Obema je skupno, da sta še pred začetkom samostojnih karier delovali v skupinah, s katerima sta glasbo ponesli čez meje držav, iz katerih sta izvirali skupini. Medtem ko je Ruplova v 80. letih prejšnjega stoletja postavljala temelje slovenskega elektropopa po državah nekdanje skupne države, je Tara z zasedbo Karma nizala koncerte na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v Ukrajini, Rusiji vse do Južne Koreje in Japonske. Oder je bil njun drug dom.

Obe sta se iz članic skupin prelevili v samostojni izvajalki. Ruplova je nizala uspešnice v 90. letih prejšnjega stoletja, ko še sploh ni bilo sledu o skupini Karma. Ta je prišla na začetku novega tisočletja in takoj dobila oznako "rivala" že prej uveljavljene zasedbe Colonia. Amore mio, Sedam dana, Prije nego mi haljinu svučeš, Temperatura in Malo pomalo so bile skladbe, ki so bile nepogrešljiv del miksov piratsko izdelanih zgoščenk tudi v Sloveniji. Po drugi strani je Ruplova s skladbami Lep je dan, Odšla bom še to noč, Odpri oči ... še jezdila na valu kaset in plošč.

Tara je eno najuspešnejših dance oz. plesnih skupin iz regije zapustila leta 2014, ko se je odločila, da se umakne iz glasbe. Zadnja tri leta se predstavlja kot samostojna izvajalka. Ruplova se je po drugi strani zavestno umaknila z odrov, se posvetila ustvarjanju za druge izvajalce in delu glasbene urednice na Prvem programu Radia Slovenija.

Obema je skupno, da se bosta 30. oktobra vrnili za eno noč na oder, in sicer oder arene Stožice, kjer bosta tvorili sestavljanko zabave DeeJayTime Back in Time na čelu z zasedbo Scooter.

Ob tej priložnosti smo izmenjali nekaj spominov z obema pevkama. Več spodaj.

Kaj je vajina definicija uspeha? S čim ga enačita?
Anja: Definicija uspeha je zelo subjektivna zadeva. Zame je uspeh to, da ‒ bolj ali manj – vse svoje življenje počnem stvari, ki jih rada počnem.
Tara: Uspeh je, ko ljudje pojejo tvojo pesem, pridejo na koncert in recimo, da vidijo del svojega življenja skozi besedila pesmi. Rekla bi, da je naš cilj sreča naših oboževalcev.

Pred dobrima dvema desetletjema se je uspeh v glasbi meril s številom prodanih plošč. Danes se z ogledi na YouTubu, v številu pretočenih skladb ... Katera številka po vašem mnenju oceni pravo vrednost izvajalca?
Tara: Glede na to, da prej nisi mogel povedati napačne številke prodanih plošč ‒ govorim za uradno prodane plošče – mislim, da je takrat popularnost več veljala. Bila je bolj verodostojna. To naše zdajšnje stanje ‒ iskreno ‒ ni toliko verodostojno. Oziroma, šele takrat vidiš, kdo je popularen, ko ima koncert in vidiš, koliko ljudi ga obišče.
Anja: Še vedno je najpomembnejša številka na "terenu". Zdaj gledajo otroci, koliko ima kdo všečkov, ogledov, prenosov skladb ... Ampak to ne pomeni, da na koncerte teh izvajalcev pridejo obiskovalci oz. da tisti, ki pridejo, znajo njihova besedila na pamet.

Skladbe iz časov vaše samostojne kariere in Videosexa le nimajo milijonskih ogledov na YouTubu, a je malo takšnih, ki jih ne pozna. So del kolektivne zavesti.
Anja: Zame je pomembno, da vsaj ena do dve skladbi ostaneta za tabo. To je tudi merilo uspeha.

Vloga tradicionalnih medijev v glasbi se iz leta v leto manjša. Tudi na račun kadrovskih in predvsem finančnih kleščenj v medijih. V kolikšni meri bi lahko rekli, da so mediji naredili vašo podobo in koliko ste jo krojili sami?
Tara: Mislim, da mediji večinoma ne dajo ljudem glasbe, ki jo želijo poslušati, ampak so si ustvarili svoj program, ki ogroža izvajalce, ki se zelo trudijo, vlagajo svoj čas, denar, ne nazadnje ljubezen do svojega dela oz. pesmi. Škoda, da se to vse manj spoštuje. Vsi se trudimo, da pride naša glasba do ušes poslušalcev.

Anja: Pri meni je bil plus, da sem pred svojo samostojno kariero delovala v skupini Videosex. Tam je bila pomembna celotna podoba skupine in ne samo glasba. Ko se je začela moja solistična kariera, sem vedela, koliko lahko sama vplivam na svojo javno podobo in kako se da tudi medije izkoristiti, da gredo v tej tvoji smeri. Je pa res, da so bili v 90. letih mediji še zelo prijazni. Zdaj bi bilo vseeno malo težje.

Ta prijaznost se mi zdi, da se je preselila na družbena omrežja, kjer lahko sam diktiraš svojo vsebino in deliš s sledilci to, kar želiš sam, da izvejo.
Anja: Absolutno. S tem, da se je preselila tudi neprijaznost. Na drugi strani imajo neznanci oz. "skriti ljudje" možnost, da ves svoj gnev in vse svoje frustracije zlijejo na nekoga, ki ni ne kriv ne dolžen.

Kako bi bila videti vaša prva objava na Instagramu, če bi ta obstajal v času, ko ste bili medijsko najbolj izpostavljeni?
Anja: Pojma nimam (smeh). Še zdaj nisem pridna s temi objavami na družbenih omrežjih. Nisem zelo aktivna. Uff … Verjetno kakšna fotografija veselja, da sem prvič slišala svojo skladbo na radijskih postajah.
Tara: Vse moje objave so precej "normalne", nič kaj pretirane. Verjetno bi bila fotografija s kakšnega koncerta, kot to delim danes s svojimi sledilci.

Kako ste se v 90. letih prejšnjega stoletja oz. na začetku tisočletja spopadali z večjo prepoznavnostjo v javnosti? Lahko v vajinih primerih govorimo o slavi? Je "slava" kot pojem sploh obstajala v Sloveniji in na Hrvaškem?
Anja: Niti ne. Včasih so nas prepoznavali, še posebej, ko sem nastopala z Videosexom in sem v Beogradu in Zagrebu bolj čutila neko slavo kot na domačem terenu. Slovenci smo bolj zadržani. Seveda so me ustavljali otroci za kakšne podpise, ampak si ne znam predstavljati, če si slaven v ZDA ali drugje po svetu, ko ne moreš normalno po ulici. Tu tega nikoli ni bilo. Mediji so bili takrat še relativno prijazni. Ni bilo toliko tračarskih revij. V revijah so bile čisto resne kritike, članki o glasbi. Danes pa tega pri nas skorajda ni.
Tara: Lahko govorim o zelo običajnem občutku. Mogoče zveni malo nenavadno, ampak je resnica: od svojega 15. leta se ukvarjam z glasbo in to je moja velika ljubezen. Vem, koliko sem se morala učiti, kakšne nastope sem imela, kaj sem doživela. Tako da nikoli nisem gledala na to kot na službo – kar v bistvu je – kot, da sem zdaj neka kraljica (smeh). Z veseljem sem vsakič uživala s svojim občinstvom. Kar pa se tiče slave, mislim, da seveda obstaja, ampak v majhni državi ne v pravem pomenu besede (smeh).

Danes, ko pogledate nazaj, za katero obdobje bi lahko rekli, da je bilo "vaše obdobje"? Koliko nastopov ste imeli takrat na mesec? In kako ste sledili temu tempu?
Anja: Zame so bila to 90. leta. To je bilo obdobje, ko sem najbolj prosperirala s svojo samostojno kariero. Takrat sem imela vsak konec tedna nastop. Včasih tudi dva na dan. Res je, da sem kakšen nastop tudi odklonila in nisem šla na vse. Vedela sem tudi, da več kot to tudi ne moreš zdržati. Takrat so bili vsi nastopi večinoma po diskotekah ob dveh ali treh zjutraj. Domov sem prihajala ob osmih zjutraj. Sama sem vozila. In še plesala, pela. Bilo je kar naporno.
Tara: Zagotovo med letoma 2003 in 2007, ko smo nastopali na Češkem. Tam smo res bili zvezde, oboževalci so bili nori. Samo Karma vsepovsod. Spomnim se, da smo imeli decembra samo štiri dni proste, vse druge smo nastopali. Iskreno ‒ bilo je fizično naporno, ampak smo vse super odigrali.

Koliko energije je bilo vložene v dokazovanje, da je v ospredju glasba in ne zgolj videz na odru?
Tara: Dokazovanja ni nikoli dovolj, pravijo. To je vlaganje vase, če želiš ostati "na valovih". In sem srečna, da se mi nikoli ni bilo treba slačiti, da bi dokazovala, kako dobra pevka sem. In da obvladam svoje delo. Pevci smo na odru "performerji" in se lahko oblečemo v kar koli, ker je vse del našega dela. Drugače smo mi vsi samo običajni ljudje.
Anja: Mislim, da so ljudje čutili, da se nisem nikoli "furala" na seksapil. Nikoli se nisem pretirano razkazovala. Na prvem mestu je bila glasba. Seveda pa tudi javna podoba. Se mi zdi, da ravno ta paket omogoča, da veš, kam lahko koga umestiš. Imela sem to srečo, da sem prinesla malo tega zavedanja že iz časov Videosexa in da sem poznala ljudi, ki so se ukvarjali s fotografijo, stiliranjem, oblikovanjem oblačil … Okoli mene je bilo kup nadarjenih ljudi, ki so bili z mano na tej moji poti.

Koliko je lahko imidž ‒ pa naj bo to karakterizirano kot seks simbol ali kot karizmatična osebnost ‒ breme?
Anja: Če gradiš svojo javno podobo na neki lepoti, seksapilu, je z leti vedno težje vzdrževati, saj se staraš. Nič ni večno. Z neko pravo mero mislim, da se da ohranjati neko normalno podobo. Nikoli nisem imela nečesa, da bi se morala zaradi tega obremenjevati.
Tara: Vsak mora imeti izdelan svoj imidž – to je del našega dela. Ampak brez karizme imaš lahko najboljšo in najdražjo obleko, pa ti ne bo pomagalo odpreti poti do src občinstva.

Kaj pa težnja po večni mladosti, ki je prisotna danes v popkulturi. Mislim, da prej ni bila toliko. Kakšen je to lahko pritisk na pevke danes?
Anja: Ne samo na pevke, tudi igralke. V svetovnem merilu. Jaggerju ne bo nihče rekel, kdaj bo šel na operacijo. Ženske imamo s tem več težav. Obstaja kult mladosti. Tudi če nočeš, te začne podzavestno obremenjevati. Verjetno ni nobena zadovoljna s tem, da dobi gube, da se koža povesi, da se zrediš v meni. Ampak moraš sprejeti, da si človek.
Tara: Danes je veliko novih pevcev in manj medijskega prostora. In seveda ni več klubov, kjer so se prirejali koncerti. Danes je skoraj pomembnejši videz kot kakovost.

Kako težko je bilo poleg javne podobe vzdrževati še vzporedno zasebno življenje? Kakšen je davek, če želiš imeti vse?
Anja: Pri nas zelo preprosto. Če sam nočeš zelo izpostavljati svojega zasebnega življenja v javnosti, ni treba. Pri nama z Alešem je tako, da sva oba glasbenika in je že tako bilo zasebno življenje javno. Ampak samo do te mere, kolikor sva midva dovolila in nič več.
Tara: Ključni besedi sta organizacija in podpora. Sama sem predvsem mama in žena. Moja služba je petje. Lahko opravljam vse: kuham, pospravljam, hodim na sestanke, treniram, skrbim za hišo in delam kot druge ženske. Davek pride samo, če nimaš podpore družine in partnerja.

Anja, še preden ste krenili na samostojno pot, je bila za vami zavidanja vredna kariera v Videosexu. Kako težka je bila transformacija v samostojno izvajalko? Koliko ljudi je na vaših koncertih še vedno pričakovalo, da boste izvajali skladbe Videosexa?
Anja: Zame zelo težka. Z Videosexom smo zaključili okoli leta 1991. In takrat sem menila, da sem končala eno obdobjem svojega življenja. Bolj natančno: da sem končala z glasbo. Trajalo je kakšni dve leti, da sem z Aleševo pomočjo spoznala, da sem premlada, da bi kar nehala. Pogrešala sem oder in nastopanje. Nisem pa vedela, kako bodo ljudje odreagirali. Še pet let mi je šlo zelo na živce, ker so me vsi spraševali o Videosexu. Imela sem samostojne kariero in albume, ljudje pa so me spraševali o moji preteklosti. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem Videosex, ki je bil pomemben del mojega življenja, sprejela. In ponotranjila. Vse skupaj je del mene.

Tara, kako je bilo pri vas v primeru Karme? Po odmoru ste se na samostojno pot podali šele pred kratkim. Koliko vam je pomagala ta časovna razdalja – se pravi od odhoda iz skupine do dneva, ko ste predstavili svoj samostojni singel?
Tara: Uradno sem bila odsotna štiri leta. Prej se nisem hotela vrniti, saj sem pripravljala novo glasbo in se obkrožila z ekipo, ki me danes lepo spremlja na koncertih. Iskala sem menedžment in producenta, s katerim bom kakovostno delala. Tu moram priznati, da se je Ivan Zak izkazal za velikega profesionalca, s katerim zdaj skupaj ustvarjava skladbe za mojo samostojno kariero. Tudi moj singel Naj naj, ki sem ga odpela z Ivanom, je zagotovo skladba, ki je zaznamovala to poletje. In sem tudi hvaležna organizatorjem festivala CMC, ker sem jo lahko tam izvedla.

Tara, kateri je bil tisti trenutek, ko ste pri sebi začutili, da je čas za spremembo? Za samostojno pot. Kaj je bil tisti ključni dejavnik?
Tara: Odločila sem se ustaviti, kar sem si zaželela, da si ustvarim družino. In seveda sem imela vso pravico na svetu, da to naredim. Nisem se sploh hotela takoj vrniti, ker sem hotela čim več časa preživeti s svojo hčerko. To so bili enkratni in pomembni trenutki zame. Sem pa tudi rekla, da se bom vrnila na oder z novim projektom. Kar pomeni korak naprej in nov izziv, seveda.

Anja, tržišče nekdanje skupne države ste, ko ste krenili na samostojno pot, zreducirali na Slovenijo. Podoben trend lahko zasledimo tudi pri vas, Tara. Kakšne posledice prinese redukcija tržišča? Je postalo vse bolj obvladljivo ali stresno ‒ če upoštevamo, da se je le zmanjšalo število potencialnih poslušalcev?
Anja: Moraš se bolj osredotočiti na to tržišče, ki je na voljo. Na veliko manjši prostor. Pogrešala sem – sploh na začetku – to širino. Slovenija je pač Slovenija. Lahko greš v Celje, ampak ne moreš spet čez 14 dni nazaj na nastop. Preprosto se orientiraš na to, da je takšno stanje, kot je. In delaš za Slovenijo. Mi je pa mogoče žal, ker sem videla v Beogradu in Zagrebu, kamor me je povabil Zoran Predin kot gostjo na njegovih koncertih, da bi lahko tudi tam nadaljevala kariero. Še vedno me imajo ljudje v zelo dobrem spominu. In še vedno je za nas odprto tržišče, čeprav se zdi, da ni.

Ko spremljate danes pevce, ki se pojavljajo kot po tekočem traku, bi lahko rekli, da se je bilo še pred kakšnim desetletjem lažje uveljaviti in obstati? Koliko karier je v vaših najboljših letih ostalo neuresničenih na enega izvajalca, ki mu je "uspelo"?
Tara: Recimo, da takrat ni bilo takrat lahko. Danes je tudi težko, ker je glasba postala industrija. Škoda.
Anja: Nimam pojma o številu (smeh). Glasba je danes postala "fast food". Zelo hitro nekdo uspe in zelo hitro se pozabi. Mislim, da je v Sloveniji velika težava, ker mladi glasbeniki nimajo prostora, kjer bi se lahko predstavili. Na televiziji pogrešam glasbene oddaje. Oddaje, ki bi bile kakovostne in bi bile glasbene. Čeprav vsi trdijo, da tega ne bi nihče gledal. Ampak menim nasprotno. V 90. letih je bilo pet radijskih postaj, mogoče, in si lahko imel uspešnico, ker je teh pet predvajalo domačo glasbo. Danes je 200 radijskih postaj in boš težko ujel kakšno slovensko skladbo.

Razen, če si nočna ptica.
Anja: Ja.

Kakšen je vajin nasvet za vsakega, ki se želi dokazati prek glasbenih resničnostnih šovov? Je bolje začeti kariero s 30.000 sledilci na Instagramu ali s tremi osebami, ki vedo, kaj počnejo.
Tara: Sama zagovarjam drugo izbiro. Vem, da zveni staromodno, ampak če nimaš dobrega temelja, ne moreš zgraditi nič kakovostnega. In ko se slab temelj zruši, so posledice ogromne.
Anja: Mularija bi zagotovo rekla 30.000 sledilcev. In to tudi naredi vtis na nekoga: "Vau, ta ima pa še toliko. Zagotovo je dober." Sama ne bi dajala nobenih nasvetov, ker jih tudi sama nisem hotela slišati od starejših kolegov (smeh). Šlo mi je na živce, ko mi je nekdo začel pametovati. Se bodo že sami znašli v sodobnem svetu (smeh).

Če pogledamo v odstotkih ‒ koliko skladb, ki ste jih peli ‒ bi znali danes zapeti, ne da bi pogledali besedila?
Tara: Ja, seveda. Večino teh skladb pojem še danes na svojih koncertih, ampak v novih aranžmajih.
Anja: Ufff … To je težko vprašanje. Še takrat, ko sem redno nastopala, sem med nastopi pozabila kakšno besedilo. Recimo, da bi jih znala polovico. Če bi se pa poglobila in skladbo poslušala dvakrat, bi se jih spomnila. Tudi od Videosexa kakšna besedila še znam, drugih pa niti slučajno.

Dostojevski je dejal, da skrivnost človeškega obstoja ni v tem, da ostane živ, ampak da najde razlog, za kar živi. Kaj je ta vajin razlog?
Tara: Strinjam se z njegovo teorijo in imam več razlogov, zaradi katerih živim in hvaležna sem za njih. Vsak dan se lahko nasmejim in uživam v življenju.
Anja: Zagotovo moja hči. Nasploh imam rada življenje.

Nastop v Stožicah bo za vaju ...
Tara: Lepa izkušnja in seveda priložnost, da srečam svoje drage stanovske kolege.
Anja: Upam, da prijetno doživetje.