Angelo Kelly se je pretekli petek znova ustavil v prestolnici. Njegov obisk pa smo izkoristili za pogovor z njim.
Na oknih bivalnika je mimoidoči lahko že od daleč videl nasmejane otroške obraze na eni strani in plavolasega možakarja srednjih let na drugi strani. Parkirani neposredno pred ljubljansko koncertno postojanko - Španskimi borci - so člani družine Kelly bolj kot zvezdniška družina delovali kot še ena boemsko izgubljena druščina v iskanju samih sebe sredi Most. A kot že tolikokrat do zdaj se je tudi tokrat izkazalo, da videz še kako vara.

Namesto ošabnega in prevzetnega odsluženega nekdanjega lomilca otroških src smo imeli skupaj s obiskovalci njegovega koncerta priložnost spoznati umetnika, glasbenika, ljubečega moža in očeta (ne v tem vrstnem redu). Osladno, kot se morda sliši, a Kellyjeva iskrenost deluje pristna in tako poslušalca kot sogovornika ne pusti ravnodušnega - kot je dokazalo pretekli petek občinstvo v sicer ne nabito polnih Španskih borcih.

"Predvsem je profesionalec. Takšnega kot vidite na odru, je tudi v zasebnem življenju," nam je zaupal njegov organizator koncertov in zdaj že devet let prijatelj Sven. Nemec, odgovoren za blagovno znamko "Angelo Kelly", je poleg fotografa Chrisa, ki skrbno dokumentira vse večje Kellyjeve nastope, glava njegove ekipe. "O denarju se ne govori," nam je v enem dihu po koncertu odvrnil Sven, ko smo ga vprašali, kako donosna je prodaja vseh spominkov, in nato dodal: "Ne govorimo o številkah, a ne gre nam slabo. Vse delamo sami in nimamo posrednikov. Vsi spominki so na vsaki turneji različni in pravi oboževalci to vedo ter nas že iz tega razloga obiščejo."

Kelly se je na svoji samostojni poti pri nas ustavil že tretjič. Pred štirimi leti je nekdanji predmet histerije in oboževanja med najstnicami po vsem svetu spremenil svoj način življenja, potem ko se je po razpadu skupine The Kelly Family posvetil tistemu, kar je znal najbolje: avtorstvu in petju. "Imel sem obdobje s svojo družino, ko se ne spomnim niti enega koncerta, ki smo jih imeli v dveh letih. Ko sem stopil na oder, sem avtomatsko preklopil na avtopilota. Na vseh koncertih sem nastopal, ampak nisem bil z mislimi pri njih. Potem pa sem se zavedel tega. Šokiran sem bil. Začel sem se zavedati, da se ne spomnim koncertov, na katerih sem bil v zadnjem letu. Zaklel sem se, da ne bom nikoli več priredil enega koncerta ali odigral ene pesmi v tistem stanju," je dejal Kelly v intervjuju za MMC.

S svojo ženo in štirimi otroki je zdaj že tretje leto v bivalniku in na misiji združevanja družinskega življenja z življenjem glasbenika na turneji. "Danes sem zelo srečen, da imam občinstvo, ki ima svoje življenje, jaz imam svoje življenje, in ko smo skupaj na koncertu, se dobimo in se imamo lepo. To je odlično," meni Kelly.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Je življenje na turneji - z bivalnikom po Evropi in družino na sopotniških sedežih - vaš način, kako ubežati "matrici", tj. običajnemu življenju?
AK: Zagotovo. Recite mu izhod ali vaša izbira, kako želite živeti in da niste prisiljeni k temu. Toda danes ne moreš ubežati sistemu. Zelo je težko. Ne moreš niti živeti brez potnega lista ali dokumentov. Moraš biti nekje registriran. Obstajajo razlogi za to. Obstajajo pa tudi razlogi, da nimaš tega. Ja, človeštvo ni osvobojeno, je zasužnjeno na neki način. Mi živimo bolj alternativno, svobodnejše življenje kot večina ljudi. Ampak nisem neumen. Še vedno moram na črpalko, plačati zavarovanje. Nikoli nisi svoboden pravzaprav.

Če bi lahko sami izbirali kot otrok, bi si izbrali življenje, kot ga živite zdaj, ali življenje svetovnih zvezdnikov?
AK: Do svojega 12. leta, ko še nismo bili slavni, smo živeli precej alternativni način življenja. Živeli smo v bivalniku in potovali. Nekaj časa smo živeli tudi na ladji v Amsterdamu. Takrat smo živeli še bolj zunaj sistema, kot je zdaj mogoče. Spomnim se, da sem več let živel brez zavarovanja ali česar koli. Bili smo odpadniki. Zame je bilo to odlično. Kot otrok sem se počutil zelo svobodnega. Niti enega dne nisem preživel v šoli. Šolal sem se doma. Res sem užival. Ko pa smo postali uspešni in slavni, je bilo na začetku zelo razburljivo. Zelo: "Vav, končno nam je uspelo." Ker smo toliko let igrali na ulici in upali, da nam bo uspelo nekega dne.

Po nekaj letih pa sta uspeh in slava prinesla več slabih kot dobrih stvari. Postalo je grenko. Uničilo nas je kot družino … nas razdelilo … osamilo. Pozabili smo, kdo pravzaprav smo bili. Pozabili smo na svoje korenine. Postali smo debeli. Bogati. In to nas je spremenilo kot ljudi. Potreboval sem - in tudi drugi so potrebovali - nekaj let, da sem se spustil nazaj na tla. Pomagalo mi je, da sem bil manj uspešen in da sem moral delati. Skrb za družino me je spustila nazaj na tla. In začel sem se zavedati, da te ta cilj v življenju ne osreči.

Danes je razlog, zakaj živimo bolj alternativno življenje, v tem, ker se tega spomnim iz otroštva. Zdi se mi, da je za druge ljudi ta korak težji. Ljudje včasih pristopijo do mene in mi rečejo: "Človek, zelo si pogumen, da si naredil takšno stvar." Jaz pa jim odvrnem: "Hvala, ampak morate razumeti, da ne počnem nečesa, kar nisem nikoli izkusil. Tako sem odrasel. To je bil moj temelj. Nato pa sem bil povlečen v sistem in postal njegov del. Še huje, bilo je zelo dekadentno." Če moraš obrniti hrbet načinu, kako si odrasel, ni dobro. Zato ko sem postal starejši, sem spoznal, da sem živel včasih zelo drugače, in se odločil, da ne bom več živel, kot smo na vrhuncu slave z družino. Tako sem se odločil vsak dan. To me je zdramilo. In sem pomislil, da mogoče želim to spremeniti. Mogoče želim živeti svobodnejše življenje in ga ponuditi tudi svojim otrokom, ker bilo bi zelo sebično - glede na to, da sem doživel to kot otrok -, da jim ga ne bi dal. Zame je vse to povezano.

Je bilo za vas - glede na to, da ste bili najmlajši v družini - lažje ali težje, da ste se vrnili k staremu načinu življenja?
AK: Vedno je težko, ko imaš otroke, ker ne izbiraš le zase ali za par, ampak izbiraš izobrazbo in življenjski slog svojih otrok. Ampak po drugi strani pa sem to storil, sva storila, zaradi otrok. Začela sva se zavedati, da postajajo starejši in na njih vpliva ta svet, kakršen koli že je. Šole niso več take, kot so bile: postale so zelo nasilne in vplivne, urniki so vse daljši. Otroci so včasih hodili v šolo le za nekaj ur, zdaj že skoraj za ves dan. Veliko je dejavnikov. Vsi pa se morajo odločiti zase. Ne pravim, da je vse slabo. Imeli smo priložnost in možnost, da to storimo, zato smo to naredili. Jaz pa imam obrt - lahko ustvarjam glasbo na ulici. Če znaš danes stvari popraviti ali narediti stol, ne greš kar na vrata trkat in ponujat, ali lahko kaj storiš, in tako zaslužiš za hrano, ker ljudje pokličejo policijo. Svet se je spremenil. Škoda. Včasih so ljudje hodili od vrat do vrat in je bilo vse v redu.

Ali učite tudi vaše otroke igranja na glasbila?
AK: Da, malo. Za zdaj večinoma pojejo, toda počasi in zanesljivo začenjajo igrati na glasbila. Mislim, da bodo v prihodnjih letih, če bodo želeli, lahko še več igrali.

Tudi na turnejah?
AK: Z mano so na odru med mojo turnejo z zadnjim albumom, ker so zapeli nekaj pesmi na njem. Zato smo se odločili, da poskusimo za to turnejo. Sredi nastopa pridejo na oder za pet, šest skladb. Imajo tudi svoje solovložke. Skupaj imamo en bobnarski vložek. Za zdaj je vse potekalo zelo dobro. Uživajo v tem in ljudje so zelo spoštljivi. Obravnavajo jih tako, kot jih morajo. Lepo in posebno je. Ne vem, kam bo to vodilo. Bomo videli. Ampak če bodo želeli še več, jim želim to omogočiti.

Predvidevam, da ste tudi vi, ko ste bili majhni, to počeli iz zabave s Kelly Family. Kdaj se je ta zabava končala za vas?
AK: Zabava se je končala, ko sem postal starejši - 16, 17 let. Takrat smo bili že pet let zelo uspešni in vse je postalo nerealno. Vsak dan smo bili nekje drugje. Ni bilo več osebno. Živeli smo v mehurčku. A nihče se ni tega zavedal: ne jaz, ne moji bratje, ne moj oče. Popolnoma smo se izgubili. In takrat ni bilo več zabavno. Ampak to je normalno za vsako skupino, igralca ... Če postane preveč slaven, ni zdravo. Zdi se mi, da je lepo, da smo tu v Ljubljani podrli rekord z največjim občinstvom na stadionu ... Ampak da počneš takšne nore stvari vsak dan - podiraš rekorde povsod -, ni zdravo. Ni dobro za posameznika.

Bolje je, če si uspešen, ampak ne povsem uspešen. Jaz sem srečen, da lahko igram v gledališču, kot so Španski borci, in da je večinoma polno. Če bi mi uspelo, da bi igral v dvoranah, bi si moral zastaviti vprašanje, kje je meja. Je to pri tisoč obiskovalcih? Pet tisoč? Deset tisoč? Na določeni stopnji, ko imaš pred sabo preveč ljudi v občinstvu, ni več osebno. In to se mi ne zdi zdravo. Zelo mi je všeč, ko se glasbeniki, ki bi lahko igrali pred 15.000 ljudmi, odločijo, da tega ne bodo storili. Zato igrajo v istem mestu tudi po štirikrat ali petkrat v dvorani za tisoč ali dva tisoč ljudi - zdijo se mi odlični. Zelo jih spoštujem, ker ohranjajo ta osebni stik, resnični stik in jim ni mar za velikost. Potem ko sem doživel vse to, upam, da bom zrelejši pri tem.

Mislite, da prihajajo ljudje na vaše nastope zaradi vas ali obujanja nostalgije?
AK: Tudi zaradi nostalgije. Mislim, da gre za skupek obojega. Ljudje, ki pridejo prvič na moj nastop, želijo obuditi spomine iz preteklosti ali pa jih projicirajo na nastop. Ampak naslednjič, ko pridejo, pa ne več (smeh). Že nekaj let sem na turneji in sem si pridobil svoje občinstvo. Veliko ljudi iz preteklosti je raslo ob meni in se odločilo, da bo poslušalo mojo glasbo. Ampak ne prirejam nastopov, kjer so v mojih repertoarjih samo uspešnice. Igram svoje stvari: nocoj bom zaigral precej novih stvari, ki sploh še niso prišle do sem. Večine sploh ne poznajo. Toda to vedo - so prebrali na spletu in so sprijaznjeni s tem. Ker so navajeni name.

Torej je to glavni razlog, zakaj ne igrate starih uspešnic?
AK: Ni razloga. Staro skladbo odigram, če tako začutim … če imam razlog za to. Niso pa mi všeč glasbeniki, ki igrajo samo stare uspešnice. Če jih želim slišati, si bom zavrtel album. Hočem videti glasbenika - v živo v tistem trenutku. Želim videti, da je v tistem trenutku in da dela s srcem. Pa ni pomembno, ali poznam skladbo ali ne. Ker nastop v živo je izkušnja. In če se res kaj dogaja na odru, bom začutil. To me bo navdihnilo.

Prevečkrat sem že videl skupine in glasbenike, ki so svoje uspešnice igrali 10, 20, 30 let, in to je podobno zaporu. Zelo je nevarno, morate paziti. Jaz pa sem od prvega nastopa na prvi turneji zelo zvest sam sebi. Ljudje vedo, da ne igram vseh uspešnic. Včasih odigram eno ali dve, ker se tako počutim. Ampak nikoli ne veš, kaj boš dobil.

Tudi drugi glasbeniki, ki prepevajo eno skladbo po deset, 20 let, mi pravijo, da občutek ni več isti in da se težko vživijo v skladbo, ki so jo napisali pred desetletji.
AK: Več razlogov je za to. Če prepevate eno skladbo predolgo, potem začnete razmišljati o drugih stvareh. Pojete jo avtomatsko, zraven pa razmišljate, kaj morate storiti, kupiti ... (smeh). To ni dobro. Ne želite, da preidete v glasbenika avtopilota. Na odru ste z razlogom. Izbrali ste, da boste glasbenik na odru. Niste se odločili za kaj drugega. Zato bodite na odru, bodite v trenutku. Če pojete uspešnico ali novo skladbo, ni pomembno, morate biti z mislimi pri skladbi. Včasih to ne deluje - imaš dan, ko si notri in zunaj. Drugače pa moraš imeti zelo razčiščene pojme.

Imel sem obdobje s svojo družino, ko se ne spomnim niti enega koncerta, ki smo jih imeli v dveh letih. Ko sem stopil na oder, sem avtomatsko preklopil na avtopilota. Na vseh koncertih sem nastopal, ampak nisem bil z mislimi pri njih. Potem pa sem se zavedel tega. Šokiran sem bil. Začel sem se zavedati, da se ne spomnim koncertov, na katerih sem bil v zadnjem letu. Zaklel sem se, da ne bom nikoli več priredil enega koncerta ali odigral ene pesmi v tistem stanju. To je zelo pomembno. Ljudje hodijo v glasbene šole in se učijo igranja na glasbila, toda nikoli se ne naučijo tega: če si glasbenik, bodi glasbenik v vsakem trenutku. Med igranjem na ulici zadnji dve leti sem igral tudi do devet ur na kitaro brez mikrofona in to je težko … da si ves čas v trenutku. Ampak tudi takrat sem si prizadeval, da bi bil. Ker se iz tega učim in rastem. Zamudil bi veliko priložnost, če bi si dovolil samo pomisliti, da ni pomembno, kako igram. Nastala bi resna težava.

Kdo vam je najbolj pomagal, da ste se vrnili v prave tirnice?
AK: (Tišina). Dve stvari. Moja žena Kira, s katero sem prijatelj že od svojega devetega leta. In mnogo let sva bila najboljša prijatelja. Sčasoma pa sva postala tudi par. Ves ta čas pred uspehom in med njim je bila tam zame. Zato mislim, da mi je veliko pomagala. In pa glasba. Veliko let sem samo vadil vsak dan. Ves prosti čas, ki sem ga imel, sem porabil, da sem vadil igranje na bobne. Hotel sem postati najboljši bobnar na svetu. To me je res rešilo. Nisem se preveč obremenjeval, ali so me dekleta res ljubila. Jaz tega nisem razumel. Bilo je bizarno. Ko sem se srečeval z njimi, sem jim dejal, da jim želim vse najboljše, ampak jih ne poznam in one ne poznajo mene, zato ni resnično. Osredotočenje na glasbo, bobnanje, produciranje in pisanje besedil mi je zelo pomagalo.

Katera je bila najbizarnejša stvar, ki se vam je zgodila v interakciji z vašimi oboževalkami, ko ste še nastopali z družino?
AK: Veliko jih je bilo. Toda ena je bila še posebno bizarna. Bili smo na turneji in nekega večera smo se vračali na našo barko. Moja sestra Maite je tekla, ker se ji je mudilo na stranišče. Odprla je vrata stranišča in tam je bilo dekle, ki si je slačilo hlače za mojega brata Paddyja. Zelo bizarno. Ubogo dekle (smeh).

Kako pa je vaša žena prenašala vaše oboževalke? Je bila v času, ko ste bili vi na vrhu slave in vidva še par, kaj ljubosumna?
AK: Ne. Vedela je, da o tem ne razmišljam veliko, in nisem se veliko obremenjeval s tem. Nisem imel nobenih razmerij s temi dekleti. Oba sva bila zelo mlada, ko sva se začela sestajati, tako da to ni bila nikoli težava. Na začetku je bilo težko zanjo - kot tudi za vsako dekle v družini -, ker so jo čudno gledali. Ampak sčasoma so tudi pogledi izginili. Ko sva dobila otroke, je postalo vedno jasneje. Tudi sam nisem nikoli osvajal drugih deklet, vedno sem dal jasno vedeti, da imam družino. Nikoli nisem okoli sebe ustvarjal iluzije, da me še vedno lahko dobijo. Vsega tega je zdaj tako ali tako konec. Poglejte me: sem stara baraba. Ni več pomembno. Danes sem zelo srečen, da imam občinstvo, ki ima svoje življenje, jaz imam svoje življenje, in ko smo skupaj na koncertu, se dobimo in se imamo lepo. To je odlično.

Ste v stikih z drugimi člani družine?
AK: Seveda, z vsemi, z nekaterimi več, z drugimi manj. Ne govorim pa z njimi vsak dan. Ker toliko potujem, jih ne vidim vsak dan. Ampak ko se, veliko govorimo. Uboge žene (smeh). Ko se srečava po dva Kellyja, je zelo slabo. Pravimo, da smo kot vietnamski veterani. Ko se srečamo, samo govorimo in govorimo - o slabih in dobrih časih. Preživeli smo divjo stvar: lepo, slabo in nenavadno - vse skupaj. Vsakič ko se dva srečava, je kot terapija.

Prej ste omenili vrnitev na stara pota. So vsi člani družine pristali na nogah?
AK: Mislim, da ne. Rad bi rekel, da so. Še zase ne vem, ali sem. Občasno se ozrem nazaj in si rečem: "Oh, človek, še pred dvema letoma si bil nenormalen, zdaj si bolj človeški." Ampak (vdih) mislim, da še kar nekaj članov moje družine išče tisti naslednji korak. Uspeh je kot droga, in če si zasvojen z njo, ji je težko ubežati. Tudi če ti je povzročila mnogo gorja, jo še vedno hočeš. Da bi se je odvadil, je potrebno veliko. Moraš biti srečen v življenju in obkrožen s stvarmi, ki so ti pomembnejše. In jaz to imam: imam ženo, s katero se zelo ljubiva, otroci so zdravi in vse to mi daje veliko razlogov, da opustim tisti nesmisel.

Morda spremljate današnje najstniške idole? Poznate Justina Bieberja?
AK: Seveda. Večino spoznavam prek svojih otrok. Mi sicer ne spremljamo televizije, pogledamo kakšen film, ampak ne po televiziji. Prijatelji mojih otrok pa spremljajo Justina Bieberja in Rihanno. In tako se vozimo, in ko se po radiu vrti kakšna znana skladba, mi otroci rečejo, naj dam glasneje, ker je zares "kul skladba" (smeh). Malce poznam, kaj se dogaja, vsega pa ne.

Kje v življenju, ki ga zdaj živi Justin Bieber in ki ste ga včasih živeli sami, so največje pasti? Vsi vemo, kaj se je na primer zgodilo z Michaelom Jacksonom … Gledamo, kaj se dogaja z Macaulayjem Culkinom.
AK: Odvisno. Vsaka situacija je drugačna. Nas so pogosto primerjali z Jackson 5, kar ni imelo veliko smisla. Naš oče ni bil kot Jacksonov oče. Naš je bil zelo ljubeč, briljanten človek. Ni bil ves čas popoln, ampak ne bi si mogel zaželeti boljšega očeta. Še vedno pa mislim, da je bilo na koncu pretežko za nas, ker je bilo vsega preveč.

Jah, Justin Bieber in drugi mladi zvezdniki ... Ko bodo odrasli in ne bodo več uspešni, je največja nevarnost, ki jo bodo začutili, da je bila njihova mladost edini razlog, zakaj so bili uspešni. Ne zaradi tega, kar so bili umetniki, ampak zato, ker so bili mladi. Kar naenkrat so starejši: glas je drugačen, sami so drugačni. Kar naenkrat so stara cunja, ki je nihče ne potrebuje. To je težko.

Ste se tudi sami kdaj počutili kot stara cunja?
AK: Sam tega nisem doživel, ker sem pri 12. pel z višjim glasom skladbe, kot je Like An Angel. Toda ko sem bil star 13 ali 14 let in že imel glas bolj podoben današnjemu, sem še vedno lahko pisal pesmi, ki so postale številka ena v številnih državah. Tu se je zgodila tranzicija zame, ki mi je pomagala, da nisem ostal ujet v razmišljanju, da nisem več isti. Bil sem srečen, kar se tiče tega. Toda mislim, da je veliko mladih zvezdnikov, ki ne doživijo te tranzicije. Samo odvržejo jih. To je zelo žalostno. Ne vem, kaj bi jim predlagal. Odločilno je, ker v tistem trenutku ne poslušajo.

Kaj ste sami preslišali in še danes obžalujete?
AK: Na primer, mi smo bili na začetku naše slave. Nastopali smo v televizijski oddaji s še nekaj gosti. Med njimi je bil irski pevec Johnny Logan. On je poznan že mnogo leta. Ampak bil je zares slaven že pred desetimi leti, ko nas še ni bilo. Skupaj smo peli in vadili in nam je rekel: "Vi ste pa res uspešni, kaj?" In smo mu odvrnili, da je odlično. On pa nas je vprašal, ali varčujemo z denarjem. Mi smo ga samo pogledali in vem, da si je prav vsak izmed nas mislil: "Kakšen ubožec. Varčujemo? Mi smo na vrhu sveta." In v tistem stanju misliš, da bo to trajalo za vedno. Toliko let smo se samo pomikali vedno bolj proti vrhu in kako bi sploh lahko šlo navzdol? Seveda gre navzdol. Mogoče v letu dni, v desetih, ampak gre navzdol. Nismo znali poslušati.

Tu sem navedel samo primer z denarjem, toda tu je še veliko drugih stvari, ki so pomembnejše kot denar. Misliš, da si na vrhu sveta, da bo vedno tako in te bodo vsi ljubili ter da si najboljši. Neverjetno je, kako se lahko spremeniš. Prevelik uspeh ni dober zate.

Kam vas po pot še vodila?
AK: Za letos bomo skušali uskladiti turnejo z življenjem v bivalniku. Za zdaj gre zelo dobro. Za prihodnje leto pa še ne vem. Enkrat sredi tega leta se bomo odločili. Ne vem. Bomo videli.