Svojo glasbeno pot je začela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja s selitvijo v New York, kjer se je prvič srečala z džezom in eksperimentalno glasbo. To jo je zelo navdušilo in kmalu zatem, leta 1994, je posnela svoj prvi album z naslovom Dear Sir, leta 1996 pa še album Myra Lee. Naredila je tudi priredbo skladbe Boba Dylana The House Of The Rising Sun, za katero se ji je Dylan osebno zahvalil z lastnoročnim podpisom.

Kalejdoskop njenega glasbenega izraza, (ob)segajoč od mešanice punka, folka in bluesa na prvih albumih do spogledovanja z elektronskimi ritmi na zadnjem albumu Sun, jo je zapisal v spominski genom glasbenih navdušencev po celem svetu. K sodelovanju so jo povabile ikone, kot so Dave Grohl, Faithless, Beck, Eddie Vedder ...

Rumeni mediji so jo pograbili, ko se je zapletla v zvezo z zvezdnikom filma Avatar Giovannijem Ribisijem. Z njim se je razšla leta 2012, ko je tudi izdala svoj zadnji album Sun. Takrat so se začele tudi njene zdravstvene težave, za katere danes krivi čustveni stres.

O njeni bitki v zasebnem življenju, o stanju v glasbi in njenem ustvarjanju, smo spregovorili nekaj besed pred njenim koncertom v Kinu Šiška, ki se bo zgodil 10. septembra.

Chan Marshall ali Cat Power? S katerim imenom raje vidite, da vas ljudje nagovarjajo?
Chan.
Kaj pa Cat Power? Kakšen odnos imate danes do imena, s katerim ste in še polnite koncertne dvorane? Se vam še vedno zdi tako ‘kul’ kot na začetku?
Nikoli mi ni bil ‘kul’. Prijatelji, s katerimi sem ustanovila skupino leta 1991 za zabavo … niti ne za zabavo, ampak brez kakršnega koli razloga - zato, da so lahko dobili dekleta. Rekli so mi, da si moram izmisliti ime za skupino. Vprašala sem jih, zakaj. In oni so mi odgovorili, ker imamo nastop. Bolj kot sem se upirala in govorila, da nismo skupina, bolj so mi razlagali, da nas čaka nastop in da se moram spomniti ime, ker sem glavna pevka. Potem me je zanimalo, zakaj sem glavna pevka, in so mi odgovorili, da zato, ker sem dekle. Res so me razjezili.
Ravno v času tega telefonskega pogovora je v picerijo, v kateri sem delala takrat približno eno leto, vstopil moški s čepico, na kateri je pisalo Cat Diesel Power. Vzela sem ven besedo Diesel in rekla po telefonu 'Cat Power' - in odložila. Tistega večera sta moja prijatelja, med njima je bil tudi eden, ki sem ga imela za očetovsko figuro, prinesla letake z imenom. In res smo imeli nastop, ki pa so ga na koncu pokvarili policisti.
Ime tako samo po sebi ne pomeni nič, ampak se ga je prijel sinonim za moč ljudstva, tako kot je to bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako si ga rada razlagam. Ampak na začetku je bil le rezultat izbruha jeze proti šovinističnim fantom.

Leta minevajo, stvari se spreminjajo. Spomnim se, da ste v enem izmed svojih intervjujev omenili, da trideseta niso nič kaj takšnega, toda ko boste dopolnili 40, boste veliko bolj utrujeni od tega, kar ste počeli takrat. Je res teže?
Vaše telo se spremeni. Koliko ste stari vi?
28.
Ja … Stvari se spremenijo, ko se postarate. Začnete se obnašati kot 60-letnik, ko začuti artritis. Ne morete več tako visoko skakati ali hitro teči. Niti nočete več teči. Stvari, ki se jih naučite skozi življenje - bolečino in veselje –, doživljate drugače. Če je vprašanje, ali je teže nastopati, je odgovor odvisen od tega, kaj si dovolite doživeti.
V svojih dvajsetih in tridesetih letih sem hotela doživeti čim več in se iz tega čim več naučiti. Bila sem zelo radovedna in še vedno sem, toda ko sem dopolnila 40 let, sem ravno izšla iz težke zveze, v kateri sem bila žrtev. Psihološko in čustveno sem bila potolčena. To je prevzelo nadzor nad mojim telesom in sem hudo zbolela. Sama osvoboditev me je izčrpala. Telo se ne obnovi tako hitro, kot se je pri dvajsetih. In težko to razumete, dokler niste stari toliko, kot sem zdaj.
Prav tako sem mama. Imam leto dni starega sina in njegovo rojstvo je najboljša stvar, ki se mi je zgodila. Veliko ljudi to reče za kakšno drugo stvar, toda nič se ne more primerjati s starševstvom, saj vidite, da ima vsako vaše dejanje posledico za drugo osebo. V preteklosti mogoče niste imeli toliko samospoštovanja in ste počeli stvari, na katere danes niste ponosni. Ob otroku pa se človek zamisli in se sprašuje, kako bi bilo, če bi se bolj pazil v preteklosti. Ampak kakorkoli že … Z leti si bolj utrujen.
Ko si mlad, želiš samo uživati, s 45 leti, kolikor jih bom dopolnila v kratkem, pa želiš početi druge stvari.

Kaj vas je pregnalo nazaj na odre?
To počnem že 20 let. To je tako, kot če bi začela izdelovati usnjene čevlje, ko sem bila stara 20 let. Čeprav bi me bolele roke od usnja in žebljev in bi mi pokali nohti, bi bila dolžna to nadaljevati za ljudi, ki so jim všeč moji čevlji. In ponosna sem na svoje čevlje – če ostaneva pri metaforah. To je nekaj, kar počnem. To je moja obrt. To je, kar sem.
Se vam je zgodilo, da je nastopanje postalo rutina? Kako ste šli čez to? Kje ste našli motivacijo za naprej?
Tako kot pri vseh, ki že dlje počnejo kaj ustvarjalnega in poskušajo navdihniti ljudi, se je zgodilo tudi pri meni. Zato verjetno veliko ljudi sovraži delo v pisarnah, ker noče početi isto ves čas. Včasih sem delala v tovarni, kjer sem morala razvrščati papir po barvi. To sem počela cele dneve. Stara sem bila 15 let in tako sem lahko plačevala očetovo najemnino. Ko imate takšno službo, lahko zaslužite za preživetje. Imela sem polno glavo barv, upov in sanj … Bila sem polna idej. Toda, kar sem počela z rokami, je bilo plačano s 4,75 ameriškega dolarja na uro. Pod minimalno plačo.

Toda to sem morala početi, da sem preživela. V vsako službo sem hodila zato, da sem preživela. Z glasbo sem ustvarila enako plačo, kot sem jo kot čistilka ali varuška, kar sem tudi bila. Izbrala sem glasbo kot službo. Nisem zaslužila veliko denarja, ne, ustvarila sem prav toliko, kot bi, če bi komu čistila stranišče. V glasbo sem vnesla svoje sanje, upe in ljubezen. In s tem lahko pomagam drugim ljudem.
Če je rutina nastopanje pred množico s 30 ali 25 skladbami, ki me razjočejo, razjezijo ali vzbudijo v meni občutja ljubezni – ker vsaka skladba v meni zbudi neko čustvo -, vzamem v zakup. Seveda je rutina, je nekaj, kar počnem vsakič, ko igram. Toda tega ne čutim kot nadlogo. Ko pojem, želim doseči srca ljudi.
Prav zdaj se srečujemo s precejšnjimi spremembami v glasbeni industriji in posledica tega je manko močnih ženskih vzornic. Kam so šle?
Vedno so bile prisotne, ampak veliko je zatopljenih v svojo seksualnost, zato jih - čeprav predstavljajo javne osebe - ne vidimo kot močne ali kaj podobnega. Mislim, da jih nikoli ni bilo veliko, ker v družbi prevladujejo moški. In tako je tudi v glasbeni industriji, ker vladajo le moški. Ženska enakopravnost tu ni niti stvar debate. Zato ni vprašanje, kam so šle, ampak bolj, kdaj se bodo pojavile. Dokler družba ne bo sprejela, da smo enako močne, neodvisne, pametne, sočutne in vredne, bomo morale spodbujati druge ženske, da spregovorijo in se izpostavijo. Ne smejo se sramovati, kdo so. Morajo se zavedati, da so prav tako pomembne kot moški.
Kaj ste se naučili, ko ste sodelovali pri ustvarjanju biografskega filma Janis Joplin: Otožno dekle?
Naučila sem se, da sva si precej podobni. Nisva se ujeli v klasične okvirje, kaj bi morala početi ženska. Prihodnje generacije jo bodo zagotovo obravnavale kot mejnik in kot simbol za močne ženske.

Mary J. Blige ostaja vaša vzornica? Oz. vaša naklonjenost do njene glasbe ostaja ista, zdaj ko se je začela spogledovati z bolj elektronskimi ritmi?
Nisem slišala njenih nedavnih stvaritev, toda od nekdaj jo obožujem. S svojim glasom se dotakne človeka, kot nihče drug. Z njo se poistovetim bolj kot s komerkoli drugim. Da si močna ženska v hiphopu in da tam vzpostaviš ime, je občudovanja vredno. Ko je izdala album Mary, ste lahko začutili njeno bolečino. Ko se je zgodil album The Breakthrough, je bilo to zame dovolj – ni mi bilo treba slišati njenih drugih albumov, ker je tam toliko povedala o moči posameznika in feministične moči. Bilo je čudovito. In obožujem jo.