Nobenega spomina na omenjene evrovizijske zmage ne bi bilo, če izvajalk ne bi izbrali s pomočjo internega izbora.
Interni izbori so med sodelujočimi državami pogosta praksa, ki izvira iz samih začetkov Evrovizije. Leta neuspehov so v različnih državah prinesla raznovrstne inovacije pri načinu izbora potnika na veliki evrovizijski oder: od resničnostnih šovov do več mesecev trajajočih izborov.

Ali nasprotno. 53 let sodelovanja ljubiteljev evrovizijskega spektakla pri (so)odločanju o potniku na Evrovizijo so leta 2011 z internim izborom prekinili na Otoku. Ob 20. obletnici od prvega sodelovanja na Evroviziji pa se je za podoben korak odločila tudi Slovenija.

Kot je že znano, se je zaradi pomanjkanja časa za izpeljavo javnega razpisa ali povabila avtorjem in izvajalcem ter zaradi zmanjšanih finančnih sredstev RTV Slovenija odločila, da letos ne bo organizirala izbora Eme. RTV Slovenija bo tako v sodelovanju glasbenega uredništva Vala 202 in Razvedrilnega programa Televizije Slovenija interno izbrala svojega predstavnika in skladbo.

Interno tudi po drugih državah
Slovenija tako letos ni osamljen primer, kar zadeva način izbora. Za zdaj je znano, da se na Evrovizijo z jasnimi cilji vrača Armenija, potem ko ni sodelovala na lanskem izboru, ko je bil kamen spotike prav država, v kateri je izbor gostoval. Armenci so v prizadevanju za veliko vrnitev sestavili posebno komisijo poznavalcev, ki bodo naredili selekcijo in odločili o potniku v Malmö.
Gruzijci s pomočjo internega izbora televizije GBP pošiljajo svoja superzvezdnika Nodija Tatishvilija in Sophie Gelovani. Nizozemska zvezdnica Anouk pa je pred dnevi na svojem profilu na Facebook zapisala, da se bo udeležila letošnjega izbora za pesem Evrovizije, saj jo je k temu povabila nizozemska televizija.

Ključ do uspeha na Balkanu
Ni treba pogledati daleč od Slovenije, da bi dobili dokaze o uspešnosti tovrstnih izborov. V Baku so na račun internih izborov odpotovali Željko Joksimović za Srbijo (po uvrstitvi v finale je končal na 3. mestu) ...

.... in Maya Sar za Bosno in Hercegovino (ki je dvignjene glave zapustila Baku s končnim 18. mestom v finalu) ...

Petletno obdobje poskušanja sreče v polfinalnih večerih in odhodov s sklonjenimi glavami nazaj v domovino še pred finalnim večerom je preteklo leto za Makedonijo prekinila Kaliopi, potem ko je bila izbrana na internem izboru. S pesmijo Crno i belo se je prebila v finale, kjer je končala na 12. mestu in tako osvojila drugo najboljšo uvrstitev za svojo državo v vsej zgodovini makedonskega sodelovanja. Hkrati pa je prispevala k odločitvi, da so se za podoben način izbora Makedonci odločili tudi letos. Makedonska nacionalna televizija MKRTV je tako naznanila, da letos v Malmö pošilja dve svoji največji zvezdi v državi Esmo Redžepovo Teodosievski in Vlatka Lozanoskega - Lozana.

S pomočjo internih izborov sta na Evrovizijo lani potovala tudi Rambo Amadeus za Črno goro in Nina Badrić za Hrvaško.

Čeprav sta Badrićeva in Rambo Amadeus obstala v polfinalnih večerih, sta se obe državi oz. nacionalni televiziji RTCG in HRT tudi letos odločili, da novega potnika poiščeta na internem izboru. Pri Hrvatih je že znano, da bodo na Evrovizijo poslali klapo, ki jo bodo sestavili sami.

S precej večjo uspešnostjo (ali srečo?) glede izvajalcev oz. pesmi, izbranih s pomočjo internih izborov, se lahko pohvalijo v Bosni in Hercegovini in Makedoniji. V Bosni in Hercegovini se zanašajo na interne izbore že od leta 2006, ko je Hari Mata Hari državi pripel tretje mesto v finalu z Lejlo. Marija Šestić je v Helsinkih s pesmijo Rijeka Brez Imena pristala na 11. mestu, Vukašin Brajić pa je leta 2010 s pesmijo Thunder And Lightning osvojil 17. mesto v finalu. Njegovo uvrstitev v finalu je že čez leto dni izboljšal stari znanec Evrovizije Dino Merlin, ki je svoji državi z Love in Rewind pripel šesto mesto v finalu.

Madžarski uspeh z internimi izbori je v zadnjih letih dokazovala Kati Wolf, ki je predstavljala svojo domovino v Düsseldorfu in se po preboju v finale s pesmijo What About My Dreams uvrstila na 22. mesto. Še pred njo pa je tlakoval pot potnikom z internih izborov Zoli Ádok leta 2009. Madžari so takrat ime svojega predstavnika objavili na tiskovni konferenci februarja, toda pozneje se mu v Moskvi ni uspelo prebiti iz drugega polfinalnega večera v finale.

Španija je 22 let - od 1977 do 1999 - svojega predstavnika izbirala izključno prek internega izbora, za katerim je stala televizija TVE. Ob prelomu tisočletja je začela iskati drugačne izborne poti do končnega potnika, toda po neuspehu leta 2006 so se znova odločili za interni izbor. Končni izkupiček ni bil nič boljši kot pretekla leta.

Španska nacionalna televizija je z delnim internim izborom našla svoj recept za finale šele lani, potem ko je odločila, da jih bo zastopala Pastora Soler. V Bakuju je z osvojenimi 97 točkami s pesmijo Quédate Conmigo dosegla deseto mesto v finalu. S tem pa je tudi dosegla nov zavidanja vreden rezultat za Španijo po letu 2004. Španci so se podobno kot lani tudi letos zatekli k podobnemu izboru. Interno so izbrali skupino El Sueno De Morfeo in jo postavili pred nov izziv: izvesti pesem, ki bo zadovoljila tako okuse strokovne žirije kot občinstva na španskem izbornem večeru.

Turške zastave so vihrale visoko ob refrenu pesmi Everyway That I Can - sodobnega popizdelka s prvinami orientalskih vložkov v izvedbi Sertab Erener. Turki, ki na Evroviziji sodelujejo od leta 1975, so se prve zmage veselili leta 2003 prav z izvajalko, ki so jo izbrali na internem izboru. Podobnega recepta so se držali leta 2004 (Athena) in 2007 (Kenan Dogulu) ter obe leti pristali na četrtem mestu v finalu. Leta 2010 so s svojo izbiro - skupino Manga - pristali na drugem mestu. Leto pozneje je sledila "brca v temo", saj se njihovemu internemu favoritu, skupini Yüksek Sadakat, prvič v zgodovini nastopanja Turčije na Evroviziji ni uspelo uvrstiti v finale.

Grenak priokus so Turki z internim izborom popravili že lani, ko so v Baku poslali svojega "mornarja", pred samim nastopom na Evroviziji neznanega Cana Bonoma.

Popevka za evrovizijske učbenike My Number One je leta 2005 prepričala ljubitelje Evrovizije, ki so zmago poklonili izbranki grške televizije ERT Eleni Paparizou. Potem ko so Grki izbrali svojo pevko, so povabili k sodelovanju skladatelje. Občinstvo in stroka sta pred odhodom Paparizoujeve na Evrovizijo imela pred sabo odločitev, katero izmed štirih pesmi poslati Evropi. Odločitev je bila prava. Za podoben izbor so se pozneje odločili tudi leta 2009, ko so v ogenj znova poslali Sakisa Rouvasa. S pesmijo This is Our Night je pristal na sedmem mestu v finalu.

Britanska "fantovska" skupina Blue leta 2011 ni pustila pečata le zato, ker so bili prvi moški kvartet po letu 1986, ki je zastopal Veliko Britanijo na Evroviziji, ampak tudi zato, ker so prekinili 53-letno tradicijo na Otoku, saj so jih s pesmijo I Can izbrali s pomočjo internega izbora. Končali so na 11. mestu v finalu (kamor so bili uvrščeni neposredno, saj je Velika Britanija članica t. i. "velike peterice", ker v sam izbor vlaga največ finančnih sredstev). 11. mesto je zadovoljilo Britance, da so podoben izbor ponovili tudi lani, ko so v Baku poslali Engelberta Humperdincka. Starosta britanskega popevkarstva je pozneje pristal na 25. mestu v finalu.

Še ena država izmed "velike peterice", ki se je zatekla k internim izborom, je tudi Francija. Francozi so na primer svojo srečo z internimi izbori preizkušali lani, ko so v Baku poslali Anggun. Pevka je s svojo pesmijo z 21 osvojenimi točkami pristala na 22. mestu v finalu.

Tudi Nemci niso ostali odporni proti internim izborom. Potem ko je leta 2008 dekliška superzvezdniška skupina No Angels odkorakala sklonjenih glav z izbora na zadnjem mestu, je nemška televizija NDR leta 2009 objavila odločitev, da bo predstavnika na Evrovizijo poslala s pomočjo internega izbora, ter hkrati povabila pevce, skladatelje in avtorje, da so ji poslali svoje skladbe. V Moskvo sta nato odpotovala Oscar Loya in Alex Christensen, pod imenom Alex Swings Oscar Sings, in s pesmijo Miss Kiss Kiss Bang! v finalu pristala na 20. mestu. Že naslednje leto so se Nemci zatekli k inovativnejšim pristopom izbire.

Trikratna zmagovalka na Evroviziji Švica se drži internih izborov od leta 2005. V letu, ki je na Evroviziji pripadlo Eleni Paparizou, so Švicarji poslali k MTV-jevskemu gledalstvu usmerjeno žensko četverico Vanilla Ninja, ki je v finalu končala na 8. mestu. Njihovi nasledniki six4one Švici niso zagotovili obstanka med neposredno uvrščenimi finalisti leta 2006. Sledila so štiri leta životarjenja v polfinalu.

Niti velika vrnitev DJ BoBa jim ni pomagala pri zbiranju točk za finale.

Vse od leta 2006 na interni izbor prisega tudi andorska televizija RTVA. Do danes se Andori - ki je izpustila nastope v zadnjih dveh letih - še ni uspelo prebiti v finale.

Slovaki so način izbire potnika spremenili leta 2011, ko so s pomočjo internega izbora poslali na Evrovizijo duet TWiiNS. Pred tem so v letih 2009 in 2010 svojega potnika iskali s pomočjo večstopenjskega izbora, ki je vključeval tako polfinalne izbore kot četrtfinalne. Dvojčicama se v Düsseldorfu ni uspelo uvrstiti v finale, a sta s trinajstim mestom v polfinalu svoji državi "pripeli" najboljšo uvrstitev po mnogih letih. Slovaki so sicer ves čas med letoma 1994 in 1998 stavili na predstavnike, ki so jih izbrali s pomočjo internih izborov.

Podobno potezo kot Slovaki so istega leta potegnili tudi Belorusi, ko so na Evrovizijo poslali Anastasiyo Vinnikovo s patriotsko pesmijo Born in Byelorussia, ki jo je morala pevka zaradi kontroverznosti spremeniti v I Love Belarus. A v finale se ji ni uspelo uvrstiti. Belorusi so bili leta 2010 po posredovanju predsednika države Aleksandra Lukašenka prisiljeni svojega predstavnika izbrati na internem izboru, ki je bil delno tudi izid sodnega spora med dvema televizijskima hišama. Nacionalna televizija BTRC je tik pred zdajci objavila razpis za pevce, da so se ti lahko prijavili s svojimi pesmimi. Skupina 3+2 je s pesmijo Butterflies pristala v finalu na 24. mestu.

Bolgari so svojega potnika za Oslo izbrali s pomočjo mnenj 51 poznavalcev. Leta 2010 jih je na Evroviziji zastopal Miro. Izbrani izvajalec se je pred odhodom na Evrovizijo pred domačim občinstvom predstavil s petimi izbranimi pesmimi, ki so bile ustvarjene prav za Evrovizijo. Bolgari so prek telefonskega glasovanja izbrali pesem Angel si ti. A tistega leta niso videli finala.

San Marino, trikratna udeleženka Evrovizije, je na primer lani s pomočjo internega izbora na Evrovizijo poslal Valentino Monetto, toda pevki se - kljub zapletom s pesmijo The Social Network Song - ni uspelo uvrstiti v finale.

Še pred velikim slavjem leta 2011 so Azerbajdžanci polagali v Moskvi svoje upe na takrat 19-letno AySel v duetu s pevcem iransko-švedskih korenin Arashem, ki so ju izbrali s pomočjo internega izbora. Duet je Azerbajdžanu pripel tretje mesto v finalu.

Izrael, država, ki Evrovizije ni nikoli zapustila na zadnjem mestu, je znan po svojem nacionalnem izboru Kdamu. Toda evrovizijska zmagovalka iz leta 1998 Diva, ki jo je izvedla razvpita Dana International, je bila izbrana s pomočjo internega izbora. Za podobne izbore so se Izraelci odločali tudi v letih 1990, 1999, 2000, 2002, 2003, 2004, 2006 in 2007.