Foto: Mimi Inhof
Foto: Mimi Inhof

Čeprav je skupina Jethro Tull v sedemdesetih veljala za eno največjih rockovskih zasedb, ki je na sceni parirala legendarnim Led Zeppelin in The Rolling Stones, je njihov status legend znan le tistim nekoliko starejšim ljubiteljem žanra. Povprečna starost članov množice pred Halo Tivoli zato ni presenetila nikogar, so pa med njimi bili tudi nekateri veliko mlajši radovedneži, ki so med poplavo glasbe 21. stoletja našli britanski progresivni biser. Namesto divjega rockovskega dogodka je ljubljansko občinstvo flavtista na eni nogi, Iana Andersona, pričakalo v nekoliko bolj sofisticiranem ambientu, saj so jih tudi na parterju manjše dvorane pričakali stoli. A nekoliko mirnejše okolje nikakor ni pomenilo, da se včeraj prestolnica ni majala ob dobrem starem rocku.

Občinstvo je najprej pozdravil nagovor organizatorjev, ki so v Ianovem imenu prosili, naj se poslušalci vzdržijo snemanja in fotografiranja med koncertom: "Jethro Tull igrajo kompleksno glasbo, fotografiranje je za njih moteče," se je po dvorani razleglo obvestilo, ki ga je občinstvo pozdravilo z bučnim aplavzom.

Koncertni navdušenci so v zadnjih letih navajeni svoje najljubše izvajalce spremljati na malih ekranih pametnih telefonov, pa čeprav se glasbeniki za njihovo zabavo potijo le nekaj metrov stran. Posnetki, ki svojih pet minut slave doživijo na družbenih omrežjih, pa že dan po koncertu do izbrisa samevajo na spominskih karticah lastnikov. Čuden trend, ki ga je prinesla modernizacija, so Jethro Tull vse do zadnje skladbe popolnoma prepovedali, kar je občinstvu omogočilo neposredno poslušanje z vsemi razpoložljivimi čuti in pozornostjo.

Zasedba

Ian Anderson: flavta in vokali
Joe Parrish-James: kitara in spremni vokali
Scott Hammond: bobni
John O’Hara: klaviature in spremni vokali
David Goodier: bass kitara in spremni vokali

Poje z enim pljučnim krilom

Na ekranu za odrom je iz globin oceana na površje prodrla pest, ki je med prsti trdno držala zaščitni znak zasedbe Jethro Tull, flavto. Proti svetlobi so zakorakali člani skupine in postregli s klasiko drugega studijskega albuma Stand Up (1969), Nothing Is Easy. Skladba še kako čuti vpliv bluesa, ki ga je slišati na prvi plošči, pa čeprav se sam album vsaj po zvoku od prvega močno razlikuje. Tudi Ian Anderson ga je v enem izmed intervjujev proglasil za prvi pravi Jethro Tullovski album, vsaj s slogovnega vidika, saj ni več tako enodimenzionalen od predhodnika This Was (1968).

Anderson je koncert nadaljeval s pripovedno izvedbo skladbe With You There To Help Me, ki se spominja turbulentnih obdobij zgodnje turneje po ZDA, a obenem skriva tudi ljubezensko sporočilo takratnemu dekletu in kasnejši ženi (1970–1974) Jennie, ki je med drugim avtorica številnih besedil revolucionarnega albuma Aqualung.

Sicer vokalno Anderson še zdaleč ni več to, kar je bil pred desetletji, saj že lep čas poje le s "polovico pljuč," boleha namreč za kronično obstruktivno pljučno boleznijo. Njegova dobra prijateljica Tinkara Kovač, ki je z Andersonom že večkrat sodelovala, je za MMC povedala, da je bil legendarni glasbenik tokrat v dobri formi.

Povedal bom nekaj, česar v javnosti nisem še nikoli. Imam neozdravljivo pljučno bolezen, ki so mi jo odkrili pred nekaj leti. Ko se mi stanje poslabša, imam dva do tri tedne na odru strašne težave.

Ian Anderson za Rolling Stone leta 2020

Kljub vokalnim pomanjkljivostim pa so Jethro Tull instrumentalni del odigrali tako vrhunsko, če ne celo genialno, da bi pred mikrofon lahko stopil naključen član občinstva v Hali Tivoli, pa bi koncert še vedno zvenel odlično.

Hotel California

"Sledi skladba, ki so jo z zelo podobnim zaporedjem akordov nekaj let za nami posneli The Eagles. Njihova različica – Hotel California, je veliko boljša, a ta je moja," je frontman zasedbe napovedal skladbo We Used to Know. Pesem v izvedbi kalifornijske zasedbe je postala eno najbolj ikoničnih rockovskih del, Anderson pa je večkrat povedal, da ga to nikoli ni motilo, ampak je "izposojo" vzel kot kompliment.

Na vrsti so bile minute nekaterih družbenokritičnih in filozofskih pesmi skupine, razbila pa jih je nekoliko bolj folklorna instrumentalna skladba božičnega albuma The Jethro Tull Christmas Album, Holly Herald.

Ne delajte si ničnosti in ne postavljajte si rezanih podob ne spominskih stebrov, tudi poslikanih kamnov ne postavljajte v svoji deželi, da bi se pred njimi priklanjali; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog.

Tretja Mojzesova knjiga, 26. poglavje

"Naslednja skladba je z enega novejših albumov, The Zealot Gene. Govori o Bogu, h kateremu se obračate takrat, ko potrebujete stvari," je eno izmed mnogih uspešnic z religijsko vsebino napovedal frontman zasedbe, dvorano je napolnila skladba Mine Is the Mountain. Pri tem pa je skupina gotovo razjezila kakega gorečega vernika, saj se je na zaslonu za zasedbo izrisala podoba Boga, kasneje pa še peklenski ogenj. "Verjamem, da je Jezus obstajal, kot radikalen zgodovinski lik, a ne verjamem v Kristusa. Verjamem v čudovito zgodbo Svetega pisma in nauke, a ne morem reči, da sem veren," je v intervjuju za revijo Classic Rock povedal leta 2020. Dodal je, da ne nasprotuje Bogu niti ideji o njem, vendar ga močno moti dvoličnost Cerkve kot institucije.

Gospa Tibbets

Pred zaključkom prvega dela koncerta je oboževalce čakala instrumentalna poslastica, izvedba klasičnega dela Bourrée v e-molu Johanna Sebastiana Bacha, ki je postregla z dvema izvrstnima soloma. Poslušalci so imeli nato nekaj časa, da se osvežijo, med vračanjem na mesta pa jih je na odrskem zaslonu nepremično opazoval Ian Anderson. Videti je bilo, kot da je podoba živa, saj je delovalo, kot da legendarni rocker diha. Na presenečenje vseh se je po nekaj minutah lik začel premikati, nato pa se je z daljnogledom zazrl v občinstvo. Vse je bilo pripravljeno za drugi del glasbene poslastice.

Ian je očitno potreboval nekaj skladb, da se ogreje, saj je v drugem delu koncerta njegov glas zvenel bistveno bolje. Tematsko se je večer nagibal k še eni od najbolj perečih tem človeštva – vojni. "Štiri petine najinega pogovora se je vrtelo okrog vojne v Ukrajini. To je bil tudi glavni motiv koncerta," je za MMC še povedala Tinkara Kovač, ki je med drugim glasbenega kolega povabila tudi k sodelovanju pri večkrat nagrajenem projektu, s katerim evropski glasbeniki pozivajo k miru in trajnostni prihodnosti.

"Avgusta leta 1945 se je zgodilo nekaj strašnega, Paul Tibbets je bil general letala, ki je odvrglo prvo od dveh odvrženih atomskih bomb. Do zdaj. Morda bi morala njegova mati obdržati hlače oblečene," je občinstvo v skladbo Mrs. Tibbets povedel Anderson. Sledila je "še bolj depresivna" pesem, Dark Ages, ki govori o najhujšem mogočem scenariju človeštva, ob njenih melodijah pa so se za skupino predvajali posnetki resničnosti sodobnega potrošniškega sveta: smeti, globalno segrevanje, naravne katastrofe in nasilje.

Album, ki je za vedno spremenil glasbo

Največji mojstrovini so Jethro Tull prihranili za konec. Najudarnejši skladbi albuma Aqualung. Nosilno skladbo albuma in verjetno največjo uspešnico zasedbe sploh, Locomotive Breath, ki se spopada z vprašanjem preobremenjenosti Zemlje s prebivalstvom, je občinstvo pozdravilo z bučnim aplavzom.

Album Aqualung je prebudil virtuoza. Foto: Mimi Inhof
Album Aqualung je prebudil virtuoza. Foto: Mimi Inhof

Kot ena izmed redkih, če ne celo edina rockovska skupina v sedemdesetih, kjer je glavni instrument flavta, se šele v albumu Aqualung pokaže, kakšen virtuoz glasbila je Anderson. Flavte se je namreč priučil sproti, saj jo je prvič v roke prijel nekaj tednov, preden je zasedba začela igrati po britanskih klubih. Za tisto obdobje je pevec povedal, da je bil vsak koncert kot učna ura flavte, igranja pa naj bi se lotil, ker se je hotel razlikovati od takrat veliko pogostejših kitaristov. Njegovo igranje pa ni bilo nič kaj podobno klasičnim flavtistom, saj je glasbilo uporabljal na popolnoma unikaten način. "Nisem bil najboljši, vsekakor pa sem bil najglasnejši flavtist na sceni," se je v enem izmed intervjujev spominjal Anderson.

Poslušalci so dvorano zapuščali mešanih občutkov, po eni strani jih je navdušila neizpodbitna genialnost zasedbe, po drugi pa so bili (kar je ne nazadnje tudi namen Jethro Tull) postavljeni pred ogledalo družbenih grehov v zgodovini in sodobnem času. Včasih si težko priznamo, da je človek velikokrat "pokvarjeno" bitje, a nas Anderson z zasedbo znova in znova na to brezkompromisno opozori. Pa če smo se s tem pripravljeni sprijazniti ali pač ne.

Foto: Mimi Inhof
Foto: Mimi Inhof
Jethro Tull v Hali Tivoli

Prvi del:

Nothing is Easy
With You There To Help Me
Sweet Dream
We Used to Know
Wicked Windows
Holly Herald
Hammer on Hammer
Mine Is the Mountain
Bourrée v e-molu

Drugi del:

Heavy Horses
The Navigators
Warm Sporran
Mrs Tibbets
Dark Ages
Aqualung

Bis:

Locomotive Breath