Glasbenik Tine Grgurevič je pred kratkim pod imenom Bowrain izdal nov album, ki mu je dal naslov Million Homes. Po njegovih besedah je to prvi album, ki je tako oseben, obenem pa je na njem raziskoval tudi pisanje besedil in vokal. "Ukvarjanje z vokalom je bilo včasih zelo naporno, saj večkrat svojega glasu na posnetku nikakor nisem mogel sprejeti," je za MMC delil pianist, ki sicer meni, da je naloga umetnika, da se "ne boji pokazati vseh svojih kart".

Običajno je med ustvarjanjem projekta veliko ljudi spraševal za mnenje, tokrat pa je bilo drugače, saj je tesno sodeloval z Vidom Ahačičem, ki je prevzel vlogo producenta. "Od nikogar ni želel mnenja – album sva do konca delala praktično sama," je povedal Bowrain in dodal, da se je naučil vztrajati pri tem, kar mu je všeč. "Pomembno je, da si ti zadovoljen in želiš to deliti," je še poudaril.

Nove pesmi bo 26. septembra predstavil tudi na koncertu v Kinu Šiška. "Več poudarka bo na živi izvedbi, torej na akustiki, manj bo elektronike," je napovedal.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Leta 2014 ste začeli delovati kot Bowrain, kako se je v teh 10 letih spremenila vaša glasba in glasbena scena?
Do leta 2016 sem živel v Rotterdamu in Amsterdamu, nekaj časa tudi v Filadelfiji … Več sem hodil okoli. Od leta 2016 spet živim v Ljubljani. Tu sem se usidral, sploh po koroni. Moja glasba se ves čas spreminja. Nič nenavadnega ni, da kot umetnik preizkušaš nekaj novega – prav to je svoboda tega poklica. Jasno je, da je danes kot posledica družbenih omrežij pri glasbi vse pomembnejša tudi vizualna vsebina. Tam se moramo ves čas promovirati, če tega na pretočnih platformah ne počneš, ne “obstajaš”. Hkrati pa le od uveljavljanja na pretočnih platformah, ki so vsaj dobra promocija za koncerte, ni mogoče živeti, saj ne plačujejo praktično nič. Zaslužijo le zelo znani glasbeniki.

V Sloveniji je ogromno dobrih in izvirnih glasbenikov, a hkrati ni zadosti velikega trga. Glasbeniki moramo zato veliko nastopati zunaj, se povezovati v razne projekte, nekateri opravljajo tudi druge poklice, da lahko preživijo.

V Sloveniji pogrešam na primer glasbene nagrade, ki bi nagrajevale alternativne glasbene projekte oziroma albume. Hkrati zelo pogrešam od Ljubljane, da bi za glasbenike poskrbela z ureditvijo glasbene vadnice – produkcijskega prostora, ki bi bil finančno dostopen. Težko je delati večje skupinske projekte, če nimamo nobene dostopne dvorane – studia, kjer bi normalno delali. Z ureditvijo tega bi se raven glasbe gotovo močno dvignila, saj menim, da je glasba danes v veliki meri stvar kolektivov, ne le posameznikov.

Biti prepuščen samo trgu je zelo negotovo početje, saj nikoli ne veš, kako dolgo boš lahko delal in kdaj se boš izpel. Hkrati pa ustvarjanje dobre glasbe zahteva veliko časa. Ne mislim le na dolžino ustvarjalnega procesa, ampak tudi potreben čas, da jo občinstvo sprejme, dojame in na koncu tudi finančno podpre.

Je glasbena dejavnost neka povezana glasbena skupnost, ki se med seboj podpira in sodeluje?
Zelo smo povezani zaradi tega, ker glasba vedno potrebuje izvajalce – vsak, ki je avtor glasbe, potrebuje ljudi, da jo izvajajo. Premalo pa smo povezani v smislu nekega kolektiva glasbenih delavcev, morda smo še najmanj od vseh panog. Bolj bi se morali boriti za boljši položaj, skupaj.

Kako se razlikuje, če se projekt izda v samozaložbi?
Založba poskrbi za dober del posla, kar je super. Založba Nika (z njo sodelujemo od leta 2020) na primer mojo glasbo distribuira tudi na tuje trge – tako vem, da moja glasba obstaja tudi na kitajskih platformah. Hkrati poskrbi za zelo dobro distribucijo v Sloveniji, za gostovanja na tujem trgu pa moram vseeno sam poskrbeti. Ko se povežeš z založbo, potem se več ljudi ukvarja s tvojo glasbo, tako da je to vsekakor boljše in mislim, da so pomembna dolgoročna sodelovanja. Po drugi strani pa se nekateri odločijo za samozaložbo, a s tem ohranijo lastništvo nad svojo glasbo. Morda ustanovijo celo svojo založbo, a morajo zato za vse našteto poskrbeti sami.

Ste tudi v dvojcu Not Exactly Lost, sodelujete z umetnikom JAŠA, priredili ste tudi koncert za Gazo, sodelovali ste pri projektih, povezanih z Evrovizijo. Kaj vam sodelovanje pri tako različnih projektih prinese?
Če si samozaposlen v kulturi, je nujno delati več projektov – od le enega projekta težko preživiš. Vsako sodelovanje je super izkušnja. Vsebinsko pa mi je najbolj osvobajajoče delati avtorske projekte, ki sicer zahtevajo veliko energije, časa in razmisleka. Predvsem je izziv, kako jih produkcijsko izpeljati, kako najti sredstva itd. Zato je včasih delati za nekoga oz. le sodelovati pravo olajšanje, saj sta jasno določena tvoja vloga in trajanje, si manjši del nekega večjega projekta.

Sodelovali ste na EMI 2022, kjer ste se z Brino Plestenjak predstavili s pesmijo Čas je, na letošnji Dori ste na klavirju spremljali Raiven pri premierni izvedbi akustične različice slovenske evrovizijske pesmi Veronika. Kakšen odnos pa imate sicer do Evrovizije?
Dobro vprašanje. Evrovizija me je spremljala dvakrat, vsakič na povabilo – RTV me je povabila leta 2021, ko sem napisal pesem Čas je in nastopil z Brino Plestenjak, letos pa me je k sodelovanju na Dori povabila Raiven. Sam nikoli nisem niti pomislil na to, da bi se prijavil na EMO. Če govorim o EMI 2021, moram priznati, da je bil svojevrsten izziv napisati oziroma producirati pesem, ki je dolga natanko tri minute, in jo nekako “zapakirati” v celoto, potem pa nastopati zaradi covida v prazni dvorani. To vsekakor ni bil enostaven nastop. Sicer pa me evrovizijski svet ne fascinira. Mogoče me zdaj, ko sem ga nekoliko poskusil "od znotraj", še manj.

Pri novem albumu Million Homes ste sodelovali z Vidom Ahačičem, s katerim ste snemali približno eno leto. Kako je potekalo to sodelovanje?
Album je bil v skicah napisan že med pandemijo covida, potem pa je nekako miroval. Pozneje sem skice poslal Vidu Ahačiču, ki sem ga spoznal prek njegovega brata Kozme, s katerim občasno sodelujem. Vid živi na Nizozemskem in sem ga med intenzivnim enoletnim sodelovanjem dvakrat obiskal v Haagu. To je bilo ključno, saj sva takrat vse zastavila. Preostalo sva opravila na daljavo – imela sva internetni oblak, kamor sva vse, kar sva naredila, naložila. Tudi v tem pogledu je bil to zanimiv projekt, saj dejansko nisva bila toliko skupaj, pa sva bila vseeno ves čas v stiku. Vid Ahačič je bil pravi producent albuma, imel je besedo pri aranžmajih, spodbujal me je v petju – to je bilo na začetku zame velik izziv. Pri besedilih pa mi je veliko pomagal tudi Noah Charney ameriški pisatelj, živeč v Kamniku.

Ta album naj bi bil poseben predvsem zato, ker se na njem predstavljate tudi kot vokalist in tekstopisec. Pred časom ste dejali, da vam besedila delajo težave. Kako je bilo raziskovati še ti dve področji?
Instrumentalna glasba je drugačna od vokalne. Pri njej je glasba nekako potisnjena v ozadje, saj vokal in besedilo prevzameta osrednje mesto. Celotni izdelek lahko zato postane tudi zelo vsiljiv – besede namreč lahko vsiljujejo interpretacijo, ki poslušalca oropa svobode, ki jo nudi poslušanje instrumentalne glasbe. Ko poješ, beseda postane tudi zven, angleščina je za to morda malo fleksibilnejša. Raziskovanje teh področij je bilo zelo zanimivo, ukvarjanje z vokalom je bilo včasih zelo naporno, saj večkrat svojega glasu na posnetku nikakor nisem mogel sprejeti. S tem albumom se je to premaknilo – vsekakor bo naslednji izziv petje v živo.

Ne izključujem pa možnosti, da bi besedila pisal kdo drug. Skladba Čas je je na primer nastala v sodelovanju z Gregorjem Kosijem, tudi v dvojcu Not Exactly Lost je besedila pisal Luka Uršič, za pesem Brez besed je besedilo napisal Kozma Ahačič. Kljub temu pa bi rad tudi sam pisal besedila, predvsem če bom sam tudi pel. S tem iščem nov izraz – nov zvok, če hočete.

Obenem naj bi šlo za najbolj oseben album do zdaj. Ste se kdaj zbali, da bi delili preveč in postali preveč ranljivi?
Mislim, da je naloga umetnika, da se ne boji pokazati vseh svojih "kart". Seveda se poraja vprašanje, kako javnost to sprejme, ampak sem se nehal ukvarjati s tem, ker nima smisla. Običajno sem med ustvarjanjem projekta veliko ljudi spraševal za mnenje, sodelovanje z Vidom Ahačičem pa je bilo zelo pomembno prav zato, ker on od nikogar ni želel mnenja – album sva do konca delala praktično sama. V tem projektu sem dozorel v tem, da vztrajaš pri tem, kar je všeč tebi. Pomembno je, da si ti zadovoljen in želiš to deliti. Kar se potem zgodi, pa ni več tvoja stvar.

V albumu obravnavate družbeno problematiko, različne težave, ki se trenutno pojavljajo po svetu. Že v albumu Distracted ste dejali, da bi se ljudje morali združiti. Kakšna je po vašem mnenju svetovna situacija?
Če govorimo o vsebini besedil, se mi zdijo teme, kot so migracije, nazaj k naravi, ljubezen in povezovanje, vredne obravnave. Tudi zato, ker sem sam izkusil, kako je biti tujec v drugi državi. Skrb vzbujajoče je, kam gre svet. Smo v obdobju, v katerem se stvari zares spreminjajo in se bodo še spremenile. Čuti se porajanje večjega konflikta. Zdi se mi, kot da je bilo obdobje pandemije covida-19 nekakšna predpriprava na to, kjer smo zdaj. Kam bomo šli, je nemogoče napovedati, tudi ne bi rad napovedoval. Glavno je to, da se zavedamo, kje smo v tem trenutku lokalno, in da delujemo v povezani skupnosti. Vedno bom mislil, da je pomembno, da se ne zapiramo vase in smo odprti do tujcev – prostora je dovolj za vse, ljudje pa se lahko tudi kakšni stvari odpovemo.

Se vam zdi, da z glasbo lahko “zbudite” ljudi?
Mogoče – če lahko, odlično. Sam glasbo delam predvsem zato, ker drugega ne bi znal početi (smeh). Mislim, da glasba sicer ni dovolj. Ljudi je treba nenehno prebujati in jih opominjati na to, da ostanemo ljudje. Prehitro podležemo strahu in se zapremo. Nekateri znajo z vzbujanjem strahu pri drugih zelo dobro manipulirati. Pomembno pa je tudi znati uživati in se veseliti - ali ni nesmiselno, če nečesa ne moreš deliti? Treba je biti odprt, čeprav smo si zelo različni.

Menite torej, da manjka povezanosti, solidarnosti ... V Ruling nekako omenite, da je svetloba v vseh nas, v pesmi Everything Happens to Us pa, da je zdaj čas, da stopimo skupaj. Je to rešitev? Je neka luč na koncu predora?
Zagotovo je to prava in edina pot. Lahko omenim zelo lep projekt – pomladanski prostovoljni koncert za Gazo v Kinu Šiška, katerega pobudnica je bila kantavtorica Kiki. Na koncu smo razprodali dvorano in za Palestino zbrali nekaj denarja. To je recimo dokaz, da skupnost deluje in empatični ljudje še vedno obstajajo – in vedno bodo. Tudi ko smo imeli poplave, smo nekateri prostovoljno pomagali pri odpravljanju posledic – tega mora biti več, to mora postati naš način življenja.

Sta veliko razmisleka vložili v zaporedje pesmi? Kako pomembno je to?
O zaporedju sem imel že od samega začetka jasno idejo. Zgodba albuma Million Homes se konča po pesmi Homes, tako je bilo začrtano od samega začetka. Sedma pesem Bright Eyes je sicer edina, ki je nastala v sedanjem obdobju (celotni album je bil namreč napisan med covidom). Refren pri Bright Eyes izhaja iz pesmi Ruling, za katerega pa je Vid menil, da mora biti pesem zase. Tako je nastala pesem Bright Eyes. Ta malce izstopa, tudi po tematiki. Želim pa si, da bi ljudje poslušali album v celoti in v miru. Da ga ne slišijo le kot ozadje, ampak poslušajo vse zvočne detajle.

Naslov albuma je torej Million Homes. Kaj je za vas dom?
Dom velikokrat predstavlja dom, ki je v glavi. Fizični dom je lahko marsikje. Včasih imam obdobja, ko hodim po svetu, pa se mi zdi, da več ne vem, kje je moj dom – kar pa me tudi osvobaja. Zagotovo je moj dom, moja baza, Slovenija. Ne verjamem, da bom še kje drugje živel. Da bi imel dejansko svoj naslov v neki drugi državi in začel od začetka. Se mi pa zdi pomembno, da ima človek možnost potovati in si s tem širiti obzorje. Vsak mora poiskati ta dom v sebi, a mislim, da nas ukvarjanje s tem, kaj je moje oziroma kaj bo ostalo meni, ne bi smelo obremenjevati – menim, da imaš lahko morda tudi več domov.

Za pesem Wake up call ste posneli videospot, v katerem so nastopili tudi plesalci Ahmed Kullab, Mattia Cason in Kristýna Peldová.
Ta videospot se je zgodil zelo spontano, v dveh dneh smo ga posneli v dvorani Tabor. Snemali smo v najhujši julijski vročini in imeli smo veliko srečo, da smo imeli oba dneva identično dnevno svetlobo – nobene luči nismo uporabili. To je bilo zelo lepo. Pobudo je dal Primož Korošec, ki je ustvaril tudi naslovno fotografijo albuma. Rekel mi je, da bi rad naredil še kakšen videospot in potem smo se hitro dogovorili in zbrali ekipo. Do konca nisem vedel, kako bo uspelo, celotno stvar so torej izpeljali režiserja Korošec in Andreja Rauch Podrzavnik, ki je bila tudi koreografinja, ter direktor fotografije Luka Karlin. S Primožem sodelujem že dalj časa, z Andrejo in Luko pa sem prvič.

Se tudi sami ukvarjate s plesom?
Eno leto sem hodil na treninge sodobnega plesa in na proste improvizacije – mislim, da moram to spet obuditi, to imam v sebi. Ples je v bistvu najlepša oblika umetnosti, ker pravzaprav svoje telo neguješ, se z njim ukvarjaš in si z njim v harmoniji. Pri plesu, pa tudi petju, ni nobenega vmesnika, telo je inštrument, gre za pomembne in primarne načine izražanja. Preostale dejavnosti, kot je igranje glasbila, pisanje glasbe, tudi slikanje, so nekakšna zloraba oziroma uporaba telesa. Tam veliko sedimo in delamo mentalno.

Kako se vaša trenutna miselnost razlikuje od tiste, ki ste jo imeli, ko ste bili mlajši?
Mislim, da sem zelo dozorel, pa še vedno se nimam za človeka, ki bi bil zelo zrel (smeh). Mislim, da bom vedno nekoliko otrok. Mogoče so me nekatere stvari zresnile, predvsem življenje v tujini in korona. Mogoče je moja naivnost malce manjša kot prej, čeprav je imam še vedno precej. Sem romantik, česar se ne bojim priznati. Različni, drugačni ljudje me vedno zanimajo, obenem pa iščem podobno misleče ljudi – s takimi se rad družim.

Kaj so vam dale te izkušnje v tujini? Kakšna razlika je med koncertiranjem in življenjem v Sloveniji in v tujini?
Vedno je drugače nekje živeti ali pa samo koncertirati. Pred letom sem imel koncerte v Berlinu, pred tednom dni v Novem Sadu, kjer sem sodeloval v predstavi Dejana Srhoja – v obeh je bil odziv občinstva lep. V Novem Sadu sem ostal še teden dni, da sem bolj začutil ta Balkan. Tudi enomesečno življenje v Johannesburgu v Južni Afriki je bila neverjetna izkušnja. V ZDA je bilo prav tako odlično. Na Nizozemskem pa se mi zdi, da sem bil predolgo. Je pa res, da so tamkajšnje mednarodne šole odlične, veliko ljudi z vsega sveta spoznaš in se potem obiskuješ – koncertiraš.

Veliko različnih projektov se je zgodilo in vsako gostovanje je super, ker spoznaš nove ljudi. Obenem vsakič znova ugotoviš, kako majhni smo v Sloveniji in kako pomembno je stvari gledati širše, a vseeno ne zanemarjati lokalne scene in skupnosti – eno gre z drugim.

Kaj pravite na to mešanje klasičnih glasbil in elektronike?
Odlično se mi zdi. Danes se tako ali tako že vse meša – polistilizem in mešanje glasbil je povsem normalno. Za album Million Homes sva z Vidom operirala s sampli iz zvočnih knjižnic. Zvoki orkestra iz knjižnic so že tako dobri, da te pretentajo, da je nekaj v živo odigrano, čeprav v resnici ni. Že to je mešanica elektronike in akustike – elektronsko igraš na violino in za to ne potrebuješ violinista. Za kakovostjo studijskih posnetkov je taka tehnologija super, saj so studii pogosto dragi in jih je težko najeti. Vseeno pa ne vidim, da bi odličnega violinista nekoč lahko nadomestila umetna inteligenca – pri izvedbi v živo je še vedno pomemben človeški dejavnik, menim, da je na nastopih še vedno treba spodbujati žive izvedbe. Te so vendarle nekaj več in se jih že veselim.

Se torej veselite nastopa v Kinu Šiška?
Se. Imam super sodelavce, koncert bo malce podoben tistemu, ki smo ga imeli v oddaji Izštekani pri Juretu Longyki. Več poudarka bo na živi izvedbi, torej na akustiki, manj bo elektronike. Zdi se mi, da je ta album toliko časa nastajal v studiu, da če bi ga zdaj želel izvesti točno tako, s temi zvoki, bi to najlažje naredil v soloizvedbi in nekim računalnikom, v tem primeru pa bi rad, da se zbere veliko ljudi in skupaj ustvarimo živ in neponovljiv dogodek.

Dejali ste, da vam akustika topleje zveni. Je čar v “slečenosti” pesmi?
Izhajam iz akustičnega inštrumenta, vedno mi je lažje, ko se usedem za dober klavir kot za dober sintesajzer. Res je tudi, da akustika zveni topleje, saj gre za zvok strun, lesa, kovine, človeškega glasu … Vprašanje je, kakšen zvok iščeš. Včasih je zelo pomembno dodati hladen elektronski zvok k akustiki, da ustvariš nasprotni pol. Vse to je glasbena paleta, s katero operiraš kot skladatelj. Sicer pa imajo ljudje, ki so dobri v igranju sintesajzerja, gotovo drugačen pogled, mene je zaznamoval klavir. V zgodnjih letih učenja klasične glasbe je name vplival predvsem Ivo Pogorelić. Zanj sem mnenja, da je eden največjih mojstrov klavirskega zvoka.

V preteklosti ste rekli, da vsak glasbeni nastop spremljata strah in pričakovanje. Je enako tudi zdaj?
Tega strahu je mogoče manj, več je vznemirjenosti. Predvsem, ker je izšel album in je treba govoriti o njem, hkrati pa pripravljati koncert. Čeprav bi si želel, da bi bilo več časa, ampak ko se enkrat stvari začnejo dogajati, jih ni mogoče ustaviti. Glasba se je vedno zgodila v živo, posnetki in ta nuja, nekakšna obremenjenost, da vse dokumentiramo, to je prišlo pozneje. Komaj čakam, da z drugimi začnemo igrati to glasbo, ker je ta toliko časa z mano preživela, da sem je "že kar malo sit" – popolnoma drugače je, če jo zapoje ali zaigra nekdo drug. Brez sodelavcev sploh ne vem, kako bi izpeljal ta koncert.

Katero bi bilo vaše sanjsko prizorišče, kjer bi nastopili?
Želel bi si nastopiti pred velikim številom ljudi. Obenem pa ne vem, ali je moja glasba sploh za širše občinstvo – mogoče je preveč intimna. Če govorimo o Ljubljani, bi zagotovo rad nastopil v Gallusovi dvorani z orkestrom. Dvakrat sem tam že nastopil v okviru koncerta Bowrain/Vollmaier, vendar pa je bil to čas covida, ko so bili koncerti zelo okrnjeni. V tujini pa – v sydneyjski operni hiši ali pa Scali, recimo. Zdi se mi, da bi bilo tam dobro. Všeč mi je tudi ideja nastopanja nekje na odprtem, na kakšnem festivalu, v naravi.

Kaj so vaši načrti po nastopu v Kinu Šiška?
Novi album je konec nekega obdobja, v mojem primeru obdobja pandemije covida-19. Ko delam projekt, ga tudi živim in tega živim že dolgo, tako da mislim, da bom potreboval nekaj premora. Rad bi se malce spočil, ker sem moral poleti, kljub neznosni vročini, veliko delati. Potem bodo zagotovo še kakšni manjši nastopi v povezavi z albumom. Ničesar konkretnega ne načrtujem. Zdi se mi prav, da ne načrtujem natančno, si dam nekaj časa in pustim, da stvari pridejo tudi same od sebe.