Šest križev (in še malo), ki jih nosi, se zdrobi pod veličino rokerske vsemogočnosti, utelešene v njem, ko s svojim raskavo liričnim glasom, manično zaprtimi očmi in v dobri "stari" družbi E Street Banda ne zavzame le odra, temveč stadion.

Tokratna "žrtev" Brucea Springsteena je bil Trst.

Glasnik ameriškega "malega človeka", ki se z žuljavimi rokami prebija skozi vsakdanjik, in hkrati otrok ulic New Jerseyja se je te dni mudil v naši neposredni bližini - na Apeninskem polotoku - v državi, na katerega ga vežejo več kot le lepi spomini (na denimo njegov zadnji nastop na stadionu v Vidmu pred tremi leti itd.), pa tudi korenine (njegova mama Adele je po rodu Italijanka). Pretekli četrtek je nastopil v Milanu, nato v Firencah, osmi dan (oz. prvi večer novega delovnega tedna) pa se je ustavil v Trstu. Morska klima in The Boss, kakor kličejo Springsteena njegovi oboževalci, sta okolico stadiona Nereo Rocco sinoči spremenila v stičišče večinoma italijanskih, hrvaških in seveda slovenskih "romarjev" (nekateri oboževalci Springsteenove glasbe njegove koncerte primerjajo z versko izkušnjo op. a.).

Med okoli 30.000 obiskovalci, kolikor se jih je po besedah organizatorjev zbralo na stadionu, da bi si (še enkrat) ogledali, kaj žive legende ločuje od njihovih približkov (če ne že kar ponaredkov), je bilo slovensko zastopstvo precej močno.

Pozdrav v italijanščini je prebudil zbrane. "Dober večer, Hrvaška. Kako ste," so bile besede, ki jih je Springsteen v prav nič polomljeni hrvaščini poklonil našim južnim sosedom. In ko se je že morda zazdelo, da bo kakšen nagovor namenil tudi Slovencem, je naredil korak dlje - namenil ga je vsem, in sicer tako kot zna najbolje že vrsto let: s skladbo Badlands.

Pri Springsteenu kaj drugega, kot da iz rokava takoj povleče svoje najmočnejše orožje, niti ne gre pričakovati. Badlands je namreč zaščitni znak tistega klasičnega zvoka E Street Banda, ko se krajši bobnarski udarci prevesijo v močno poigravanje električnih kitar in z elektroniko obdanimi črno-belimi tipkami. Springsteen vrže kost - že na začetku "glavno besedo" prepusti bobnarju Maxu Weinbergu (ki je svojo dinamiko začel graditi prav na albumu iz leta 1978, na katerem je izšla Badlands), da z njegovim značilnim ritmom: en-dva-tri-štiri-pet-šest-(dvakrat)ena-dva-tri segreje osrčje ustroja, ki ima za sabo že utečeno pot.

Svoja neustavljiva pomožna virtuoza na kitarah Stevena Van Zandta in Nilsa Lofgrena ob ustaljeni ritem bazi, ki jo Weinberg tvori z basistom Garryjem Tallentom in mojstrom tolkal Everettom Bradleyjem, v prvih minutah še drži na povodcu. Namesto z njima napade raje z glasbilom, ki je oblikoval njegov zvok - saksofonom. Le da pokojnega Clarencea Clemonsa, ki je odigral pomembno vlogo pri snovanju Springsteenovega zgodnjega zvoka, nadomešča mlajša moč - Jake Clemons. Morda najbolj vpadljiv člen pihalne sekcije tako že na začetku poskrbi za krajši uvod v nadaljevanje, ki ga krojijo Barry Danielian in Curt Ramm na trobenti, Crark Gayton na trombonu ter Clemons in Ed Marion na saksofonih.

Ali drugače: Springsteen od prve minute napada s sredstvi, ki so ga dvignila nad gladino: besedami. Če Američani njegov Badlands razumejo kot "edinstven dar izražanja njihove nacionalne bolečine - in sredstvo reševanja iz nje" (vzeto iz opisa recenzentke Los Angeles Timesa Evelyn McDonnell, op. a.), se besede Springsteenove palete čustev izlivajo od prve do zadnje minute nastopa med vsakršno občinstvo. Ameriški glasnik običajnih ljudi se poigrava z njihovimi čustvi do te mere, da si jih niti za trenutek ne vzame v svojo korist, ampak mu služijo kot vir moči in navdiha.

Nagovorov med svojimi več kot štiriminutnimi skladbami skorajda ne pozna. "En, dva, tri," šteje do uvoda v naslednje skladbe na repertoarju in se sprehaja po svojem več kot tri desetletja bogatem glasbenem zakladu naprej in nazaj.

Na odru je samozavesten in toliko predan svoji glasbi, da se na trenutke zazdi, da se izgublja v svojem svetu, medtem ko stiska zobe skupaj in izliva tisto, s čimer je odrastel - soul, ki ga nadgrajuje s funkom, r'n'b-jem, rokenrolnapevi, džezovsko izpovednostjo, kantavtorsko akustiko in rokovsko veličino. Vse to z malo pomoči prijateljev, ki jih ne zapostavlja: pusti jih, da so v svojem svetu in pokliče, ko trenutek res ne bi mogel biti bolj ugoden. Zasliši se: "Pridi, Steve!" In naslednji hip s svojim otroškim prijateljem prepeva No Surrender.

Nov material v poplavi uspešnic
Občinstva ne zaduši z neprekinjenimi in aranžmajsko polnimi izvedbami skladb. Pusti jim svoj prostor. Naj bo to z napevi, ki jim jih prepušča, da jih zapojejo, ali ob predajanju solaž, kjer se zdrami iz svojega maničnega transa, visoko vihteč desnico ob udrihanju akordov, kot bi bil najhujši kitarski "schredder". Tako se spusti v predstavljanje najbolj svežih sfer njegovega ustvarjanja. We Take Care Of Our Own iz njegovega 17. studijskega albuma Wrecking ball, ki je izšel v začetku marca in iz prestola najbolje prodajanih plošč po dolgih 23 tednih izrinil album 21 pevke Adele, občinstvo sprejme za skladbo, kot da bi bila med njimi že vrsto let. Predvsem ta skladba je sicer vse od Springsteenovega nastopa na letošnjih grammyjih pridobila še na večji veljavi.

Z novim materialom pa povleče iz rokava nov adut: vsestransko nadarjeno Soozie Tyrell. Prav njen prispevek na violini ob pomoči mojstrov črno-belih tipk Charlesa Giordana in Roya Bittana poustvarja folkpridih, ki ga je v svojo glasbo vnesel Springsteen tudi pri istoimenski skladbi z novega albuma. Dodajmo temu še ukulele in "Bossovo" koračnico ob Death To My Home Town in recept, da Trst začne dihati na vsak zvok na odru, je skoraj končan.

Občinstvo - najpomembnejši član skupine
Ritma neskončnih poskočnic Springsteen pri spoštljivih 62 letih ne more držati neprekinjeno. Po pomoč se obrne k baladam - ki to niso, saj jih instrumentalni del (sploh pihalna sekcija) skupine povzdigne v druge sfere k oboževalcem v prvih vrstah. "So stvari, ki te zapustijo, in so stvari, ki vedno ostanejo s tabo," v italijanščini nagovori zbrane pred Rise up in v nadaljevanju pozornost preusmeri v svojo skupino, ki jo predstavi občinstvu.

"Ali čutite duha? Ste pripravljeni, da začutite duha? Da vsa preobrazimo," je spraševal večtisočglavo množico Springsteen, potem ko mu je ta sledila že na vsak vdih. Zavreščal je. Se sesedel. Naslonil s hrbtom ob stojalo mikrofona in se počasi pobral na noge - noge, ki so jih grabile oboževalke v prvih vrstah. Spirit in the Night ga je katapultiral med občinstvo. Igral je celo na kartonasto kitaro in nekje med tem nezavedno naznanil, da je prav ta njegova ljubezen (do kitare) vredna pozornosti občinstva v naslednjih minutah - ob prepevanju Downbound Train.
Vsi obrazi večera
In ko že obiskovalec pomisli, da je videl vse obraze večera, se zmoti. Springsteen svoj bes ob odkritem nestrinjanju s trenutno ekonomsko situacijo ob skladbi Jack of All Trades strese na bobnih. Ob Youngstown vleče svoj glas iz pet. Lofgrenova kitara se razbesni ob Murder Incorporated in Van Zandthova strelja ob Johnny 99. Ob starem rokenrolskem zvoku v slogu Jerryja Leeja Lewisa - ko so večino tolčenja prevzeli prsti klaviaturista, pa je Springsteen za sabo povleče še pihalni vlakec.

E Street Band je tako z njim dihal in ga ohranjal pri moči vse dokler v roke ni vzel telecaster in posnemal gibe, ki jih je prevzel od človeka, ki je sploh kriv, da je Springsteen kdaj prijel za kitaro - Elvisa Presleyja. Zavzel je cel stadion, a vse skupaj ni bilo niti še na polovici dogajanja.

Skozi vse žanre in nazaj
Žanrsko se ni pustil omejevati. Niti si ni lastil vodilne vloge na odru. V ospredje je tako na primer pri Shackled and Down poklical gospelsko tretjino svoje spremljevalne vokalne skupine. Med prepevanjem Waitin' On a Sunny Day je na oder povzdignil dečka, ki je namesto njega odpel refren. "Soul glasba je v vsem, kar počnemo. Če si odrastel v naši soseski in si imel svoj bend, si moral igrati soul," je napovedal vokalni presežek večera oziroma Appolo Medley, ki ga je odpel skupaj z neutrudimi Cindy Mizelle, Curtisom Kingom in Michelle Moore. Medtem ko je saksofonist za nekaj trenutkov plesal celo "moonwalk", Springsteen pa z naključno izbrano mladenko iz prvih vrst. Svojo dušo je nato izlival prek orglic in The River ter kitare in The Rising. Nato pa bolj ali manj začel prepuščati glavno pevsko pobudo - z Because The Night - občinstvu.

Eden. Edini. Springsteen.
Springsteen - mož trenutnih užitkov, bi lahko sklepali po zgoraj napisanem - pa se še kako zaveda, da je tudi on minljiv. S tematiko večnosti se je ukvarjal na zadnji skladbi novega albuma: "Šel sem v zgodovino in ugotovil, da moram napisati pesem o duhovih." We Are Alive na tri ure in 20 minut dolgem koncertu ponudi še zadnjo streznitev, preden svoj telecaster dvigne v zrak. In ne, ni vse skrbno naštudiran šov in ni očitkov, da česa niso dovolj dobro zvadili. Dokaz? Med občinstvom si je (morda zrežirano, morda ne) izbral transparent z napisano glasbeno željo in v naslednjem trenutku je po stadionu odmevala Rosalita.

Po pozdravu cele skupine se je vrnil za mikrofon in ponudil še zadnji najmočnejši udarec: Born In The USA, Born To Run pa vse do Seven Nights to Rock, Dancing in the Dark in zaključkom Tenth Avenue Freeze-Out. Ob peklenskem ritmu, ki zdela po treh urah marsikaterega obiskovalca, mu na koncu - ko Springsteen še zapleše z oboževalko iz prvih vrst in tako uresniči njeno življenjsko željo - preostane, da se le brez besed nasmehne, ko vzklikne: "Še eno bomo zaigrali za 'fiesto' v Trstu!"

Nekaj utrinkov s koncerta smo zbrali v spodnjem videu (posnetki so amaterski) in v fotogaleriji. Vabljeni k ogledu.

Klavdija Kopina - spremljate me lahko na Twitterju, foto: Sandi Fišer

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->