"Te debate ne koristijo nikomur," strne sociolog, predavatelj na fakulteti za družbene vede in glasbenik Gregor Tomc.

Drugič v manj kot pol leta je znova na udaru slovenska glasba - tokrat ni pod vprašanjem delež, ampak definicija. "Če sem prav seznanjen, naj bi bila po novem slovenska vokalno-instrumentalna glasba tista, ki je zapeta v slovenščini. Takšna definicija je blago rečeno zelo sporna. Po tej definiciji nas na primer na zadnji Evroviziji ni predstavljala slovenska pesem. Po analogiji je slovenska instrumentalna glasba tista, ki se igra na slovenska glasbila. Ker Slovenci nimamo svojih glasbil - neandertalčeva piščal ne šteje -, slovenska instrumentalna glasba po mišljenju uradnikov z ministrstva za kulturo sploh ne obstaja," je še dodal Tomc.

Podobno tudi na Slovaškem
Vprašanje kvot velja že od samega začetka za sinonim - sinonim boja proti multinacionalkam in za interese vplivnih posameznikov. In Slovenija ni izjema. Podobno te dni potekajo burne debate o istem vprašanju na Slovaškem, kjer je ministrstvo za kulturo vložilo novelo o medijskem zakonu, kjer predlaga dvig predvajanja slovaške glasbe na zasebnih radijskih postajah za vsaj 20 odstotkov leta 2016 in za 25 odstotkov leta 2017. Za nacionalno radijsko postajo pa je ta kvota še višja - ta bi morala dosegati vsaj 35 odstotkov do leta 2017.

"Kvote so te dni osrednja tema na Slovaškem, ker jih do zdaj nismo imeli. V definiciji je bilo prvotno zapisano, da se kvote omejijo na tri merila: jezik, prebivališče in nacionalnost. Toda ker je pogoj o narodnosti jasna kršitev zakonov Evropske unije, so ga opustili in je vprašanje kvot zdaj omejeno le na prebivališče in nacionalnost - to pomeni, da velja tudi glasba, zapeta v kakšnem drugem jeziku, za nacionalno, če le dokaže ustvarjalec, da ima stalno prebivališče na Slovaškem," je za MMC pojasnil direktor najbolj poslušane slovaške radijske postaje Radio Expres, Ivan Antala.

Kako se bo spremenila radijska krajina z uvedbo kvot, Antala še ne želi ugibati: "Moramo počakati na končno različico zakona, ki naj bi začel veljati aprila 2016 - do takrat pa imamo še nekaj časa, da vplivamo na njegovo izoblikovanje ali pa da izsilimo njegovo opustitev."

"Stvar je jasna in preprosta – nov zakon bi zmanjšal kakovost naše 'playliste' in s tem bi postali manj konkurenčni ponudnikom vsebin na spletu. Za nas bi bila misija nemogoče, da bi zapolnili naše 'playliste' z 20 do 25 odstotkov kakovostne slovaške glasbe – v smislu popularnosti in znanosti. To bi po mojem mnenju povzročilo večjo rotacijo nekaterih 'slovaških uspešnic iz zadnjih petih let, ki jih že predvajamo'. Ne bi pa pomenilo, da bi vrteli več slovaških izvajalcev," je dodal programski direktor slovaškega Radia Expres Martin Fenčák.

Predlagatelji se tako kot v Sloveniji sklicujejo na primere na Poljskem, Madžarskem in Franciji, kjer so (visoke) kvote redna praksa. A Francozi se vedno težje spopadajo z uresničevanjem predpisanega zakona, ki zahteva, da je 40 odstotkov predvajane glasbe na nacionalnem radiu v francoskem jeziku.
Francoski vzor v krizi
Francozi so zakon uvedli pred dvema desetletjema, da bi se obranili invazije skladb, izvedenih v angleškem jeziku, in da bi ohranili nacionalno dediščino. "Kvote niso najboljši način za podpiranje francoske glasbene industrije. Zakon izključuje 50 odstotkov francoske glasbe, ker veliko izvajalcev danes izvaja svojo glasbo v angleškem jeziku," je dejal odgovorni urednik Radia Nova Bruno Delport. Zakon so uvedli v času, ko so Francozi na vsakih deset albumov kupili le enega, ki je bil v francoskem jeziku.

"Slovenija se ne more primerjati denimo s Francijo ali Kanado, kjer veljajo podobne kvote, saj imajo te države zelo razvito glasbeno industrijo. In ko slovenski glasbenik primerja ta dva trga, sodeluje v umoru komercialnega radijskega trga. Čisto verjetno je, da se bodo poslušalci odločali za druge platforme, in tukaj bo na dolgi rok zagotovo zmagal svetovni splet. Žal bo regulator dosegel to, česar recesija ni: uničenje komercialnega radijskega trga," je prepričan odgovorni urednik Radia Capris Mitja Čehovin.

Ključnega pomena je, da glasba ni pralni stroj, da bi se ga dalo tako kategorizirati, še pravi Čehovin: "Gre namreč za čustveni del radijskega programiranja in s tem, ko nam regulator vsili, kako se morajo naši poslušalci počutiti, sam poslušalec izgubi pravico, da se sam odloči, kako bi se rad počutil."

Ob tem se postavlja vprašanje obstoja trga komercialnih radijskih postaj. "Na Radiu Capris predvajamo nekaj do radia zelo prijaznih skladb, ki so slovenskega izvora, a posnete v tujem jeziku. Po novem predlogu se te skladbe ne bodo več štele v kvoto predvajane slovenske glasbe, kar je po naših podatkih in po izkušnjah na komercialnem trgu nesprejemljivo," je dodal Čehovin.

Nasprotni poli na vseh položajih
Zaplet, kaj je slovenska glasba, vzpostavlja dva pola - med glasbeniki, med glasbenimi uredniki in med poslušalci. "Na definicijo lahko odgovorim v povezavi s kvotami tako, da lahko kvote po mojem mnenju izpolnjuje samo slovenska glasba v slovenskem jeziku," pravi Aljoša Bončina z Radia Celje.

Celjska radijska postaja na lestvici Zavoda IPF zaseda osmo mesto s 53 odstotki deleža slovenske glasbe med 6. in 20. uro. "Zagotovo je slovenske glasbe dovolj za najmanj 20 odstotkov, kako pa si posamezni uredniki razlagajo kakovostno slovensko glasbo, pa je drugo vprašanje," še dodaja Bončina.

Vsiljevanje kvot je po drugi strani poseg v uredniško avtonomijo. "Predlagana definicija 'slovenske glasbe' se mi kot pravnemu laiku zdi najmanj sporna in diskriminatorna do vseh, ki se ne izražajo v slovenskem jeziku - tudi v kontekstu, da imamo v Sloveniji tri uradne jezike," pravi glasbeni urednik Vala 202 Andrej Karoli.

"Uporaba tujega jezika - vse do abstraktnih jezikovnih zvočnih tvorb - je v umetnostni vokalni ali vokalnoinstrumentalni glasbi običajna praksa. Še posebej je problem akuten, ko govorimo o obsežnih sakralnih opusih slovenskih skladateljev od renesanse pa do danes - primer Gallus. Ti opusi že stoletja tipično nastajajo v latinskem jeziku. S stališča sodobne slovenske glasbene ustvarjalnosti se zdi predlog celo žaljiv, saj gre za poskus eksplicitnega poseganja v umetniško svobodo slovenskih glasbenih ustvarjalcev. In to v času, ko je svetovna glasbena scena vse bolj povezana, umetniška praksa pa kliče po medjezikovnem dialogu - večjezična dela - in distancirani umetniški obravnavi 'nacionalnega' v tradicionalnem pomenu te besede. Na simbolni ravni se s takšno definicijo slovenske glasbe simbolno odrekamo nekaterim opusom denimo Vinka Globokarja ali pa aktualnega nagrajenca Prešernovega sklada Vita Žuraja," se je spraševal urednik uredništva za resno glasbo na ARS-u Gregor Pirš.

Kritičen je odgovorni urednik Radia Koper Andrej Šavko: "Predlagane spremembe lepo pokažejo miselnost naših oblikovalcev predpisov, ki želijo z zakoni urejati vsako tančico našega življenja. Absurdno je postavljati tako zavezujoče omejitve pri definiciji in uporabi slovenske glasbe."

Po njegovih besedah mora odločati kakovost. "Ni vse, kar je slovensko, dobro in obratno. In tu trdim, da imamo pri nas veliko kakovostnih avtorjev in izvajalcev. Naloga glasbenih urednikov pa je, da to glasbo predstavijo poslušalcem. Žal se je na številnih postajah vloga glasbenega urednika izgubila, zamenjali so jo računalniki in zelo dvomljivi načini izbora glasbe, na kar žal pristajajo tudi številni ustvarjalci. Na Radiu Koper že danes vrtimo več slovenske glasbe, kot nam nalaga zakon, in to v najbolj poslušanih terminih, zato tu ne vidim težav. Nova definicija slovenske glasbe pa je zgolj še eno slovensko bistroumje."

Neplodne debate
Tako je tudi Tomc dodal, da debate o glasbenih kvotah ne koristijo nikomur. "Namenjene so samim uradnikom na ministrstvu za kulturo, da jim hitreje mine čas, ko morajo biti v službi," je bil oster. Na težavo nestrokovno pripravljenih novel je opozoril tudi glasbeni urednik Radia 1 Tomaž Čop: "Debate o kvotah predvsem zaradi izredno nestrokovno pripravljenih novel zakona ne koristijo nikomur."

A nesporno je, da obstaja dovolj velika baza skladb v slovenskem jeziku. "Če vrtiš vse pesmi, ki so v slovenščini, potem se nikoli ne boš ponovil. Če je edino merilo, da je pesem v slovenščini, potem je tudi Damjan Murko dober. Strožji ko so kriteriji, manj je na voljo pesmi in prej sledi ponavljanje," pravi Čop.

Spodbujanje ali potuha?
In tako pride do vprašanja, kaj bo imelo prednost: kakovost ali količina? "Trenutni predlog zakona daje vedeti, da v primeru slovenske glasbe kakovost ni pomembna, ampak je pomembna samo količina. Pri nas uporabljamo definicijo, 'koliko je nekaj všeč' ljudem. YouTube je odlično merilo. Če ima pesem veliko ogledov, je ljudem všeč. Če jih nima, pomeni, da jim ni všeč. Zato se tudi v našem uredništvu zgledujemo po BBC-ju, ki preverja, kako uspešne so pesmi na spletu, preden jih uvrstimo na program," je dejal Čop in dodal, da lahko vsak slovenski glasbenik posname pesem, jo naloži na splet in postane svetovna zvezda. "Zato ne potrebuje radia, kot ga tudi 2Cellos in PSY, ki je naredil Gangnam Style, niso potrebovali. Kvote so potuha za avtorje, ki želijo svoje pesmi prek radia vsiljevati poslušalcem."

Umek: Dobra glasba žal ne govori zase
Da se je glasba preselila na druge platforme, se strinja tudi najuspešnejši slovenski didžej Umek. "Skoraj vsi glasbeniki začnejo ustvarjati iz potrebe oz. nagiba, da jim je glasba všeč, le redki pa želijo ob tem ostati anonimni in si ne želijo, da bi se njihova glasba slišala z javnim predvajanjem ali izvajanjem. Vprašanje pa je, ali je predvajanje njihove glasbe na televiziji in radiu sploh pravi recept. Na YouTubu si lahko glasbo, ki ti je všeč, zavrtiš kadar koli. Starejši glasbeniki ne razumejo, da obstaja velik razkorak med tem, kako si oni predstavljajo, da ljudje spremljajo medije, in kako mladi, ki so največji uporabniki glasbe, v resnici glasbe sploh ne poslušajo po radiu, ampak jo znajo najti sami na spletu. In prijemi, kako promovirati slovensko glasbo, bi morali biti povsem drugačni, kot so zdaj," je za MMC dejal Umek.

Predvsem mora glasbenik sam poskrbeti, da postane prepoznaven in da ga slišijo, pravi Umek. "V mojem primeru to pomeni, da glasbo ustvarjam, nastopam, vodim založbo, ustvarjam radijsko oddajo, ki gostuje na več kot 200 postajah po vsem svetu, sem zelo dejaven na več kot petnajstih družbenih omrežjih, tedensko snemam gostujoče DJ-mikse ... Pa marsičesa od neglasbenega dela ne počnem iz veselja, ampak iz nuje. Kot romantik sem dolgo verjel, da dobra glasba govori sama zase, a danes žal ni tako, zagrabiti moraš vse priložnosti in narediti marsikaj, da sploh lahko držiš stik s sceno. Če ne počneš vsega, kar počnem jaz, in nimaš pokritih vseh teh promocijskih kanalov, proti konkurenci že v štartu izgubljaš. Da dobiš prednost, pa moraš biti še bolj dejaven," je še dodal Umek.

Razkorak med uredniki in poslušalci
Opozoril je na številne prijeme, ki se jih glasbeniki lahko poslužujejo: od plačanih oglasov do brezplačnih možnosti na družbenih omrežjih. A v prvi vrsti je iznajdljivost. "Danes ne more biti promotor dobre slovenske glasbe Dragan Bulič. To ni napad, ampak primer za ponazoritev mojega argumenta. Z vsem spoštovanjem do človeka, ki je v glasbi toliko časa in ima enciklopedično znanje, a on je ostal v času rocka in popevk, to pa žal velikega dela poslušalcev danes ne zanima. Dokler bodo radijski eter krojili taki ljudje, promocija slovenske glasbe ne bo učinkovita," je prepričan Umek.

Ob tem pa je izpostavil generacijski razpad, ki je nastal (tudi) v Sloveniji med starejšimi uredniki in mladimi poslušalci. "Verjetno sem še jaz, ki glasbo pri 39 letih promoviram po vsem svetu s sodobnimi prijemi, že malo zastarel glede na to, kako jo spremlja in sprejema mladina. Zanje sem že napol dedek, zdaj pa si predstavljajte, kako zastarelo delujejo šele prijemi 60 let starih dinozavrov – z vsem spoštovanjem do glasbe, ki so jo ustvarili in/ali jo promovirajo. Povedati hočem, da so prijemi in formati, ki jih uporabljajo, z vidika mladega človeka in njegovih navad povsem zastareli," je sklenil Umek.

Kakršne koli umetno vsiljene kvote posameznih interesnih skupin niso nikoli prinesle želenih učinkov - to je izhodišče, ki ga poudarja glavni in odgovorni urednik Radia Center David Irgolič. "Po definiciji spada med slovensko glasbo skladba tujega avtorja, izvedena (zapeta) v polomljeni slovenščini, medtem ko si evrovizijska skladba dua Maraaya ne zasluži tega privilegija. Svoj glas podpore zakonodajni definiciji slovenske glasbe so povzdignili tudi znani slovenski glasbeniki, ki se v istem hipu delijo na prave slovenske in neslovenske - tuje izvajalce. Zato se poraja vprašanje smiselnosti dodatnih kvot, saj so kot v konkretnem primeru glasbeniki sami sebi največji nasprotniki," je za MMC poudaril Irgolič.

Vprašanje formatiranja radijskih postaj
Težava debat o kvotah v Sloveniji pa je tudi, da se skoraj nihče ne ozira na format radijske postaje. Že sam izraz formatirana radijska postaja se pri nas zlorablja. Od formata radijske postaje je odvisen tudi odgovor, ali obstaja dovolj kakovostne slovenske glasbe za zapolnitev 20 odstotkov kvot za vsak posamezen format. "Zagotovo smo si edini, da slovenskega džeza ni dovolj, da bi zapolnili kvoto 20 odstotkov na radijski postaji, ki predvaja samo džez, zato v Sloveniji radijske postaje, ki bi predvajala samo džez, ta trenutek ni mogoče narediti," poudarja Čop. In podobno je z morebitno ustanovitvijo radijskih postaj, kjer bi se predvajal le hiphop ali country.

"Na Rock Radiu manj čvekamo in vrtimo bistveno več glasbe kot druge radijske postaje. To pomeni, da bodo imele predpisane kvote velik in neposreden vpliv na naš program. Ko smo začeli graditi radijsko postajo, ki bo vrtela samo rock, smo naredili raziskavo trga, ki pravi, da si slovenski rockerji želijo poslušati predvsem mednarodni rock, zato predvidevamo, da teh sprememb ne bodo veseli. Kako bodo sestavljeni in kaj to pomeni za same sezname predvajanja, pa si za zdaj sploh ne upamo pomisliti," opozarja Irgolič.

Spet po drugi strani pa obstajajo radijske postaje, ki s predlaganimi kvotami verjetno ne bodo nikoli imele težav - med njimi izstopa Radio Veseljak, ki predvaja izključno slovensko narodno-zabavno glasbo. Glasbo, ki so jo več kot očitno Slovenci vzeli za svojo.