Keltski punkerji so ustanovili svojo skupino leta 1996 v irsko obarvanem Bostonu. Čeprav niso prvi, ki so v tradicionalne irske melodije vnesli intenzivnost punk rocka, so pa v tem gotovo najbolj uspešni. "Toda, ko pridemo na Irsko, so ljudje, ki nas označujejo za "Plastic Paddys", ker igramo glasbo, ki črpa navdih od naših irskih prednikov in naših naljubših skupin ... Tu se najbolj vidi njihovo dvojno merilo: OK je, če oni igrajo rock'n'roll, hip-hop, punk ... To so vsi ameriški izumi," je za MMC dejal bobnar skupine Matt Kelly, za katerim je z Dropkick Murphys pravkar nastop na Rock am Ringu.
16 let obstoja, sedem izdanih in več kot tri milijone prodanih plošč ... A neizogibno je to, da jih je širša javnost spoznala ob gledanju z oskarjem nagrajenega filma Dvojna igra režiserja Martina Scorseseja, za katerega so prispevali svojo uspešnico I'm Shipping Up to Boston. "Za Dvojno igro smo takoj rekli: 'Ja, hudiča!' Še posebej, ker smo vedeli, kdo ga režira. Poleg tega pa je pomembno, da je film, v katerem želijo našo glasbo, primeren za našo skladbo," je za MMC pojasnil Kelly, ki je skupaj s preostalimi člani razgreval Center urbane kulture Kino Šiška
Pred koncertom smo izmenjali nekaj besed z bobnarjem in cel pogovor si lahko preberete spodaj. Prav tako pa spodaj najdete nekaj utrinkov s sinočnjega koncerta.
Vaša turneja po Evropi vas bo pripeljala tudi v Slovenijo. Se veselite prihoda k nam ali vam ta nastop pomeni le še eno "črtico" na vašem koncertnem koledarju?
MK: Zelo se veselimo nastopa v v Sloveniji; vedno je zabavno nastopati v krajih, kjer še nikoli nisi. To bo prav poseben nastop za nas, ker bomo prvič v naši 16-letni zgodovini igrali znotraj slovenskih mej. Igrali smo sicer že v Italji, Švici, Madžarski in Hrvaški, toda nikoli v Sloveniji. Upam, da bomo našli čas in si malo ogledali mesto in mogoče malce preizkusili vaše lokalne pivnice.
Spremljate morda, kako se vaši oboževalci razlikujejo od države do države ali so punkerji povsod isti? Kako je na primer, ko pridete na nastop sredi Irske?
MK: V "starem svetu", kakor ga imenujemo sami, lahko v vsaki državi opazimo, kakšen je nacionalni karakter. Tako da se reakcije obiskovalcev na naših nastopih po južni Evropi razlikujejo od tistih v Skandinaviji. Ampak to je ta stvar, ki naredi celotno izkustvo zanimivejše in uživamo v tem. Toda, ko pridemo na Irsko, so ljudje, ki nas označujejo za "Plastic Paddys", ker igramo glasbo, ki črpa navdih od naših irskih prednikov in naših naljubših skupin ... Tu se najbolj vidi njihovo dvojno merilo: OK je, če oni igrajo rock'n'roll, hip-hop, punk ... To so vsi ameriški izumi! Obrekovalcev je sicer malo. Naši nastopi tam - kot je bil zadnji na Vicar Streetu - so vedno neverjetni in v njih res uživamo. Zelo drugače je od preostalih krajev, kjer nastopamo. In upam, da se ohrani njihov karakter in identiteta še v letih, ki sledijo.
Kdaj nastopi na vrsto domotožje, enkrat, ko odidete na turnejo?
MK: Ključ je, da si vedno zaposlen in ne posedaš naokoli in si dovoliš, da misliš na domotožje. Druga stvar pa je, da veš, da se pomikaš nazaj proti domu. Ta turneja je zdaj dolga mesec dni - najdaljša, kar smo jo imeli zadnja leta. In že čutim domotožje. Toda enkrat, ko se vživiš v rutino: se zbudiš, popiješ kavo, pripraviš opremo, narediš tonsko vajo, ješ, se ogreješ, igraš, greš na pivo - mine čas precej hitro.
Za vaše oboževalce je znano, da so vam zelo zvesti. Kaj menite, da je razlog za takšno zvestobo?
MK: Res so in za takšno zvestobo jim bomo večno hvaležni. Mislim, da razlog tiči v tem, ker se res lahko poistovetijo z nami: ker nismo gruča bogatih mehkužcev, ki so odraščali s številnimi privilegiji. Če ne bi imeli te skupine, bi verjetno hodili po koncertih drugih skupin in se potem vračali nazaj v naše dolgočasne službe, kjer bi vihteli kladivo, pleskali hiše in podobno. Prav tako pa menim, da je skupina zgrajena predvsem okoli pesmi, in ne ljudi ali njihovih osebnosti. Govorimo, kar mislimo in vihtimo svojo zastavo, kritiki bodite prekleti!
Zaradi svojih novih skladb ste se okoli 1. aprila znova vrnili v studio. Kaj lahko vaši oboževalci pričakujejo tokrat?
MK: Zelo smo vznemirjeni zaradi novih skladb: eno smo igrali na naši zadnji turneji in mogoče bomo par novih na naslednji ... Bomo videli. Skupaj smo do zdaj spravili 16 skladb, skupaj s različicami za priredbe in nekatere surove ideje. Skladbe so v veliki večini primerov surove in pripravljene. V primerjavi z našo prejšnjo ploščo bo več raznolikosti, toda še vedno se vsi koščki sestavljanke lepo prilegajo skupaj. Ko se vrnemo v ZDA, bomo nadeljevali delo v studiu na še nekaterih skladbah, tako da še vedno govorimo v "delu v izdelavi".
Kar se tiče samega pisanja in ustvarjanja skladb, kako poteka v skupini, kjer je toliko članov kot pri vas? Kaj je prej: glasba ali besedilo?
MK: Malce vsega. Včasih ima nekdo vokalno melodijo in moraš zraven dodati le nekaj akordov. Včasih nekdo pride z dobrim zaporedjem akordov ali melodij in moramo prilepiti zraven besedilo. Včasih nastane pesem na podlagi delčkov idej, ki se potem združijo.
Na vseh vaših albumih lahko slišimo tradicionalne irske pesmi, ki jih prearanžirate v punkrockizvedbe. Kako poteka izbira, katero skladbo boste priredili oz. še bolj specifično: kako izbirate zdaj te, ki bodo pristale na novem albumu?
MK: Po navadi je klasika, ki jo je eden izmed članov skupine poslušal, ko je bil otrok ali pa smo jo pred kratkim odkrili.
Veliko naslovov vaših skladb ima irski prizvok v njih. Kako si jih izmislite? Je to nekaj, kar se trudite, da vam uspe ali se zgodi čisto po naključju?
MK: Prvo skladbo, ki jo je skupina kadar koli napisala - Barroom Hero - je imela takšen prizvok. In to je bila prva pesem, ki jo je napisal Ken. Najprej se je to dogajajo povsem naravno. Nato pa je z dopolnitvijo članov skupine, ki znajo igrati na tradicionalna glasbila, nastal prostor, da dodamo več teksture skladbam. Tako da navdih za naslove črpamo iz zgodovine, dobrih pregovorov ali fraze, ki zaokroži bistvo, kar bi skladba lahko pomenila.
V preteklosti ste sodelovali z glasbeniki, kot sta Fat Mike (iz NOFX) in Bruce Springsteen. Kako ste se ujeli s tako drugačnima izvajalcema, kot ste vi?
MK: Smo veliki oboževalci The Bossa in njegov sin je slučajno naš velik oboževalec. Tako da nam je bilo namenjeno, da se enkrat srečamo. Fat Mika pa poznamo že leta in smo z njim igrali na številnih festivalih skupaj z NOFX, Me First in Gimme Gimmes - tako da smo ga v tem času precej dobro spoznali, ko smo bili skupaj na različnih prizoriščih.
Od kar smo vašo skladbo Shipping Up to Boston lahko slišali v filmu Martina Scorseseja Dvojna igra (The Departed), so vašo glasbo "pograbili" tudi drugi ustvarjalci filmov. Ko pride do takšnih ponudb za sodelovanje: ali jih takoj pograbite ali si vzamete čas za razmislek?
MK: Odvisno. Za Dvojno igro smo takoj rekli: "Ja, hudiča!" Še posebej, ker smo vedeli, kdo ga režira. Poleg tega pa je pomembno, da je film, v katerem želijo našo glasbo, primeren za našo skladbo.
Kakšna pa je zgodba v ozadju filma Tihotapci (The Fighter), kjer so tudi uporabili eno izmed vaših skladb za njihov film? So vam dali v predogled kakšen scenarij ali je bil film že dokončan?
MK: Smo zelo dobri prijatelji z Mickyjem Wardom (o katerem govori film). Ta nas je vprašal, ali je lahko The Warrior's Code uporabljena v filmu. In le kdo bi rekel ne Mickyju Wardu?!?
Kako pa vam te skladbe, ki se pojavljajo v kadrih filmov, pomagajo pri novih nastopih in prepoznavnosti?
MK: Zagotovo nam je pomagal k večji prepoznavnosti v 'mainstreamovskih' medijih in predvsem v Bostonu. Zdaj nas poslušajo ljudje, ki so nas pretepali v srednji šoli.
In kakšen je vaš odgovor tistim, ki pravijo, da je punk mrtev?
MK: To so izjavile založbe in mediji ob koncu 70. let, ker ni bil več "v modi". Punk je vedno živel in je zdrav v kleteh, majhnih barih, klubih in prodajalnah založb po vsem svetu. Ne gre nikamor!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje