Janez Bončina - Benč je na glasbenih odrih dejaven od sredine 60. let, ko je s Tomažem Domiceljem v skupini Helioni opozoril na svojo nadarjenost, s skupino Mladi levi pa se je zapisal med pionirje slovenskega pop-rocka.

Čeprav Benča glasba sprva ni zanimala, odločal pa se je tudi med slikarstvom in športno kariero, je ljubezen do nje vendarle prevladala. V 70. letih je bil med drugim dejaven v zasedbah The Generals (1970-1972), rockzasedbi Srce, zasedba September pa je v tistem času veljala za neke vrste ambasadorja jugoslovanskega rocka v svetu.

V 80. letih se je na glasbene odre vrnil s samostojnim albumom Ob šanku, sodeloval pa je tudi s skupino Karamela. Konec 80. let pa je ustanovil divjo in udarno zasedbo mladih glasbenikov Yunk - Junaki nočne kronike, s katero je izdal dva albuma. V 90. letih pa do danes je sodeloval v številnih projektih in v dobrih 40 letih kariere nabral številne nagrade, v svoji diskografiji pa prek 20 plošč.

Benč se je letos znova udeležil tudi festivala Melodije morja in sonca in s skladbo Sol, poper in sanje dobil nagrado strokovne žirije za najboljšo izvedbo, pripravlja pa tudi nov album. Z njim smo se pogovarjali o njegovih začetkih, študentskih letih, glasbi, njegovem novem projektu, pa tudi o počitnicah. Vabljeni k branju!

Kot otrok menda niste kazali prevelikega zanimanja za glasbo. Kaj ali kdo vas je nato prepričal, da je glasba tisto, s čimer se želite ukvarjati?
Res je, oče je imel cel kup inštrumentov, vendar s sestro nisva v ranem otroštvu kazala nekega navdušenja za to. Malo čudno se mi je pa zdelo, da na občasnih srečanjih cele "žlahte", vsi tako lepo ubrano prepevajo. V rani puberteti sem na omari starega očeta odkril kitaro in kot vsi vrstniki ob poslušanju radia Louxemburg poizkušal kaj zabrenkati. Oče mi je poskusil dati nekaj napotkov, zavrnil sem ga misleč, da nima pojma. No, mati mi je pojasnila, da nekaj že zna, saj je bil "samo 20 let" zborovodja.

Končali ste srednjo oblikovalsko šolo in se vpisali tudi na likovno akademijo. Kako se spominjate študentskih let in ali še vedno pogosto poprimete za čopič?
Kdo se ne spomni študentskih lepih časov? Imam še danes cel kup prijateljev, sošolcev, še vedno se družimo, občasno, seveda. Ob novih projektih izmenjujemo ideje, razmišljanja, znanje, smo zanimiva generacija, ki je bila priča mnogim velikim dogodkom. Od rojstva sina Tonija Luna kar pogosto zopet posežem po čopiču, saj je odlično sredstvo za najino sporazumevanje.

Razmišljali pa ste tudi o tem, da bi postali športnik. Očitno je bilo to obdobje zelo razburljivo.
Športnik sem še danes in verjetno do smrti. Športal sem vse mogoče, zelo resno pa nogomet, za Olimpijo, tudi mladinsko reprezentanco, no, potem se je bilo treba odločiti ... Danes sem, kar sem. Rekreativno sem nor na tenis, svoj Slovan, Vrhniko in Portorož.

S skladbo Sol, poper in sanje ste na letošnjem MMS-u dobili nagrado za najboljšo izvedbo, nagrajen pa je bil tudi aranžma. Imate ob prejemanju nagrad še vedno lep občutek ali ste se na to že nekako "navadili"?
Sol, poper in sanje, vse to je zajeto v občutke ob prejemanju nagrade, še posebno, če je s strani stroke. Taka priznanja so vedno potreba in spodbuda za resno in emotivno delo vseh, ki ljubijo in živijo glasbo.

Kaj menite o glasbenih festivalih v Sloveniji? Se strinjate z nekaterimi kritiki, da v ospredju žal ni več kakovostna glasba, ampak je pomembnejši videz izvajalcev?
Vsi glasbeni festivali pri nas in po svetu so pomembni za širjenje kulture med ljudmi in narodi, hkrati pa so odskočnica za mnoge nadarjene mlade glasbenike. Glasba je velika industrija, kakovost kljub vsemu najde pot v ospredje, saj smo ljudje čuteča bitja, tudi videz je sestavni del tega cirkusa.

Kako pa ocenjujete stanje na slovenski glasbeni sceni nasploh? Imamo veliko perspektivnih glasbenikov?
Ne spomnim se, da bi imela Slovenija kdaj prej toliko izvrstnih, šolanih mladih glasbenikov kot danes. Treba je samo verjeti, vztrajati in iskati svoj izraz.

Trenutno pripravljate novi album. Kdaj bo prišel na prodajne police?
Album Sol, poper in sanje, naj bi izšel ob koncu poletja. Celotno dogajanje smo po predpripravi preselili v studio Jork v Dekanih. Sodelujem z ekipo odličnih glasbenikov kot so Primož Grašič, Ratko Divjak, Čarli Novak, Jadran Ogrin, Zdenko Cotič, Žiga Kožar, Marjan Malikovič, Jani Moder, Lovro Ravbar, Grega Forjanič, Murat&Jose, Trkaj ... No, tukaj so še Mike Sponza, Michele Bonivento, Moreno Buttinar, Tony Lee King, Joyce Jouille in seznam sodelujočih še ni dokončen, saj smo "še v delu".

Rdeča nit albuma je roman Poper, sol in sanje vašega prijatelja Denisa Stariča. Kakšno je sporočilo albuma?
Ko sem prebral nenavadno knjigo Poper, sol in sanje, izpod peresa prijatelja, slikarja, skratka vsestranskega Denisa Dimitrija Stariča, sem se videl, ravno tako kot vsak, ki je to bral, v mnogih zgodbah in vedel sem, da je "to" tisto o čemer bi rad govoril. Dobri songi, zapleti, duhoviti trenutki iz naših življenjskih obdobij, po glasbeni strani pa paleta vrhunskih
glasbenikov.

Z Muratom in Josejem ste posneli skladbo Nazaj, s Trkajem pa Ta noč bo moja. Skladbi sta naleteli na dober odziv pri občinstvu. Recept je očitno dober. Pripravljate še kakšen podoben projekt s kakšnimi drugimi glasbeniki mlajše generacije?
Veseli me,da je sodelovanje z Muratom & Josejem in Trkajem doživelo tako velik odziv pri ljudeh, med glasbeniki tudi kakšno začudenje. Kar se mene tiče, sem neizmerno užival v sodelovanju, spoznal nekaj super mladih ustvarjalcev okoli tega žanra. Energije in spoznanja se morajo prepletati.

Kje boste preživeli letošnji dopust? Menda obožujete morje, torej nekje na obali?
Vse je odvisno od finalizacije albuma, sem pa morski človek in vem, da moj sin Lun že izziva z raznimi plavutkami, trnki, palicami, plavanji, tenisom ...

Za malce nostalgije pa smo poskrbeli z videi Ob šanku (Pop delavnica, 1984), Joža iz Portoroža (MMS, 1996) in Kadar ognji dogorijo (koncert A. Mežka, 1998).