ni ostal niti med svetovnimi imeni glasbe. O svojih poznanstvih, novem albumu in življenju je tekla beseda v spodnjem intervjuju.

40 let norosti. So vam res ušle stvari iz rok, kot pojete v istoimenski skladbi? So bile res norosti?
Da, stvari so mi zagotovo ušle iz rok.

V kakšnem smislu?
V številnih. Takrat sem imel družino, dva majhna otroka in preprosto nisem bil doma. Otroka sta bila še tako majhna, da se ne spomnita prvega vala mojega uspeha. Martin se je rodil 1979, Eva 1980 in album Ideje izpod odeje je izšel leta 1981. Potem pa po letu 1983 sedem let nisem več snemal in se spomnim, ko me je Eva enkrat vprašala, kako je bilo, ko sem bil znan. Ker se je takrat že malo umirilo dogajanje okoli mene. Potem pa je prišel album Hiti počasi, ki je prišel leta 1990, in takrat je rekla: "Aha, zdaj pa vem, kako je, če si znan. Nikoli te ni doma."

Od otrok sem dobil zelo veliko subtilnih, iskrenih namigov, da je vseeno malo drugače. Saj so razumeli, ampak po mojem mnenju sem zamudil velik del življenja pri svojih otrocih. Na trenutke izgubiš kompas prioritet, ker to je nenormalno stanje, da te vsak na cesti ustavi in pozna. Vsak si te malo lasti. Vsakemu se zdi, da imaš zanj čas. To ni običajno in če enkrat rečeš "ne" - to je bila ena najpomembnejših odločitev v življenju, da sem se naučil reči ne –, je konec. Toda če ne rečeš "ne", te ustavi samo še bolezen. Ki je naravni mehanizem organizma, da ti sporoči: "Ne morem več naprej." (Smeh.) Ljudje od tebe začnejo pričakovati nekaj, kar ti nisi. In včasih jih je bilo treba postaviti na zelo trdna tla, vedno pa sem se bal, da bi bil videti domišljav ali elita. To pa večina želi, da bi postala. Mi smo obremenjeni z elitami – z delitvami na mi in oni, umetniki in kmetje.

Glede na to, da se naučiš reči ne, toda v fazi, ko še nisi na tej točki in ko želiš vsem ugajati, koliko zaradi tega trpi ustvarjalnost – to, kar želiš povedati? Ker v vsej množici stvari, ki se dogajajo okoli tebe, težko izraziš, kar je v tebi, ker si preutrujen, saj se ukvarjaš z vsemi drugimi.
Zato sem si vzel sedemletni odmor. Vsega je bilo preveč. Težava nastane, da ti postane glasba odveč. Glasba se ti upre. Upre se ti nastopanje, ljudje, sam sebi si odveč. Ampak to je zelo naraven pojav in najboljše je to, da rečeš: "Stop. Dovolj imam." Tako sem tudi sam poskušal rešiti to težavo. Po letu 1983, ko sem izdal ploščo Nove pravljice za otroke in upokojence, do odhoda v Nashville nisem snemal. Takrat, ko bi moral bruhati skladbe, ampak sem čakal, da bom spet začel kitaro prevažati v avtomobilu. Kar bi pomenilo, da jo bom, če se bo ponudila prava priložnost, vzel iz njega in začel v gostilni na njo preigravati. Počasi so začele prihajati pesmi Pozdravi doma svojo ženo in moje otroke, Šum na srcu, Umrla je država, Uspavanka za Evo – to skladbo sem dokončal šele v Nashvillu. Te pesmi so začele prihajati spontano in ravno to sem čakal. Ker vse to, kar si omenila, je res. Če začneš pisati pesmi najprej za druge, potem pa zase, si zgrešil motiv. Najprej mora biti meni všeč, potem šele drugim. Tudi če jim ni. Na tem albumu imam skladbe, ki ljudem ne bodo všeč. Kot je na primer skladba Smo. Ampak to moram spraviti iz sebe – to sem se naučil v tistih sedmih letih. Takrat nisem izdajal svojih pesmi, da se nisem prehitel.

Ko ste že ravno omenili skladbo Smo. Zakaj se človek po 40 letih kariere ukvarja v svojih besedilih z eksistencialnimi vprašanji?
Morebiti se prvič. To je bolj znak zorenja. Tega verjetno ne bi mogel napisati pred 30 leti. V resnici je iskanje nekega zunanjega smisla - univerzuma nam ni dano razumeti. Zato se obrnem v svoje vesolje in v njem pravim: "Kakšen dar, da se lahko rodiš. Gledaš, smeješ se, veseliš. Ljubiš in si želiš. Kakšen dar doživiš. Neskončnost se v zdaj spremeni, ko se prvi otrok ti rodi." Glavno sporočilo tega je, da se ne ukvarjamo s tem, do česar nisi dorasel, ampak s stvarmi, ki so nam dane na razpolago in se lahko ukvarjaš z njimi. Sem v fazi, ko lahko spremljam vnuke – imam dva vnuka in dve vnukinji – in oni so dokaz, da si dosegel neko večnost. Da se tvoj genetski zapis vseeno valja po nekom drugem (smeh) in kdo ve, kaj bo iz njih nastalo, ker so še tako majhni, da ne vemo. Treba je raziskati svoje notranje vesolje, ker širnega ne boš (smeh).

Teh 40 let podaljšane mladosti, o katerih pojete v skladbi 40 let norosti, torej ni samo figurativni izraz, ampak metafora za prenašanje genetskega zapisa iz roda v rod?
Če se znajdeš v položaju, v kakršnem sem se sam, ko si nisem mislil, da bo glasba moja prihodnost. Mislil sem, da bom pravnik. Vedno znova ponavljam: poklic ni tisto, za kar se izšolaš, ampak za tisto, kar si poklican. Nisem si mislil, da bo glasba klic. Ampak po 40 letih ugotavljam, da je bilo očitno tako. To je bilo še več: tu je bila vključena tudi želja po spoznavanju tujega glasbenega sveta. Tako sem dobil možnost, da sem bil s Kennyjem Logginsom, Christopherjem Crossom, ki je edini oskarjevec, ki je bil pri nas, a ga ni nihče povohal -, člani skupine Dubliners. To je bilo za nas vesolje. Martin Žvelc je imel prav, ko je dejal, da pri nas vsi izvedo, če kdo posname kakšen duet s pevcem iz nekdanje skupne države.

"Ti pa snemaš s takšnimi ljudmi, katerih albume sem kupoval in so bili za nas nedosegljivi. Ti jih pa pripelješ in se z njimi ne samo pogovarjaš, ampak se družiš in ste prijatelji." V tem vidim največji del svoje zapuščine. Ampak moja želja je, da se preizkusim v tujini in se poskusim vpeljati v njihovo razmišljanje. Dave Cook, ki bil je na angleški glasbeni sceni glasbeni direktor za znane glasbenike, je rekel, ko sva stala zadaj v Cankarjevem domu in na odru pred nama je bil Christopher Cross, da ne more verjeti, da se to dogaja: "Tega človeka smo mi preigravali, iskali od njega posnetke, ga posnemali, zdaj pa ga gledamo tu." Obrnil se je proti meni in so mu po obrazu tekle solze. Spraševal se je, ali je to mogoče: "Uščipni me, če je to res."

Kako pa je stopiti na oder pred tuje občinstvo, pred občinstvo, kjer te nihče ne pozna, kot smo lahko videli v dokumentarnem filmu, ki ste ga posneli ob snemanju zadnjega albuma? Med snemanjem v Kaliforniji ste med drugim stopili pred občinstvo, ki ni še nikoli slišalo za ime Andrej Šifrer. Neznan obraz. Lahko bi bili človek z ulice. Kako je, ko prideš tako neobremenjen pred občinstvo zgolj s svojo glasbo – brez teže svojega imena?
V resnici je vse to res. Nekaj moraš dati od sebe – z nečim se moraš podpisati. Vprašal sem glasbenike, ki so me spremljali, ali poskusimo v angleščini, pa so mi odvrnili, da ne. Moja posebnost je bila, da sem pel v slovenščini. Kar ne vidimo v filmu, je, da sem prevedel nekaj skladb in jih zapel v angleščini. Naletel sem na različne odzive. Na Whitehouse Open Mic, kamor pridejo neznani glasbeniki, je občinstvo uživalo, ker so bili okoli mene sami ljudje, ki počnejo isto stvar. V filmu pa vidimo prizor z "veselice", na kateri je skupina, ki jo vsi poznajo, in eden, ki nima pojma – to sem bil jaz. Najbolj zabavno je bilo to, da je za Slovenca velik kulturni šok, ko stopiš z odra in je pod njim od 20 do 30 ljudi, ki želijo izvedeti, kdo si, kaj si. Pridejo te objet, delijo s tabo mnenja o nastopu … Ne veš, kam bi to pospravil, ker ti je to tuje. Doma te sprejmejo na drugačen način, saj te poznajo in tudi odobravanje se izraža drugače. V Ameriki pa sem doživel drug način gledanja na našo zgodbo.

Vlado Kreslin je razlagal, kako je z njim v stik prišla Ruth Dupré – poznejša avtorica knjige Vlado Kreslin, Slovenija in jaz - in je poudaril, da v ZDA doživljajo kulturo zvezdništva popolnoma drugače kot v Sloveniji. Ko ji je Kreslin odpisal, je bila njena prva reakcija: "Ne morem verjeti, da mi je odpisal Vlado Kreslin."
Pri nas mislim, da smo premajhni – hvala bogu –, da bi imeli zvezde. Nekateri se trudijo, da bi bili. In to pokažejo na razne načine. Če to želijo, nimam nič proti. Vsak naj živi in se obnaša tako, kot mu ugaja. Čim več je treba početi stvari, ki te osrečujejo. Tu ne moreš postati zvezda, ker te ljudje vidijo v Mercatorju. V ZDA tega ni. Tam gredo v trgovine zamaskirani ali pošljejo koga drugega namesto njih. V Londonu po deseti uri zaprejo Harrods, tam se ustavijo limuzine in gredo po nakupih tisti, ki ne želijo, da jih drugi vidijo, kako skačejo po trgovinah. Na Irskem je spet drugače. Bil sem v pubu, kjer sta v kotu pila dva člana skupine U2 in ju ni nihče motil.

Predvidevam, da ni bilo poleg Bona.
Bila sta Adam Clayton in The Edge. Čisto dovolj (smeh).

Kakšno dodano vrednost je dala pri snemanju zadnjega albuma Amerika? Album Srce in razum ste snemali na Abbey Roadu, tega v Kaliforniji. Zakaj sploh odhajate v tujino za snemanje albumov?
Ker nočem, da se ponavljam. Vedno se hočem na novo izumiti. Ne maram, da bi delal za druge. Najprej moram narediti glasbo zase. Pesmi, ki so mi bolj všeč, jih zelo malo ljudi pozna. Najpomembnejša stvar je, da se počutim dobro ob njih. Po predstavitvi novega albuma za medije sem organiziral še en dogodek, kamor sem povabil zgolj svoje prijatelje in tiste, za katere menim, da je dobro, če jih povabim. Pridružila pa ste se nam tudi tokrat Peter Mlakar in sestra Snežna. Hotel sem jim približati predstavitev novega albuma, ker ljudje mislijo, da grem za en mesec v Ameriko in se tam malo zabavam. Ko so videli, da gre za trdo delo in da včasih tudi ne uspe vsaka zamisel. In na tej predstavitvi je prišel do mene človek, ki mi je rekel: "A veš, da si včasih pisal bolj preproste pesmi, kot je Vse manj je dobrih gostiln. Zdaj teh ni več." Ne spreminjajo se samo mrtvaki in bedaki. Seveda človek raste. Potem pa mi je dejal, če bi danes imel takšne pesmi, bi bil popularnejši. Ampak tega ne potrebujem. Všeč mi je tudi, če je okoli mene manjše število ljudi na koncertih. Ampak so toliko bolj vredni – to so tisti, ki poznajo skladbe in jih poslušajo. Spreminjaš se. Ni ti dovolj, da ostaneš na isti točki, kot si bil pred 30 leti.

Kje je prostor za iskrenost? Iskrenost ni vedno vodilo do všečnosti, je prej spodbujevalec grdih pogledov. V skladbi Ostan' pr' men' recimo omenjate, da spoznaš človeka po tem, kaj govori o drugih.
Pri 65 letih mi je čisto vseeno, kako bo kdo kaj gledal in kako bo kdo kaj razumel. Zato sem tudi vzel dva pola, da secirata moje pesmi: Petra Mlakarja in sestro Snežno. Oba se z nekaterimi mojimi mislimi ne strinjata. In ravno zaradi tega mislim, da imaš lahko človeka rad, če se z njim ne strinjaš. In obratno. Najhuje je enoumje. Ljudje morajo imeti različna stališča, zato mi ni težko, če mi kdo reče: "Andrej, tisti tvoj komad mi ne sede." O. K. Nekje je nekdo, ki mu je. Ni pa nič narobe, če ne. Seveda dobim za kritiko vedno še pohvalo: "Tisti pa je bil v redu." O. K., sprejmem. Samo naslednjič povej najprej pohvalo in šele nato kritiko. To je boljše za pogovor (smeh). Tehnična vrlina.

Kako to, da se zadnje čase radi poigravate z verskimi motivi? In kaj na to pravi sestra Snežna?
Ona je strokovnjakinja za Staro zavezo. Pravzaprav je židovska Biblija osnova zahodne civilizacije. Od desetih zapovedi naprej. In če greš enkrat skozi to knjigo, vidiš, koliko misli in pregovorov poznaš, ampak ne veš, da so od tam. Neverjetno je, da je neko pleme puščavskih nomadov, kar so bili Izraelci takrat, uspelo za vedno spremeniti način, kako zdaj razmišljamo. In to me je zintrigiralo. Zato potrebujem nekoga, ki je strokovnjak na tem področju. Ne potrebujem duhovnikov, ki so aparati v nekem sistemu. Potrebujem nekoga, ki je zunaj tega in je hkrati znanstvenik. In to je ona. Si pa dovoliva, da se ne strinjava. Trdim, da je tisti, ki je ločil eros od Boga, naredil veliko napako. Tu pa sem bližje Mlakarju (smeh).

Torej vas ob nedeljah ne bomo videli pri maši?
Ne, ne hodim. Včasih grem v evangeličansko cerkev.

Ena stvar, ki malo izstopa na tem albumu, je, da ste združili moči z mlajšimi izvajalci od sebe. Predvsem ste vpeljali v svoje skladbe raperje. Bi lahko rekli, da so raperji kantavtorji današnjega časa?
Da.

Kaj so stične točke?
Ko sem pokazal Damjanu Joviću skladbo Ramona, je rekel, da to počnejo oni. Videli so, da smo sorodne duše. Gre za naravno simbiozo. Ne glede na to, ali si star 65 ali 25 let – če imaš dobro besedilo, je vprašanje samo forma, kako bo prišlo ven. Ker to pove, kako ti razmišljaš. In še, če sam napišeš besedilo, ti ljudje verjamejo. Ko pa je za pevcem ekipa avtorjev, pa je vprašljivo. Velikokrat so dobivali pevci skladbe, ki jim niso bile všeč. V našem primeru pa se to ne zgodi.

Kdo je Ramona, ki se pojavi na vašem albumu?
Ta Ramona mi ne pusti, da v bistvu kaj govorim o njej (smeh). Gre za dekle, ki ni iz Slovenije, z žalostno mladostjo. To, da mi je sploh povedala svojo zgodbo, je trajalo več kot pol leta. Je resnična oseba in govori v uverturi v istoimensko skladbo in je tudi na naslovnici albuma. Všeč mi je bila ideja, da povem resnično zgodbo, raperji pa so jo še začinili.

Kje sta se spoznala?
V restavraciji, kjer je delala.

Kako se je v tem času spremenil vaš odnos do ljubezni, če na tem albumu poslušamo ljubezenske skladbe?
V življenju sem zelo veliko ljubil. In ljubezen je bila zelo prijazna z mano. Zagotovo vem, kako je, ko se zbudiš z eno mislijo in zaspiš z drugo. Vmes si pripravljen strgati zvezde z neba, da bi bilo vse prav. Ampak ima ljubezen več obrazov. In tudi jaz jih imam.

Kaj mora imeti človek, da lahko z vami zapoje duet? Zakaj je bila Tina Marinšek prava izbira za duet pri skladbi Taki ljudje?
V tistem času, ko sem ji pokazal skladbo, sem ji povedal, kakšno vlogo iščem: da potrebujem žensko, ki bi bila zahrbtna lisica (smeh). In je rekla: "Za to sem ta prava." (Smeh.)

Kakšen je vaš nasvet tistim, ki so si predstavljali svet drugače?
V odnosu je treba garati. Ne bi rad videl, da bi zdaj jaz, ki sem ločen, dajal nasvete za uspešen zakon, to je tako, kot da bi kapitan Titanika napisal knjigo o varni plovbi po Atlantiku (smeh). Mislim, da je treba vložiti veliko truda v odnose. In ko stvari začnejo polzeti narazen, je ključno, da dva nikoli ne smeta opustiti zmenkov.

"Tu smo, da premagamo sebe." Kdaj veš, da si premagal sebe?
Takrat, ko ne greš okoli težave, ampak skozi njo. Takrat prideš ven boljši. Tudi če ne uspeš, si se naučil več, kot če bi šel okoli. Skozi ogenj.