Straight into Love je pred dnevi komaj zaokrožila po domačih radijskih postajah in odšla po spletu v domove ljubiteljev Evrovizije po svetu. Pesem, ki bo predstavljala Slovenijo na letošnji Evroviziji - prvič 14. maja v prvem polfinalnem večeru -, je že bila deležna takšnih ali drugačnih komentarjev. "Fascinira me predvsem to, da je 90 odstotkov komentarjev iz Slovenije, ki sem jih prebral, negativno nastrojenih, iz tujine pa je 90 odstotkov komentarjev pozitivnih," je v pogovoru za MMC ugotavljal Zemljič.

Producent, glasbenik, didžej, oblikovalec zvoka in predavatelj, ki s Hannah sodeluje že nekaj let, se je ob izdelavi pesmi za letošnjo Evrovizijo obkrožil s kolegom Erikom Marganom, s katerim je Hannah pred kratkim združila moči v projektu Stella Mercury. Hannah, Zemljiču in Marganu pa sta na pomoč priskočila še Marko Primužak in hrvaški čudežni deček dubstepa Matija Rodić.

"Zdi se mi, da je dubstep žanr, ki je v nekem obdobju zelo zaživel, potem pa je malce odšel v ozadje, toda moj občutek mi pravi, da zgodba še ni končana," je uporabo elementov dubstepa v pesmi pokomentiral Zemljič.

Kaj še je povedal v pogovoru za MMC, si lahko preberete spodaj.

Gregor, skupaj s Hannah sta že nekaj časa uigran tandem. Vajina imena se skupaj pojavljajo pri najrazličnejših projektih. Kako in kdaj sta se vajini poti križali?
Uf, s Hannah sva se spoznala pred petimi leti, malo po tem, ko se je preselila v Slovenijo. V stik z njo sem prišel preko skupne prijateljice, ki je rekla: "To pa moraš slišati! Dobro poje in je še naravni govorec. Zelo hitro sva začela sodelovati pri različnih projektih. Res sva se dobro ujela.

Hannah je v pogovoru za MMC dejala, da so vaju zbližale predvsem podobne osebne lastnosti, med katerimi prevladuje perfekcionizem.
V studiu sva se res ujela. Ona je takšna pevka, ki lahko realizira vse ideje. Njena največja prednost je v tem, da skoraj nikoli ne zgreši tona. Njeno obvladovanje 'inštrumenta' je vrhunsko.
Vzpostavila sva zelo dober odnos kot: producent – besedilopiska – pevka. Ni minilo dolgo časa, ko smo že delali prvi singel za Xequtifz, kjer je še vedno glavna pevka. Jaz sem prvi singel produciral, pri vseh njihovih nadaljnjih delih pa sem bil tudi na takšen ali drugačen način vpleten, pa naj bi bilo to samo snemanje vokala, miksanje ali mastering …
Hitro sva začela producirati tudi druge skladbe, ki niso bile mišljene za njene projekte , ampak za prodajo za tuja tržišča. Potem pa je prišla še cela zgodba z Emo 2011. Ne vem, ali sem v zadnjih nekaj letih s katero pevko oz. pevcem toliko delal, kot sem z njo.

Zakaj je lažje delati z nekom, ki je hkrati besedilopisec in pevec?
To je lahko dvorezni meč: nekateri izvajalci so tako dobri izvajalci, da je dobro, da niso besedilopisci. Že res, da lahko besedilopisec naredi izjemno besedilo, potem pa ga izvajalec s svojo interpretacijo le še nadgradi, toda če delaš kot producent, pa si v svoji ekipi zagotovo želiš pevca in besedilopisca v enem, ker s tem cel proces produkcije poteka hitreje in lažje.

Kako je nastajala pesem Straight into Love? Glede na to, da imata z Erikom Marganom studia v neposredni bližini, je pogovor o njej stekel kar na dvorišču (smeh)? Kako se je nabrala ekipa?
Jaz verjamem v skupinsko delo, sploh pri popglasbi. Glede na to, da smo imeli zelo omejen čas, je bilo treba aktivirati več ljudi. Jaz v tem času ne bi mogel sam narediti vsega, tudi če bi hotel – ampak nočem. Predvsem pa zagovarjam modrost, da več glav več ve. Prvotna pesem, ki jo je poslala Hannah, je odpadla, in dobili smo možnost, da naredimo novo pesem v treh dneh. Midva s Hannah sva se v tistem trenutku samo spogledala. Logično je bilo, da vpleteva v projekt Erika, ki sodeluje s Hannah pri drugih projektih, in še soseda sva (smeh). Mi smo na začetku tvorili jedro, nato pa smo prišli še do Matije Rodića, ki je mlad hrvaški 'wunderkind' producent. On je bil absolutno za stvar. Najeli smo stanovanje, ga pripeljali v Ljubljano in on je s seboj prinesel svojo opremo. Ko smo naredili prvi demoposnetek, smo dobili zeleno luč in to, da imamo še en teden časa za dodelavo. Takrat še ni bilo potrjeno, da bo pesem izbrana. Sicer pa, če pogledate podobne projekte po svetu, je v ekipah, ki ustvarjajo popglasbo, v poprečju od pet do deset ljudi.

Ravno to me spomni na fotografijo, ki sem jo pred časom zasledila na spletu, češ za Bohemian Rhapsody je bil potreben en besedilopisec in en producent. Za Run the World (Girls) Beyonce pa šest besedilopiscev in štirje producenti, na koncu pa je bil rezultat viden v zaporednem prepevanju: 'Girls, we run this mother? Girls.' Zgodovina pozablja. Vedno ostanejo le zmagovalci. Lahko pokažem intervju s producentom Queenov čez pet strani, kjer pripoveduje zgodbo, da ni bilo takrat nič drugače. Vedno je bila v ozadju ekipa: producenti, tonski mojstri, sopisci, prijatelji … Ampak enostavno v 40 letih ostane le eden. Včasih pa se je morda avtorstvo drugače ovrednotilo kot danes. Jaz verjamem v 'fair play', da ima vsak član ekipe enake pravice, ne glede na to, da sem sam izvršni producent. Verjamem v skupinsko delo, in če imaš kratek rok, potrebuješ veliko svežih, močnih idej. Vsak član ekipe mora biti podpisan kot soustvarjalec, saj lahko čisto banalen detajl naredi pesem. Produkcija za najbolj znane svetovne izvajalce pa zadnje čase poteka tako, da prek internega natečaja izberejo najboljše pesmi, ki ji skupaj predelujejo in dodelujejo. Kumulativno znanje vseh sodelujočih se izkazuje v pesmi, ki pokriva okus širše množice. Danes je popglasba res sofisticirano narejena, ne glede na to, da jo ljudje podcenjujejo. Imam veliko spoštovanje do popžanra, ker je izredno težko narediti dobro, zapomljivo in efektivno skladbo, ki hkrati izstopa iz povprečja.

Koliko se strinjate z mislijo, da svetovna produkcija pošlje na radijske postaje že narejeno uspešnico, medtem ko v Sloveniji ni tako?
Jaz se ne strinjam čisto s tem. Slovenija je specifična, moramo vzeti v račun, da smo majhna žepna državica. Mi nimamo dovolj znanja, niti infrastrukture, niti industrije, da bi lahko tekmovali s Švedi, Italijani, Francozi, Angleži na področju popularne glasbe. Vendar so slovenski glasbeni izdelki večinoma nadpovprečni glede na okolje, v katerem nastajajo.
Zagovarjam pa, da smo v kontekstu elektronske plesne glasbe Slovenci eni vodilnih na svetu. Nekaj naših didžejev in producentov dejansko postavlja trende, namesto da jim sledi. Blagovne znamke, ki jo imamo na svetu, se absolutno premalo zavedamo. Del tega znanja – ob pomoči Matije - se je prelil v pesem, ki zdaj potuje v Malmö. Dejstvo je, da je elektronska plesna glasba vedno bolj popularna. Vedno več ljudi jo producira in njena največja prednost je, da je teritorialno neomejena.
Če komponiraš/produciraš elektronsko plesno glasbo, si v bistvu lahko državljan sveta. In ideja za Evrovizijo 2013 je bila, da naredimo pesem, ki bo na ravni svetovne produkcije in hkrati dovolj drzna in nenavadna, da bo izstopala iz vsega povprečja. Tu moram dati priznanje ekipi RTV Slovenija, da je podprla naše malo drzne ideje, ki so v trendu globalno, in ne lokalno.

Zakaj se dubstep v sami pesmi pozneje porazgubi? Kdaj je po vašem mnenju percepcija poslušanja pesmi največja? Morda na začetku in ste zato postavili vložek dubstepa na sam začetek?
Dubstep je zelo premišljen element in je z namenom tam, kjer je.

Zakaj ravno dubstep?
Dobro vprašanje. Ker mi je všeč in ker je všeč celi ekipi. Zdi se mi, da je dubstep žanr, ki je v nekem obdobju zelo zaživel, potem pa je malce odšel v ozadje, toda moj občutek mi pravi, da zgodba še ni končana. Dubstep ima še svojo prihodnost. In ne govorim zdaj samo o najbolj 'spoliranih' izvajalcih. Slovenci imamo na primer vrhunskega producenta dubstepa – Gramatika. 'Raztura', toda nihče tu tega ne ve niti ne priznava.
Skratka: dubstep zato, ker je zanimiv žanr. Hoteli smo močan uvod in ker se nam je zdel super. Nismo želeli narediti klasične produkcije ala Swedish House Mafia, Avicii ali podobno, čeprav smo sposobni narediti kar koli takšnega.

Vprašali smo se, česa še ni bilo na Evroviziji? Če bi se vprašali, kaj je že bilo in kaj 'dela' , bi lahko naredili 'just another dance song'. Če pa uporabimo še vedno relativno elemente 'undergrounda' – ker dubstep ni nikoli prišel toliko v 'mainstream' – v plesne ritme, pa je učinek popolnoma drugačen. Največji izziv pa je bila povezava elementov 'undergrounda' in harmonije po 'evrovizijskih' standardih ter jo združiti s prepričljivo vokalno izvedbo. Moram priznati, da je bil precej zanimiv proces dela.

Koliko ste imeli v glavah, da morate narediti pesem, ki jo Hannah lahko izvede v živo z isto močjo?
Samo to smo imeli v mislih. V kontekstu studijske produkcije bi lahko Hannah prepričali, da gre še v višje lege, toda to bi bilo lahko preveč rizično v kontekstu nastopa na Evroviziji, saj mora pesem stoodstotno zapeti v živo po neštetih vajah in mora biti v tem zelo prepričljiva. Produkcijski triki so rezervirani za klubske različice in remikse – tam si bomo dali duška.

Koliko popravkov bo ta različica, ki je bila predstavljena v petek, še doživela do Evrovizije?
Zagotovo jih bo imela, toda ne zato, ker ta različica ne bi funkcionirala, ampak zato, ker je bil proces same produkcije tako intenziven, da smo potrebovali malo predaha. Zdaj, ko smo ga imeli, vsi razmišljamo, kje so naše slabe in kje dobre točke. Paziti moramo, da je ne pokvarimo. Zagotovo bomo nekaj spremenili, toda koliko pa težko rečem.

Koliko ste prej spremljali Evrovizijo?
Sam jo spremljam vsako leto iz profesionalne radovednosti. Dvakrat sem že sodeloval pri izdelavi pesmi za Emo. Pred sto leti za Sound Attack in leta 2011 pri Ti si tisti. Ampak iskreno povedano, sploh nismo šli poslušat konkurence. Šele, ko je bila pesem že narejena, smo preverili, s kom tekmujemo. Enostavno to ni imelo smisla, hkrati pa se hitro zgodi, da se lahko 'okužiš' z idejo, ki že obstaja. Neobremenjeno smo se lotili same produkcije s ciljem, da posnamemo pesem s klubskimi elementi, ki ima v sebi nekaj zanimivega, originalnega. Če ne bi delali za Evrovizijo, bi bila pesem še bolj 'edgy'. Sicer pa je za nekatere že to preveč. Fascinira me predvsem to, da je 90 odstotkov komentarjev iz Slovenije, ki sem jih prebral, negativno nastrojenih, iz tujine pa je 90 odstotkov komentarjev pozitivno nastrojenih.

Odloča tujina.
Res je, toda žalosti me miselnost v Sloveniji, kjer je vse novo ali drugačno, takoj ovrednoteno negativno.

Potem ko ste poslušali evrovizijske pesmi iz preteklih let in letos, se vam zdi, da smo pesem s tovrstnimi elementi, kot jih vsebuje Straight into Love, poslali kakšno leto prepozno?
Ne, zato ker če bi takšen komad prijavili na normalni izbor, ki bi potekal na RTV Slovenija, bi pristal na kakšnem enajstem mestu. V vsakem primeru dvomim, da je v Sloveniji bila dovolj velika kritična masa ljudi, ki bi takšno pesem poslala na Evrovizijo.

Kritična masa ljudi, ki posluša plesno glasbo danes, je absolutno večja, kot je bila pred dvema letoma. To se tudi kaže v žanru, ki so ga poslali Nemci in kot – kot kaže - ga bodo poslali Irci. Naslednje leto zagotovo ne smemo poslati plesne pesmi. Navijam za dobro pozitivno balado. Samo da ne bo patetična.

Ravno ko omenjate Nemce, tri dni po izboru so se nemški mediji že razpisali, da naj bi bila pesem Glorious, ki jo izvaja Cascada, plagiat. Tudi pri nas je vsako leto neke vrste nacionalni šport, da se po predstavitvi pesmi, ki nas bo zastopala na Evroviziji, začnejo iskati dokazi, da je pesem plagiat. Zakaj prihaja do tega?
Meni je to smešno. Tudi mi smo dobili nekaj komentarjev, da nekoga kopiramo, toda nam ta pesem, ki naj bi jo kopirali, ni padla na kraj pameti. Je pa dejstvo, da se v kateri koli popobliki, uporablja nekaj akordov ves čas. Od U2 – With or Without You do Aqua - Barbie Girl, ki temeljita na skoraj enakih akordih.

Pridemo do točke, kjer se vprašamo, kaj je plagiat. To je nemogoče definirati. Pesem Cascade ima elemente raznoraznih pesmi, toda 90 odstotkov popglasbe danes citira obstoječe vzorce ter jih pozneje predela in kombinira. Plagiat bi bil takrat, ko bi naenkrat 'ukradel' vse elemente. Ne vem, zakaj si Nemci pljuvajo v lastno skledo. Pesem zagotovo ni plagiat. Vsebuje pa citate ali dele, ki so podobni milijonom drugih pesmi. Zdaj pa mi povejte eno popskladbo, ki je trenutno na lestvicah, pri kateri ne moreš najti nečesa, kar te ne bi na nekaj spominjalo. Realno to tako funkcionira. Popglasba deluje na principu, da spodbuja emocije, ki jih že poznamo in se ob njih počutimo udobno in varno. Ista vsebina, toda druga embalaža.

Ko smo že ravno pri tujih pesmih, ki potujejo na Evrovizijo. Kakšen je vaš komentar na letošnjega hrvaškega potnika? Same pesmi sicer še niso razkrili … toda kakšen se vam zdi koncept klap?
Večina mojih prijateljev na Hrvaškem se zgraža nad to idejo, meni pa se zdi zelo dobra odločitev. Klape so nekaj, kar je pri njih na vrhunski ravni. Jaz to rad poslušam in to čutim kot glasbo, ki vsebuje določeno emocijo, ki te takoj pritegne. Po drugi strani pa je to zelo dobra predstavitev za njihov turizem, kar je spet pomembno za celo državo. Sicer so pa poskusili že z vsem drugim.
Kolikor vem, obstaja omejitev števila nastopajočih na Evroviziji - koliko ljudi lahko stoji naenkrat na odru - tako da mi ravno ne moremo poslati zbora, kjer imamo izredno močno tradicijo in znanje, absolutno bi podprl Perpetuum Jazzile, če bi ga izbrali za nastop na Evroviziji.

Zakaj slovenska elektronska glasba ni dovolj dobro izkoriščena kot blagovna znamka države?
Potencial za predstavitev cele države je izjemen. Če samo pogledamo, kaj so naredili Francozi iz svoje elektronske plesne scene. Država jo je namenoma podprla.

Prav tako so Finci podprli metalce.
Finci metalce … Najboljši primer so Korejci. Južna Koreja investira v k-pop strašne milijone dolarjev, ker je to najbolj popularna glasba na Japonskem in Kitajskem. Preko te glasbe potem prikrito oglašujejo njihov življenjski slog in izdelke. V Sloveniji žal obstaja samo šport v tem kontekstu, toda jaz mislim, da z mlajšo generacijo na tem področju najboljše šele prihaja. Tehnologija je v zadnjih letih postala tako dostopna, da se ogromno mladine odloča, da namesto igranja iger, ki so čista potrata časa - delajo glasbo. Slovenija je bila globalnem gledano v kontekstu elektronske glasbe vedno v trendu, raje na vrhu vala ali celo pred njim. Jaz mislim, da je v Sloveniji pet ali šest izvajalcev, ki bodo v naslednjih letih postali globalno izjemno popularni. In so že zdaj, vendar postajajo državljani sveta. Enostavno, trenutna glasba nima meja in je popolnoma nepomembno, od kod prihajaš.

V takšnem kontekstu bi se država morala začeti hvaliti, kaj ima. In podpirati različne festivale alternativne glasbe. Zakaj imajo Srbi Exit in zakaj Ultra ne pride v Slovenijo? Enostavno tu ni neke širše družbene podpore, da bi bil nekdo pripravljen to organizirati. Če bi izkoristili znanje in poznanstva ljudi, ki delujejo na tem področju globalno, bazirani pa so v Sloveniji, bi si lahko ustvarili zanimivo turistično nišo.

Z Umkom sta nekako začela sočasno. Kako to, da ste se vi odločili, da ostanete raje bolj v ozadju?
Zgleda, da je to moja karma (smeh). Midva sva še vedno velika prijatelja in nenehno sodelujeva.

Se je res zgledoval po vas?
Kot Random Logic sva z Miho Klemenčičem izdala prvi elektronski album v tujini let 1995. To je bil nekakšen signal za druge. Tako kot je bil signal zame, ko so Laibach izdali album v tujini. Takrat sem si rekel, če je njim uspelo v tujini , zakaj ne bi meni? S takimi primeri motivacija in samo prizorišče raste. Če je Umku uspelo postati svetovna zvezda, zakaj nekdo mlajši ne mogel biti v prihodnosti še bolj uspešen ?

Kaj pa lahko doseže pesem Straight into Love na Evroviziji? Kakšna so pričakovanja?
Mi bomo zelo zadovoljni, če bomo prišli v finale. In smo že dosegli svoj cilj , ker bomo lahko sploh nastopili na tem izboru in upamo, da bomo s tem promovirali nove različice pesmi, ki se bodo vrtele po klubih. Lahko tudi zmagamo. A v bistvu nimam nobenih pričakovanj.