Vinica je prva dva dni festivala spominjala bolj na mesto duhov kot na zbirališče festivalskih ljubiteljev oz. festivalskih počitnikarjev (kar je bil cilj letošnje organizacijske ekipe). Če ste v preteklih letih na ulicah Vinice zaradi vročega sonca lahko videli z nujnimi osvežitvami natovorjene fante in dekleta že kakšen kilometer pred festivalskim prizoriščem, ste bili tokrat prva dva dni ob prihodu na festival prikrajšani za ta razgled.

Odpoved Vlada Kreslina zaradi neizpolnjenih pogodbenih obveznosti organizatorja (zalomilo se je pri izplačilu honorarja) je še dodatno vrgla slabo luč na festival ter zameglila poskus organizatorjev, da z letošnjo izvedbo pokrijejo izgubo, ki je nastala lani. Tako je tudi skoraj nepomemben dejavnik, da pred vhodom na prizorišče - pri bližnjem gostinskem objektu - že tretje leto največji slovenski pivovar ponuja pivo po nižji ceni (na festivalu je treba za 0,4 litra piva odšteti 2,7 evra, pred vhodom na festival ga dobite za 1,5 evra oz. nekateri so lahko v preteklih letih pili celo zastonj).

Dež in drugi dejavniki
Namočeno prizorišče je okrajšalo obiskovalce za marsikatero dnevno dejavnost. Ograje so omejevale že sam pogled na Kolpo. Ideje o kopanju, supanju in vožnji s kanuji so prve dni ostale neuresničene. Plaža, ki še nikoli do zdaj ni bila tako urejena (festival ponuja - po vzoru festivala Flow v Ljubljani - tudi prostor za počitek na improvizirano zbitih sediščih), je samevala. Ogromen čeber ob plaži, ki je bil namenjen za družabne dejavnosti, je postal le zbirališče za dežne kaplje, medtem ko so bili ljudje skriti pod gostinskim šotorom in v šotorih v bližini prizorišča - v kampu Katra. Kampu, ki bi primarno moral braniti obiskovalce pred soncem, a jih je zadnja dva dni ohranjal na suhem.

Festival je tako v skrbi za obiskovalce naredil velik korak naprej - tako z ureditvijo okolice kot s ponudbo dejavnosti. Okrepili so kulinarično ponudbo: klasične čevapčiči-pleskavice-pomfrit menije so nadgradili s prihodom nekakšne Odprte kuhne v malem (gre le za približek, ne za prehransko tržnico, kot smo jo vajeni v Celju ali Ljubljani) - obiskovalcem so letos na voljo tudi tajska in mehiška hrana, dobrote Bližnjega vzhoda - vse za pet evrov (razen klasične festivalske hitre prehrane, kjer je treba za pomfrit odšteti tri evre, za hamburger šest).

Vse to so malenkosti, ki pa jih v preteklosti ni bilo, kar je prispevalo k temu, da si festival ni nikoli izoblikoval stalnega občinstva (kot so to postopoma gradili v Tolminu na festivalih MetalDays in Punk Rock Holiday, kjer je resnično mogoče govoriti o festivalskih počitnicah). Teza organizatorjev, da prestavijo festival na sredino tedna, ker je bil obisk ob nedeljah slabši, se ob prvem poskusu ni izkazala za pravilno.

Prvi dejavnik je dež, drugi - morda celo večji - pa tiči v tem, da koncertni obiskovalci za izbor nastopajočih in ob ponujenem terminu še niso pripravljeni, da bi si vzeli enotedenski dopust. Sploh ne, če upoštevamo, da se je sinoči v sosednjem Gradcu odvil močen festival See Rock (s postavo Judas Priest, Korn itd.) in da bodo zvečer številni Slovenci romali v razprodano puljsko areno na koncert skupin Dubioza Kolektiv in S.A.R.S.. Da ne omenimo še koncerta Patti Smith v nedeljo v Križankah.

Imena tudi ne rešujejo festivala
Guano Apes, Asian Dub Foundation, Siddharta, Elvis Jackson, Noctiferia (če naštejemo samo največja imena na papirju zadnjih dveh dni) so prešibek izbor, da bi lahko povlekli na festival množice gorečih oboževalcev, saj je velika verjetnost, da jih bomo videli oz. smo jih že videli na slovenskih odrih, zato ni mogoče pričakovati, da bodo na prizorišču mrgoleli zamaskiranci v pelerinah (kot je bil to prizor v torek na festivalu InMusic, ko so obiskovalci v nalivu ob skakanju pospremili nastop zasedbe Rudimental).

Prijeten festival za domačine, kot se je izkazal v prvih štirih letih, se je po želji, da zraste, izgubil. A še preden reče zadnjo besedo za letos, je že drugi večer potrdil tezo, da festival ne potrebuje tujih imen in neskončnega seznama nastopajočih, ko so nekaj minut čez polnoč prizorišče končno napolnili (vsaj do šotora s tonskimi mojstri) člani skupine Siddharta.

"Zdaj smo tu tretjič, prvič smo bili na drugi lokaciji pri Kampu Katra. Radi se vračamo tja, kjer se imamo lepo. Odzvali smo se na povabilo, vreme žal ni na naši strani, toda zvečer bo v redu. Organizacija je dobra in prav je, da se dogajajo takšne stvari. Smo živ bend, zato smo veseli, da smo tu," je tik ob prihodu MMC-ja na festival dejal kitarist Primož Benko.

Ob sedmi uri zvečer je bil pogled v nebo boleč, podobno kot na precej izpraznjeno prizorišče. "Imate 'd'best' zasebni koncert, kar ga poznate," je dejal Luka Lamut, pevec zasedbe Dirtswich, ki je zaradi zapletov s skupino Guano Apes (zaradi bolezni v skupini so nastopili prej kot napovedano - že ob 21.20) začela glasbeni program na glavnem odru. Predstavniki mladega vala alternativnega rocka, kjer so občutni vplivi skupin, kot sta Foo Fighters (na nastopu postrežejo Dirtswitch tudi s priredbo All My Life) in Linkin Park, so izkoristili svoje minute za predstavitev skladb s prvenca (My Story, Pray, Under My Skin ...).

Napovedovalci Guano Apes - Elemental
Največji osmoljenci četrtkovega večera so bili sicer ljubljenci belokranjskega občinstva Elemental, ki jih je doletel nastop pred Guano Apes - in zaradi odsotnosti povezovalcev programa tudi nehvaležna vloga napovedovanja prestavljenega koncerta Guano Apes.

Kratek odmerek hrvaških hip-hoperjev, ki je končno spravil nekaj ljudi pod oder (po naših ocenah okoli 200), je postregel s skladbami z zadnjega albuma (Neustrašivi, Bolji si, Priroda i društvo), nekaj klasikami Romantika, Malena, Male stvari, Sama, U mojoj glavi ... Paket, ki je naravnost za festivale. Pa čeprav je bil to hiter sprehod čez oder. "Imamo še pet minut in ne vemo, kaj bi odigrali," je po uri nastopa opozorila Remi. "Dajmo Goli i bosi, j*** ga," je s časovno stisko obračunal Shot.
Ob prodornem vokalu MC-jevke in pevke Mirele Priselac - Remi ter MC-ja Luke Tralića - Shota se izkaže predvsem moč igranja v živo. Naj bo to zaradi bolj agresivnega 'beata' ob skladbi U mojoj glavi ali večjega poudarka na fankovskih klaviaturah v uvodu v skladbo Hejteri. Elemental si je toliko bolj vredno ogledati v živo tudi zaradi improvizacijskih vložkov Remi (za katero se zdi, da vedno bolj prisega na svoje vokalne zmožnosti kot na MC-jevske).

Vrnitev Guano Apes
Prvo ime večera na papirju se je med slovensko občinstvo vrnilo po štirih letih - tudi tokrat v deževnem vremenu. Guano Apes so na Schengenfestu zbrali podobno število obiskovalcev kot pred leti na Rock Otočcu. Podoben je bil tudi repertoar - z izjemo treh novih skladb z zadnjega albuma Offline (Close To The Sun, Fake in Hey Last Beautiful). Pevka Sandra Nasić, baskitarist Stefan Ude, kitarist Henning Rümenapp in bobnar Dennis Poschwatta so postali stroj za preigravanje preteklih uspešnic. Nastop je bil brezkompromisno profesionalen, a odigran po pravilih, kjer se zdijo tudi improvizacije Nasićeve skrbno naštudirana dopolnitev.

"Kako ste vsi? Lepo se je vrniti v lepo Slovenijo. Obožujem jo," je pozdravila slovensko občinstvo Nasićeva. 39-letna pevka hrvaških korenin v sebi še vedno nosi dovolj karizme, ki jo s pomočjo preostalih članov prenaša na občinstvo. Tokrat zamaskirana s sončnimi očali - na Rock Otočcu je bila prekrita s kapuco - je že po prvih taktih prve skladbe večera Close To The Sun delovala precej nejevoljno. Pozneje se je opravičila, ker je imela težave z 'in-ear-monitorji', zaradi katerih ni slišala drugih članov skupine in predvsem zmajevala z glavo vsakič, ko je pogledala koga izmed trojice na odru.

Guano Apes na koncertih še naprej stremijo k bolj metalskemu zvoku, a ostajajo v območju udobnosti, kjer jim nihče ne more očitati prevelikega odklona k alternativi. Nasićeva je skakala od enega dela odra do drugega, premikala kamero, vnesla del refrena I Fink U Freeky (od Die Antwoord), tik preden se je spustila v malce prearanžirano različico Open Your Eyes in vmes poskrbela še za kakšen zbadljiv nagovor. "Ste pripravljeni na še? Potem se morate sleči! Rada imam gole ljudi," je izmenjevala besede s prvimi vrstami. Nastop, ki je trajal približno 50 minut, so Nemci zaključili s klasiko Lords of the Boards in prepustili oder Asian Dub Foundation (no, najprej njihovi krajši tonski vaji, ki je še dodatno raztegnila časovni razpored sinočnjih nastopov za približno pol ure).

Vrnitev ADF in ene ljubezni
Še eni stari znanci slovenskih odrov ADF so zadnjič nastopili prav tako pred štirimi leti v Mariboru. "Še najbolj se spomnim lepega nastopa v ljubljanskem amfiteatru," je v pogovoru za MMC priznal kitarist Steve Chandra Savale. "Ko pomislim na skupine, ki so ostale tako dolgo kot mi, nam je skupno, da smo si izoblikovali svoj prostor in svoj žanr," je dodal kitarist. Še vedno borci za male ljudi in inovativni združevalci panka, reggaeja, dancehalla in rapa v zmes, ki je plesna, predvsem pa glasna.

Prav ta glasnost je malce pokvarila splošni vtis skupine, toda veterani, ki vztrajajo na prizorišču že več kot dve desetletji, so privabili lepo število obiskovalcev pod oder (številka se je približala tisoč). Predvsem pa je bil tudi tokrat v ospredju glas in stas Ghetto Priesta ter flavta Nathana Leeja, ki dodaja novo dimenzijo zvoku. Vsekakor vrnitev stare šole. "Eno ime, ena ljubezen, en um, ena filozofija," so sklenili ADF na odru (več o ADF si boste lahko prebrali v prihodnjih dneh).

Zbranemu občinstvu je nastop Siddharte okoli druge ure zjutraj, ko so člani skupine odkorakali po podaljšani različici skladbe Vojna idej, dal malce več optimizma za nadaljevanje festivala. Že danes med drugim sledijo nastopi Magnifica in skupine Niet (na elektronski oder prihajajo znova Hex in Pendulum DJ Set), zadnjo besedo pa bodo imeli nastopajoči v soboto na čelu z Rudimental DJ setom.

Več utrinkov s četrtkovega dogajanja pa si lahko pogledate spodaj.