Potrebovali so deset let, da so po neštetih nastopih po slovenskih festivalih in gostovanjih v skoraj vsakem mestecu, kamor so jih povabili, strnili svoje vrste na samostojnem koncertu v Ljubljani. Gostile so jih Križanke, ki pa jih niso pričakale razprodane, tako kot so njihove sopotnike iz Bosne in Hercegovine lansko poletje - govor je o skupini Dubioza Kolektiv.

Res je sicer, da so S.A.R.S. prvi v vrsti pestrih glasbenih dni, ki bodo sledili v prestolnici. Naslednji teden v Kino Šiška prihajajo Zakk Wylde, Garbage in Biffy Clyro, v Križankah je že razprodana Siddharta, za piko na i pa bo poskrbel Alice Cooper, ki prihaja v Halo Tivoli. Tudi aprilska zimska ujma, ki je poškodovala streho letnega gledališča v Križankah, terja davek, saj se ob nestanovitnem vremenu marsikateri ljubitelj glasbe raje ne spusti v nakup vstopnice. Toda tisti, ki so jo včeraj imeli - in ni jih bilo malo -, so pričarali precej posebno ozračje. Kljub velikemu prizorišču je zaradi prostora med obiskovalci koncert deloval hkrati intimen in "žurerski".

"Ni dežja in to je super. Od vas kot vedno pričakujem vaš maksimum energije - mi jo bomo vračali podvojeno," je med prvim nagovorom večera poudaril Kovačević in priznal, da imajo tremo pred preizkušnjo, ki jo izvajalcem predstavljajo Križanke. A že v naslednjem trenutku jih je pozval, da so skupaj prepevali Ti, ti, ti iz albuma Kuća časti (2014). Če kaj, potem je treba priznati skupini, da si je v teh desetih letih zgradila bazo oboževalcev, ki sodelujejo z njimi od prve kitice do zadnje.

Tu ne gre za iskanje globljih pomenov in prevpraševanja, kakšna je logika za defenzivno dejavnostjo, kot je na primer izražena v besedilu Brani se: "Za svoj život bori se. Brani se, odbrani me. Brani se.*" Bolj kot to gre za vzpostavljanje sinergije med osrednjimi igralci na odru in spremljevalci pod njim.

Vodilna vloga nesporno pripada Kovačeviću. Včasih - kot se je znova potrdilo sinoči - je dovolj, da roko z mikrofonom preusmeri na občinstvo in ti že sami odpojejo refren Debelega lada. Spet drugič je dovolj, da nakaže nastavke za uspešnico, kakršna je bila Budjav lebac, in se občinstvo vrne na svoj maksimum. Ali pa preprosto izreče magične besede: "Ljubitelji rakije, dvignite svoje roke!" In se že zgodi večglasje ob skladbi Rakija.

A daleč od tega, da je bil sinočnji večer namenjen nizanju festivalskih uspešnic. S.A.R.S. ali daljše Sveže amputirana roka Satrianija so prišli v Ljubljano z novimi skladbami z zadnjega albuma, ki so ga igrivo naslovili Poslednji Album. Sinoči so v Križankah predstavili štiri - Pepeo, Trula Jabuka, Da Imam in Diploma. In na ta račun so "izvisele" skladbe, ki so jih poslušalci na festivalih vzeli za svoje - na primer Ana. Tudi z novim studijskim albumom se skupina drži preverjenega recepta, v katerem zgodbe vsakdanjega življenja enkrat postavijo v poskočnejše ritme ob spremljavi nepogrešljive trobente, spet drugič jih zavijejo v otožne balade ob spremljavi nepogrešljive trobente.

Trobenta v prvi vrsti
Nebojša Pavlović – Neca predstavnik najmlajše enote skupine (skupaj s spremljevalno pevko Sanjo Lalić si delita letnico rojstva 1989) je osrednji tvorec zvoka, ki je nabral tako privržence kot nasprotnike, za katere njihova glasba ni nič več kot "cajke" (hrvaški izraz za narodnjake iz Srbije).

Zvok trobente je tako tisti vezni člen, ki povezuje mirnejše začetke skladb - kot je recimo v primeru skladbe Diploma, ki temelji na igri baskitare in bobna - z nadgradnjo vokala. Prav pri Diplomi si je Pavlović sinoči vzel svoje trenutke za neke vrste psihedelično potovanje znotraj postavljenega okvirja retropopevke. Pavlović enostavno pelje skladbe na novo raven. Tako zibanje in obujanje spominov na festivalske dni med skladbo Mir i Ljubav prekine prav zvok trobente, ki naznani hitrejše nadaljevanje.

Spet v nekaterih drugih trenutkih, kot je bil primer pri skladbi Klinka, kjer je skupina ob odsotnosti bobnarja sedela pod bobni, pa je Pavlović odigral vlogo spodbujevalca občinstva, potem ko ga je Kovačević ob spremljavi kitare miril. Zvok trobente se je razširil po Križankah, Kovačević pa je s pobudo za ploskanje dobil novo ritemsekcijo v obliki obiskovalcev v Plečnikovem ponosu.

Kitarski izleti
Predvsem pa je trobenta v primeru skupine S.A.R.S. dopolnilo kitarskim vložkom Aleksandra Lukovića - Lukaca. Gre za kombinacijo, ki je sinoči najbolj prišla do izraza med skladbami Debeli lad, Budjav lebac, Neka te kraj mene (v tem primeru je najprej Luković prišel do svojih minut solaže, Pavlović pa je s trobento samo postavil piko na i), Rakija (ko je pred prepevanjem občinstva, "Volim, volim ...", kitara zazvenela kar malce tarnajoče) in ne nazadnje tudi Proleće.

Le kitara je bila tako pri omenjeni skladbi opora za uvod, v katerem je Kovačević takoj postregel z refrenom: "U ovom delu sveta proleća nema i to mi smeta. U ovo vreme ludo, ostati ovde je pravo čudo." Igra Kovačevića in Lukovića se je sicer nadaljevala, ko sta sama predstavila še eno novo skladbo Pepeo. Hkrati pa so bili vsi kitarski vložki tudi izhodišče za zdaj že nepogrešljivo igranje Kovačevića zračne kitare. Tako z izvedbami skladb, kot so Bojana in Dane brojim, na vse prej kot subtilen način sporočajo, da Satriani ni po naključju pristal v njihovem imenu.

S.A.R.S, ki smo ga spoznali na festivalskih odrih, in S.A.R.S., ki je gostoval v Križankah, pa ima kljub vsemu eno ključno razliko. Veliko večja teža je dana na balade - sploh po nepredstavljivem uspehu skladbe Lutko. Sinoči sta ob izvedbi omenjene pesmi na odru ostala le Kovačević in Lalićeva. Edina ženska predstavnica v skupini je v vokalnem smislu ves čas vsaj za kakšno stopnjo jakosti za Kovačevićem in kljub izpostavljenosti precej nemoteč dejavnik med celotnim koncertom.

Navijaško vzdušje do konca
"Danes je ta pesem samo za vas," je pred še eno čustveno izvedbo poudaril Kovačević, potem ko je spomnil, kako ga ljudje prosijo, da na koncertih prav to skladbo posveti parom oz. zaradi nje dobiva povabila na poroke. A vsa romantika je izpuhtela v nekaj sekundah, ko so začeli po mrzlih Križankah odmevati vzkliki "lololololo".
Perspektive so navijaško popeljale koncert do dodatka (v katerem so S.A.R.S. izvedli še skladbo Da imam in ponovili Ti, ti, ti). Obiskovalci v Križankah pa so si izborili še podaljšek podaljška s precej nenavadnim izborom, ki je zbrisala kakršne koli sledi po prej ustvarjenem razpoloženju, balado Budim se. Od ledišča do vrelišča. Ali kot je dejal Kovačević v intervjuju za MMC: "Popolnoma smo shizofreni. Tudi vi niste nikoli v življenju ves čas srečni. Življenje se giblje v amplitudi od plusa do minusa."

Za zamudnike: žanrsko pestri glasbeni slog, mešanica rockerske energije in balkanske melanholije se bo tako kot vsako poletje nadaljeval še na drugih slovenskih odrih.